Szekció vázlat

  • SPECIFIČNE BRALNO-NAPISOVALNE TEŽAVE

    Pri specifičnih učnih težavah, ki jih delimo v dve glavni skupini, ki vključujeta vpletenost slušno-vizualnih procesov (disleksija, disortografija, nekatere oblike motenj pri aritmetiki) in vpletenost vizualno-motoričnih procesov (disgrafija, specialna diskalkulija, dispraksija in težave na področju socialnih veščin), gre po večini za nevrološko motnjo, učenci ne predelujejo dražljajev tako kot vrstniki, zato so nekatere poti učenja ovirane. Zaradi kognitivnih primanjkljajev je zmanjšana tudi učinkovitost sprejemanja in izražanja informacij, zato se taki učenci težko učijo na tradicionalen način in s hitrostjo, ki je sprejemljiva za njihove vrstnike (Košir idr., 2008).

    Za višjo stopnjo težavnosti je značilno (Košir idr., 2008):

    ·       Učencu pomanjkljivo obvladovanje temeljnih spretnosti otežuje sledenje in napredovanje na širših področjih kurikula.

    ·       Kljub skrbno zasnovanim (ciljno usmerjenim) oblikam pomoči ni opaznega napredka na področjih kurikula.

    ·       Tudi različni alternativni pristopi in poskusi kompenziranja specifičnih primanjkljajev niso učinkoviti in ne zagotavljajo zadostnega napredovanja v okviru zahtev kurikula.

    ·       Pri učencu sta frustracija in oškodovano samospoštovanje kot posledica zgoraj omenjenih težav izražena do te mere, da postane splošno nemotiviran za učenje, izostaja od pouka, izrazijo se čustvene in ali vedenjske težave.

    ·       Učenci z izrazitimi specifičnimi učnimi težavami potrebujejo dodatno strokovno pomoč, ki jo izvajajo specialni pedagogi ali učitelji na svojem predmetnem področju, če so se izpopolnjevali za delo z otroki s posebnimi potrebami.

    Učitelji in vsi, ki delajo z učenci z učnimi težavami, morajo pri svojem delu ravnati po vseh temeljnih načelih pomoči: načelo celostnega pristopa, interdisciplinarnosti, načelo partnerskega sodelovanja s starši, načelo odkrivanja in spodbujanja močnih področij, načelo udeleženosti učenca, spodbujanja notranje motivacije in samodoločenosti, načelo akcije in samozagovornišva, načelo postavljanja optimalnih izzivov, odgovornosti in načrtovanja, načelo vrednotenja in načelo dolgoročne usmerjenosti (Magajna, 2008).