Učni pripomoček: Josip Jurčič

SPRIČEVALO LJUDSKE ŠOLE

»Jožek«, tako so domači klicali Josipa, je s sedmimi leti začel hoditi v šolo na Krko, debelo uro daleč od njegove rojstne vasi Muljave. Ker se prvo leto ni naučil niti brati, je raje ostal doma. Brati ga je tako naučila njegova starejša sestra Marija. Ko je dopolnil devet let, se je vrnil v šolo na Krko, kasneje pa je nadaljeval šolanje v Višnji Gori ter se leta 1855 vpisal na ljubljansko normalko.

Že zelo kmalu je Jurčič pokazal visoko raven nadarjenosti, kar dokazuje tudi spričevalo ljudske šole, ki ga hranimo v Narodni in univerzitetni knjižnici. Iz spričevala, ki je zapisano v pisani gotici, lahko razberemo, da je imel večino ocen odličnih (sgut, kar pomeni sehr gut).

Spričevalo ljudske šole. 

Dnevniki, ki jih je Fran Levec našel v njegovi zapuščini, pričajo o Jurčičevem zavzetem branju literature, saj si je povzetke besedil vestno zapisoval. Med počitnicami naj bi bil do druženja z vrstniki zadržan. Bolj se je posvetil pogovorom s starejšimi vaščani, ki jih je redno spraševal o preteklih časih. Veliko je bral na vrtu pod hruško in pisal v očetovem čebelnjaku.

Levec, Fran (1888). Spomini o Josipu Jurčiči. Ljubljanski zvon, letnik 8, številka 7, str. 421

PROŠNJA ZA OPROSTITEV ŠOLNINE

Jurčič si je moral kljub svoji bistrosti zelo prizadevati za šolanje, saj je bil njegov socialni status nezavidljiv. To potrjuje tudi prošnja za oprostitev šolnine. To ga je še dodatno spodbudilo, da je začel objavljati že v gimnaziji in si s tem nekoliko finančno opomogel. 

Prošnja za opustitev šolnine. Narodna in univerzitetna knjižnica. dLib

SREDNJEŠOLSKO SPRIČEVALO

V Rokopisni zbirki hranimo srednješolske zvezke mladega Josipa Jurčiča in srednješolska spričevala.

Pred vami je spričevalo iz februarja leta 1858, ko je imel Josip Jurčič trinajst let.

Gimnazijsko spričevalo. Narodna in univerzitetna knjižnica. dLib

V gimnazijskih letih je Josip Jurčič najraje prebiral dela angleškega romanopisca Walterja Scotta. Ko so mu prišli Scottovi romani (v nemškem prevodu) pri sošolcu prvič v roke (leta 1862), jih je prebiral skoraj noč in dan. To so bili sijajni zgledi za pisatelja, ki je hotel v povestih prikazovati slovensko zgodovino ter tudi življenje na kmetih in na podeželskih gradovih.

Vošnjak, Josip (1889). Spomini o Josipu Jurčiči. Ljubljanski zvon, letnik 8, številka 7, str. 422

Ilustracija Ivana Vavpotiča iz romana Deseti brat

PRVI LITERARNI USPEHI

Jurčičev pisateljski talent se je pokazal že v gimnazijskih letih. Zanimanje za leposlovje so podprli njegovi učitelji, ki so ga redno seznanjali z novimi literarnimi deli. Jurčičevo pisateljsko pot so zaznamovala tudi dela Frana Levstika, predvsem njegova razprava Napake slovenskega pisanja. Kot v svojih spominih navaja Fran Levec: "Trikrat je bral ta spis, ki je takrat v Slovencih napravil toliko hrupa, a vselej mu je vroče prihajalo, tako ga je razvnel. Nauk Levstikov: Slovenskim pisateljem se je od priprostega národa učiti, a ne po tujih vzgledih in svoji glavi pisati - ta zlati nauk si je Jurčič globoko vtisnil v svojo dušo, po tem nauku je pisal vse žive svoje dni. Ta spis, potem Levstikov "Martin Krpan" in njegovo "Potovanje od Litije do Čateža" vplivali so ogromno na mladega dovzetnega gimnazijca."

 Levec, Fran (1888). Spomini o Josipu Jurčiči. Ljubljanski zvon, letnik 8, številka 7, str. 420 

"Četrtošolec Jurčič je začel l. 1861 javno pisateljevati. Imel je domá zgovornega osemdesetletnega deda (umrl je l. 1858), ki je za pečjó sedé mlademu vnuku pripovedoval strašne dogodbe iz turških vojskà; o copernicah in strahovih; o hrvaških tihotapcih, kako so nosili sol in tobak čez mejo na Kranjsko; o Bošnjakih, kako so hodili plénit na Dolenjsko; o Francozih, kakó so fante v vojake pobirali, kakó so lopove v strah prijemali, kakó so se z gráničarji bíli in streljali okoli Višnje Gore itd. Te pripóvedi so vnemale živo fantazijo mlademu dečku."

Levec, Fran (1888). Spomini o Josipu Jurčiči. Ljubljanski zvon, letnik 8, številka 7, str. 421 

Pri sedemnajstih letih je prvič objavil svoje delo, pripovedko O beli kači, in sicer v Slovenskem glasniku. Urejal ga je Anton Janežič. Izhajal je v Celovcu, ki je bil s svojo založniško dejavnostjo takrat eno pomembnejših kulturnih središč za Slovence.

Jurčič, Josip (1861).

Leta 1864 je Družba sv. Mohorja v Celovcu objavila prvo Jurčičevo povest Jurij Kozjak, slovenski janičar in mu podelila častno nagrado 100 goldinarjev. Povest je postala uspešnica, saj je doživela dva natisa, v skupni nakladi 5000 izvodov! Objava mu je odprla pot v Janežičev Slovenski glasnik, ki je bil takrat najpomembnejše slovensko literarno glasilo.

Za sedmošolca pri sedemnajstih letih je bila to zagotovo velika spodbuda, da nadaljuje pisanje. Po sedmem razredu gimnazije je Jurčič izstopil iz Alojzijevišča in se v osmem razredu preživljal s pisateljskimi honorarji. Leta 1865 je s sošolcema Franjem Marnom in Franom Celestinom uredil almanah Slovenska vila. Zaradi nekaterih njegovih prispevkov v njem so ga učitelji grajali, vendar ga niso kaznovali. Si je pa Jurčič zaradi obiska gostilne (takrat dijakom ni bilo dovoljeno zahajati v lokale) prislužil kazen, in sicer osem ur šolskega zapora in slabše maturitetno spričevalo.

 Na dLib-u v članku Spomini o Josipu Jurčiči Frana Levca poišči, zaradi katere povesti je bil Josip Jurčič kaznovan?

MATURA

V Narodni in univerzitetni knjižnici hranimo tudi srednješolske zvezke, v katere je Josip vestno zapisoval snov predmetov slovenščina, latinščina, grščina, matematika in nemščina.

 Srednješolski zvezki Josipa Jurčiča. Narodna in iniverzitetna knjižnica. dLib

Ohranili so se tudi maturitetne naloge, ki jih je pred več kot 160 leti pisal mladi Jurčič. 

MATURITETNI ESEJ

MATEMATIKA

 Na dLibu najdeš vse strani Jurčičeve maturitetne naloge iz matematike. Bi jo znal rešiti?

PRVA LJUBEZEN

Severozahodno od rodne Muljave je stal grad Kravjek, kamor je Jurčič poleti 1864 zahajal k nemški grajski družini Otto iz Dharmstadta, ki je v gradu bivala med letoma 1861 in 1880. Graščakovo hči Johanno Otto je Josip učil slovenskega jezika. Do nje je razvil ljubezen, ki ji je zaradi stanovske razlike ni izpovedal. Leta 1878 se je vrnila v Hessen-Darmstadt. Čeprav sta se njuni poti razšli, sta ostala prijatelja in si dopisovala še v poznejših letih. 

Ilustracija Ivana Vavpotiča iz romana Deseti brat

Franc Levec v svojih Spominih o Josipu Jurčiči opisuje tudi dogodek, ki priča o Jurčičevi naklonjenosti do gospodične Johanne:

"Neko pomladansko nedeljo dopóludne sva se z Jurčičem izprehajala po Lattermannovem drevoredu, kar mi reče, da mora iti k "Slonu" nekoga obiskat in da naj ga počakamk spodaj v kavarni. Čez dobre pol ure se povrne Jurčič iz hôtela. Bil je čudno bledega in resnega obraza in delj časa ni izpregovoril nobene besede. Šele ko sva šla proti pošti, reče mi: »Ottova gospodična mi je pisala naj jo obiščem. Grad so prodali in zdaj se vračajo nazaj na Nemško. Ti je ne poznaš; pametna ženska je!«

Levec, Fran (1888). Spomini o Josipu Jurčiči. Ljubljanski zvon, letnik 8, številka 7, str. 421 

 Na spletu ali v pisnih virih poišči, kje se je nahajal Lattermannov drevored?

Jurčič se je Johanni poklonil v delu Deseti brat, v katerem ji je posvetil lik Manice, sam pa prevzel vlogo njenega oboževalca Lovra Kvasa.

V Narodni in univerzitetni knjižnici hranimo tudi pismo Johanni Otto iz leta 1880. V celoti je dostopno v digitalni zbirki na dLibu.

Pismo Johanni Otto. 

Josip je svoja negotova ljubezenska hrepenenja do svoje izbranke zbral v pesmi Dvom.

DVOM  

Če jo ljubim ali je ne ljubim,
vprašal sam sem sebe večkrat že,
pa določno si odgovoriti
čudnež ne bi znal do tega dné.

Veseli srce se mi in smeje —
sam ne vem, zakaj ni ne kako —
kadar govoriti in hvaliti
v družbi hrumni jo začno.

In če v hladu tihega večera
pazim na bučel medenih šum:
kar je ona lepega kdaj govorila,
nehote prihaja mi na um.

Mala cvetka, ki mi jo je dala,
bogve kaj gotovo vredna ni,
vendar vele še zavreč ne morem,
v knjigi moji dolgo že leži.

Da mi zanjo ni veliko mari,
mislim, da bi lahko si verjel,
ali ko domu od nje se vračam,
vselej žalosten sem in vesel.

Al jo ljubim ali je ne ljubim,
odgovarjalo rado bi srcé,
ali pamet, suha pamet pravi:
jaz zanjo nisem, ona ni za mé.

Pesem se v izvirni obliki ni ohranila, je pa natisnjena v Zbranih delih Josipa Jurčiča. 

V Narodni in univerzitetni knjižnici hranimo edini ohranjeni rokopis pesmi z naslovom Junakove sanje.

Jurčič, Josip. Junakove sanje. Narodna in univerzitetna knjižnica. dLib 

 Srčna bolečina, neizpolnjena ljubezen ali skrita hrepenenja lahko odprejo pot k ustvarjalnosti. Se spomniš še katerega slovenskega ustvarjalca, ki je svoje pesmi in ali zgodbe posvetil skriti ljubezni?

ŠTUDIJ

Po uspešno opravljeni maturi (1865) se je Josip Jurčič odpravil na študij klasičnega jezikoslovja in slavistike na Dunaj. S honorarji za objavljena dela je zaslužil premalo, zato je večino časa stradal, prezebal in stanoval v vlažnih prebivališčih. Josip Vošnjak v svojih spominih tako opisuje srečanje z njim: »Ko sem dve leti pozneje prišel za njim na Dunaj, nisem ga skoraj spoznal; polotila se ga je bila nekakaka čudna brezupnost, ki se po nekoliko dá tolmačiti z žalostnim materijalnim stanjem tistih dnij. Omenjam naj samó to, da sva jedenkrat pet dnij, (od 19. do 23. dné decembra l. 1867.), oba živela ob jednem samem goldinarji, in še tisti je bil na pósodo vzet.«

Levec, Fran (1888). Spomini o Josipu Jurčiči. Ljubljanski zvon, letnik 8, številka 7, str. 425

Na žalost zaradi slabih gmotnih razmer ni mogel dokončati študija slavistike in klasične filologije na dunajski univerzi. Po treh semestrih je zato študij opustil. Se je pa na Dunaju srečeval z Josipom Stritarjem, ki je literarno vplival na njegovo pripovedništvo: »Kakor je bil Jurčič rojen realist, tako je Stritar idealist.; a ne poznam človeka, ki bi si na mlade receptivne nature mogel pridobiiti toliko vpliva kot Stritar.«

Levec, Fran (1888). Spomini o Josipu Jurčiči. Ljubljanski zvon, letnik 8, številka 7, str. 426 

Prav na Dunaju je Josip Jurčič napisal prvi slovenski roman Deseti brat.

Deseti brat je v slovenskem prostoru prelomno delo, saj velja za naš prvi roman. Do takrat so lahko ljudje prebirali kratke zgodbe, velikokrat z moralnim naukom. Za roman so seveda značilni ljubezenski motiv, skrivnostnost in množica zapletov. V Desetem bratu se prepletata meščanski jezik tedanjega časa, ki mu posodijo glas grajski liki, ter živa, izvirna in duhovita govorica vaškega okolja.

V Rokopisni zbirki hranimo fragment Desetega brata, saj se skozi čas celoten rokopis ni ohranil.

Jurčič, Josip. Deseti brat