Učni pripomoček: Josip Jurčič

UREDNIŠKO DELO

Slovenski narod. 

Ljubljana, Dunajska cesta. 

Kot je razvidno z ohranjene Jurčičeve vizitke, so uredniške sestanke nemalokrat nadaljevali tudi v sproščenem vzdušju, saj je nekomu na zadnjo stran napisal: "Mi smo v čitalniškej restavraciji. Kadar končaš, pridi, ako te je volja."

Josip Jurčič (1844.1881), urednik časnika Slovenski narod. 

USTVARJALNI OSNUTKI

Josip Jurčič je zaradi urednikovanja Slovenskega naroda svoja leposlovna dela pisal šele popoldne, od 15. do 17. ure. Josip Vošnjak v spominih opisuje, kako ga je med 17. in 18. uro še vedno našel s pisalom v rokah.  

Ilustracija Ivana Vavpotiča iz romana Deseti brat

Skoraj vse svoje osnutke za romane je Jurčič pisal na posamične drobne listke. Ureditev njegove zapuščine je zahtevala veliko zbranost, kar lahko razberemo tudi iz članka v Ljubljanskem zvonu (1881): "Ker je Jurčič malo na vse svoje stvari pisal na posamične drobnme listke, zategadelj je njih uredovanje počasno delo."

V zapuščini Josipa Jurčiča, ki jo hranimo v Narodni in univerzitetni knjižnici, lahko najdemo čez štirideset njegovih osnutkov, med drugim tudi za roman Rokovnjači.

Delo Rokovnjači (1882) je zgodovinski roman, postavljen v čas Ilirskih provinc. Jurčič je svoje prve osnutke za Rokovnjače orisal med počitnicami na Brdu. K temu so pomembno prispevali prijateljski pogovori z Jankom Kersnikom.

Rokovnjači - koncepti. Narodna in univerzitetna knjižnica. dLib

Rokovnjače je Jurčič pisal za časnik Ljubljanski zvon (1881), vendar je zaradi bolezni dokončal le 11 poglavij. 

Le nekaj dni pred smrtjo je Jurčič Janku Kersniku povedal, kako si je zamislil nadaljevanje Rokovnjačev. V skladu s tem je Kersnik po Jurčičevi smrti napisal še 13 poglavij in s tem roman dokončal.


Rokovnjači - koncepti. Narodna in univerzitetna knjižnica. dLib

ZAVRNJENA LJUBEZEN

Josip Jurčič se je v času urednikovanja družil z Maričko Schwentner, hčerko ljubljanskega narodno zavednega čevljarja in gostilničarja. Bila je učiteljica ročnih del in italijanščine. Med 17. in 18. uro je hodila mimo okna uredništva časnika, ki je bilo takrat še v hotelu Evropa, pozneje pa v pritličju istoimenske kavarne ob današnji Slovenski cesti. Jurčič se je sodelavcu časnika Josipu Vošnjaku izgovoril, da ima opravke, in je odšel, da se ji je pridružil. Leta 1874 se je nameraval z njo poročiti, vendar njen oče v to ni privolil, češ da Jurčič nima zanesljive službe, da nima dovolj denarja za vzdrževanje družine in da je deklo premlado. Jurčiča je zavrnitev prizadela, vendar jo je potlačil vase. Dekle je kasneje odšlo na Štajersko, kjer se je zaposlilo kot učiteljica. Srečno se je poročila z drugim, imela otroke in umrla v zreli dobi. Jurčič se je z neuspešno snubitvijo pred smrtjo sprijaznil poudarjajoč, da bi drugače umrl zaskrbljen, kaj bo z družino, in priznal nekdanjo čustveno prizadetost zavrnjenega snubca.

Josip Jurčič. Prostor slovenske literarne kulture. Ljubljana: ZRC SAZU 

DRUŽABNO ŽIVLJENJE

Jurčič je kljub svoji pisateljski vnemi našel čas za druženje. V Spominih o Josipu Jurčiči Fran Levec tako opisuje druženja na Dunaju:
"Shajali smo se takrat vsako nedeljo in vsak praznik v Kornhuberjevi kavarni pred Elizabetinim mostom na Dunaji in vrhu tega še večkrat ob nedeljah zvečer v Stritarjevem stanovanji, kjer smo pekli krompir, jedli sviníno in sìr, pili pivo - sevéda na Stritarjev račun! - in poleg tega imeli literarne pogovore. Jurčič se je tudi med tednom večkrat shajal s Stritarjem; Celestin, Kos, Simonetti in jaz smo bili njegovi gostje samó ob nedeljah."

Levec, Fran (1888).  Spomini o Josipu Jurčiči. Ljubljanski zvon, letnik 8, številka 7,  str. 426

 V času narodnega prebujanja so bile kavarne tudi v Sloveniji pomembno prizorišče družbenega in političnega življenja. V Ljubljani pa so bile razdeljene po narodni in politični pripadnosti ter stalnih gostih.

Med znamenitimi in priljubljenimi ljubljanskimi družabnimi prostori je bila tudi kavarna Evropa.

Ljubljana, Dunajska cesta. Narodna in univerzitetna knjižnica. dLib

V Evropo so prihajali večinoma gospodarstveniki, trgovci, uradniki, razni intelektualci in umetniki, advokati, profesorji, študentje in politiki, dopoldne pa gospe in upokojenci. V prvi polovici prejšnjega stoletja naj bi tja zahajali tudi literati, pravniki in slikarji. Jurčič, ki je imel uredniško pisarno v isti stavbi, je bil pogost gost. Naročil si je belo in črno kavo ali kapučin. V ponudbi so imeli tudi vročo čokolado, čaj, likerje, kakav, punč, grog, angleški in dunajski zajtrk ter žemljice, hrenovke, pecivo in sladice, znani pa so bili tudi po domačem sladoledu.  

V Narodni in univerzitetni knjižnici hranimo fotografijo, ki prikazuje Jurčičevo družbo v hotelu Evropa sredi 70. let 19. stoletja.

Ljubljana, Kongresni trg in Park Zvezda. 

USODNA BOLEZEN 

V sestavku Spomini o Josipi Jurčiči je Josip Vošnjak zapisal, da Jurčič ni bil nikoli krepkega zdravja: "Pogostoma je tožil, da mu nobena jed ne tekne in použil je navadno le juho ali malo pečenke."

V začetku leta 1879 je Josip Jurčič obiskal svoje starše na Muljavi in se tako zelo prehladil, da si nikoli več ni opomogel.  

Njegov prijatelj Vošnjak je tako opisal eno izmed njunih srečanj: "Drugi dan, ko se je bil vrnil v Ljubljano, obiskal sem ga po svoji navadi popóludne ob 5. uri. Ležal je na zofi, ko sem vstopil, in potožil se mi je, da ga izpreletava mraz." 

Kljub upanju, da bi se mu zdravje izboljšalo, se to ni zgodilo, zato so ga prijatelji prepričali, da bo bolje, če zanj poskrbijo v hiralnici pri sv. Jožefu. Tam je toliko okreval, da je marca leta 1880 celo odpotoval v Benetke, svojemu prijatelju je tako opisal svoje (psihično) stanje: "Pljuča so popolnem v redu, vsaj čutim nobenih težav. Slab, to se ve, da sem še toliko, da truden postanem, če več kot eno uro hodim, pa kadar počijem, sem spet za hojo. Oblezel sem uže vse Benetke. Sem sem kakor izgubljena ovca, z nikomre ne govorim kakor s kletarjem, kar je neobhodno treba za prejem kosila in večerje, berem nič, pišem nič, mislim malo, kar takó tavam in fantaziram."

Decembra 1880 se je prehladil in ponovno zbolel. Vošnjak v svojih spominih navaja, da se "odslej se ni več opomogel, vendar dela ni opustil in do zadnjega trenutka se je živo zanimal za naše narodné težnje, čeprav je, kakor kaže naslednje pismo, bridko čutil svojo telesno slabost, katera bi mu več ne dopuščala stati, kakor nekdaj, v prvi vrsti bojevnikov".

 Vošnjak, Josip (1890). Spomini o Josipu Jurčiči. Ljubljanski zvon, letnik 10, številka 5, str. 271

Novica o Jurčičevi smrti 3. maja 1881 je bila zelo odmevna. O njej je poročalo več časnikov, od njega se je poslovilo več spoštovanih osebnosti tedanjega časa.

Ilustracija Ivana Vavpotiča iz romana Deseti brat

Josip Vošnjak se spominja: "Dné 4. vélikega travna v jutro sem dobil telegram iz Ljubljane, ki mi je naznanil Jurčičevo smrt, smrt možá, katerega prerano izgubo je bridko čutil ves národ in ki ga še danes pogrešamo, ker za dr. Bleiweisom nikdo ni užival toliko avtoritête med Slovenci nego Jurčič. "Vzet nam je bil", kakor Stritar pôje, "v najboljši nadi"."

 Vošnjak, Josip (1890). Spomini o Josipu Jurčiči. Ljubljanski zvon, letnik 10, številka 5, str. 273

Slovenski narod. Narodna in univerzitetna knjižnica. dLib

Jurčičev nagrobni spomenik stoji na Navju, ki je bil odkrit oktobra 1881, na njem pa so besede iz Jurčičeve tragedije Tugomer. 

Grob Josipa Jurčiča pri Sv. Krištofi pri Ljubljani. Narodna in univerzitetna knjižnica. dLib

Navje (prej Pokopališče sv. Krištofa) je ljubljanski spominski park, ki sta ga leta 1936 uredila arhitekta Jože Plečnik in Ivo Spinčič. Od 18. stoletja pa do leta 1936 je bilo na tem mestu in na območju današnjega Gospodarskega razstavišča pokopališče, ki so ga mestne oblasti preselile na lokacijo današnjih Žal. V park Navje so bili preneseni posmrtni ostanki oziroma nagrobniki slavnih Slovencev. Od leta 2001 je Navje zavarovano kot kulturni spomenik državnega pomena.

Na Navju danes počivajo znane osebnosti – pisatelji, umetniki, znanstveniki in politični delavci, kot so Anton Aškerc, Matija Čop, Josip Jurčič, Tomaž Linhart, Fran Levstik, Valentin Vodnik, Josef Ressel, Ivan Grohar in mnogi drugi.