Učni pripomoček: Josip Jurčič

MOJ DOM

Josip Jurčič se je rodil 4. marca 1844, po zapisu Frana Levca ob 7. uri.

Rojstni in krstni list. Narodna in univerzitetna knjižnica. dLib

"To leto je slovenski prostor zaznamoval obisk cesarja Ferdinanda v Ljubljani, kateremu je Jovan Vesel Koseski posvetil hvalospev v obliki ode. To je tudi čas romantičnega občudovanja minulosti, kar je spodbudilo zanimanje za zgodovinsko vedo v modernem pomenu besede. Takrat je Anton Krempl pisal zgodovinsko knjigo Dogodivščine štajerske zemle, ki je izšla leto kasneje. V tem obdobju velja omeniti še Slomškovo prizadevanje za ustanovitev društva za izdajanje ljudskih knjig, kar mu je žal predsednik študijske komisije grof Karl Inzagi zavrnil. Kljub temu pa so v naslednjih letih začele izhajati Drobtinice, ki so tako pri mladini, kot tudi starejših bralcih doživele veliko priljubljenost."

Slovenska kronika XIX. stoletja: 1800–1860. Ljubljana: Nova revija, 2001, str. 265-274 

Jurčičev rojstni kraj Muljava leži ob poti, ki je bila pomembna in živahna že v prazgodovinski dobi. Povezovala je litijski bazen od Vač prek Pristave na Gradišče mimo Ivančne Gorice in Muljave na Krko ter naprej proti Dobrepoljski kotlini na Notranjsko. Že v Jurčičevem času se je ponašala z bogatim društvenim življenjem

  Na zemljevidu (v povečani obliki je dostopen na dLibu) poišči kraj Muljava.

Freyer, Heinrich (1843). Special-Karte des Herzogthums Krain. dLib.

V Slikovni zbirki NUK hranimo razglednice z motivom rojstne hiše Josipa Jurčiča, ki s svojo oblikovno podobo prikazujejo duh časa, v katerem so nastale.

Josip Jurčič (1844-1881). Narodna in iniverzitetna knjižnica. dLib

 Na razglednici je viden tudi citat oziroma posvetilo Jurčiču, ki je izklesan na njegovem spomeniku. Na dLibu poišči fotografijo spomenika z omenjenim citatom. 

Jurčičevo rojstno hišo je leta 1826 postavil pisateljev ded in do danes ni bila predelana. 

Talni načrt domačije je značilen za osrednjo slovensko kmečko hišo 19. stoletja, sestavljeno iz petih opremljenih prostorov: veže s črno kuhinjo in ognjiščem, hiše, kamre, štibelce in shrambe. Na severni strani je podaljšana za majhen hlev, nad katerim je bil včasih lesen skedenj. Danes sta v tem delu predstavljeni Jurčičevo življenje in delo. Zraven hiše je pisateljev ded postavil tudi dvojni kozolec – toplar in vodnjak.

  Preizkusi svoj spomin in poišči pare z motivi iz življenja Josipa Jurčiča

KAKO ME VIDIJO DRUGI?

Ali se tudi vam zgodi, da se vam ob prvem srečanju z neznancem v spomin vtisne njegov obraz namesto imena? Nekaj podobnega se je zgodilo tudi Josipu Vošnjaku, politiku, zdravniku in pisatelju, ki svoje prvo srečanje z Josipom v svojem sestavku Spomini o Josipu Jurčiči opiše tako:

Volkmann, Samuel (1865-1881). Josip Jurčič (1844-1881). dLib 

„Bil je šibek mladenič, pa prvi pogled njemu v obraz mi je razodeval tista njegova svojstva, po katerih se je odlikoval vse svoje življenje, visoko čelo nenavadno inteligencijo, njegove jasnosvetle očí odkritosrčnost, njegov trdo in krepko naprej moleči nos energijo združeno s pogumom. O prvem pogledu na bledi obraz, na stisnene prsi, na strčeče suhe lopátice pa se mi je tudi vsililo žalostno spoznanje, da Jurčič ne učaka visoke starosti. Začela sva se razgovarjati in čudil sem se globokemu sonornemu glásu, ne pričakujé ga iz takó tesnih prsij in takó rahlega života.“

Vošnjak, Josip (1889). Spomini o Josipu Jurčiči. II. Ljubljanski zvon, letnik 9, številka 2, str. 146

 Te je v opisu kaj presenetilo? Kaj meniš, se z obraza lahko razberejo karakteristike značaja? S svojimi besedami opiši značilnosti obraza Josipa Jurčiča, kot ga zaznavaš ti. Za lažje pomnjenje obraznih potez si pomagaj s sestavljanko.

KAJ SPOROČA MOJA PISAVA

Ob raziskovanju in branju Jurčičevih rokopisov smo spontano postali radovedni, kaj nam sporoča pisava Josipa Jurčiča. Skrivnosti njegove pisave nam je razkrila grafologinja Jožica Leskovar, ki je pripravila kratko grafološko analizo na primeru dveh dokumentov Josipa Jurčiča (maturitetni esej in fragment romana Deseti brat).

"Vsaka pisava delno izraža čas, v katerem pisec živi, in dejstvo je, da bi v današnjem času le stežka »srečali« pisavo s tako vznesenimi krivuljami v zgornjem pisnem območju, kot jih vidimo v pisavi Josipa Jurčiča, predvsem pri mali črki d. Zanimivo je, da je tudi France Prešeren tej črki dodal širok zavoj, pa vendar, če boste pozorno pogledali, na povsem drugačen način. Samo po sebi se seveda porodi vprašanje, kaj naj bi ti prešerni zavoji v zgornjem pisnem območju v grafološki znanosti pomenili. Pogosto so bolj ali manj izraziti prav v pisavah pesnikov in pisateljev ter izražajo njihovo bogato notranje življenje. Sporočajo namreč, da so dali prosto pot domišljiji.

Pisava Josipa Jurčiča izraža čustveno zahtevno in občutljivo osebo. Čeprav njegove pisave ne moremo primerjati s šolsko predlogo tistega časa, izvirnost pisnih potez govori o čustveno zrelem, samosvojem človeku, ki je skozi življenje iskal višji smisel in čutil potrebo po nenehni duhovni rasti. Bil je čustveno odziven in naklonjen ljudem, a tisto pravo domačnost in povezanost je čutil le z redkimi. Pentlje v spodnjem območju (črki g, j) so namreč zelo ozke, kar je znak selektivnosti v odnosih.

Ne gre tudi prezreti, da je srednje območje v pisavi v primerjavi z zgornjim in spodnjim območjem precej manjše, to pa pomeni, da je svoje poslanstvo videl predvsem v ustvarjalnosti, posledično pa zanemarjal svoje osebno življenje.

Ljudje so ga zagotovo doživljali kot trmasto osebo, ki zlepa ne opusti svojega prepričanja. Izrazit trebušček pri črki k namreč kaže na to. Dolgo spodnje območje kaže na nemirnost in željo po nenehnih spremembah. Visoko postavljena in dolga črtica na t pa izraža ambicioznost in entuziazem.

Čitljiva in lepo oblikovana pisava ter primerni razmiki med črkami kažejo na potrebo po spoštljivi komunikaciji, majhni ovali (črki o in a) s pogostimi pentljicami na desni strani črk pa na uvidevnega in nekoliko skrivnostnega sogovornika.  

Ko pišemo lastnoročno, s pisalom, potekajo v naših možganih bistveno bolj zapleteni procesi, kot če besedilo natipkamo na računalnik. Predstavljaj si, kako kompleksno bi bilo programiranje računalnika, če bi želeli, da izoblikuje vse krivulje in črte zgolj ene same črke. Človek deluje naravno kot »analogno«, ne kot »digitalno« bitje.

  Je pisanje z roko v teh sodobnih časih sploh še potrebno? Jo še vedno uporabljaš ali so tvojo pisavo že nadomestile različne tehnologije? Kaj meniš, v katerih oblikah so bodo shranili spisi sodobnih avtorjev?