DISLEKSIJA

Disleksija

Najbolj raziskovane med specifičnimi motnjami učenja so specifične bralno-napisovalne težave (Magajna, 2002). V domači in tuji literaturi se za označevanje specifičnih primanjkljajev na področju učenja branja in pisanja uporabljajo različni alternativni izrazi: disleksija (bralne težave), disgrafija (težave pri pisanju), disortografija (pravopisne težave), legastenija, specifične motnje šolskih veščin. Te težave so notranje narave, posledica motenj ali posebnosti v nekaterih procesih spoznavanja (kognitivnih primanjkljajev). Ti kognitivni primanjkljaji so prisotni že od rojstva. Posameznika v različnih obdobjih različno ovirajo. Magajna (2002) opisuje, da otroka s specifičnimi bralno-napisovalnimi težavami najpogosteje ovirajo značilne težave v delovnem pomnjenju, težave pri poimenovanju, prevladovanje vizualnega načina razmišljanja (razmišljanje v slikah), težave pri časovnem zaznavanju in presojanju ter počasnejše psihomotorično odzivanje. Ti primanjkljaji so lahko ovira tako pri usvajanju in avtomatizaciji zapletenih šolskih veščin kot tudi pri izkazovanju znanja in obvladovanju teh veščin.

Disleksija ni odvisna od posameznikove ravni inteligentnosti, vlaganja truda in socialno-ekonomskega položaja. Raziskovalci priznavajo, da obstajajo številni možni vzroki disleksije, vključno z dednimi dejavniki.