• Kako ohranjamo kulturno dediščino skozi stoletja?

    • USTREZNA SKRB ZA GRADIVA

    • Dokumenti v zapuščini Josipa Jurčiča so za našo skupnost izjemno pomembni, so naša kulturna dediščina, zato jim v Narodni in univerzitetni knjižnici namenjamo večjo skrb kot običajnemu knjižničnemu gradivu. To so dokumenti, ki jih zaradi njihove vrednosti in edinstvenosti želimo trajno ohraniti, zato zahtevajo nekoliko drugačen pristop k rokovanju in hranjenju. Hranimo jih v Rokopisni zbirki, v dobri družbi zapuščin naših literatov in najstarejših rokopisnih spomenikov. Zanje skrbimo knjižničarji posebnih zbirk in konservatorji restavratorji.

      Zapuščino Josipa Jurčiča sestavlja predvsem nevezano gradivo na papirju in nekaj fotografij, izdelanih v različnih fotografskih tehnikah. 

      Delček zapuščine Josipa Jurčiča
      KnjigaDokumenti iz zapuščine Josipa Jurčilča. Narodna in univerzitetna knjižnica. (Foto: Meta Kojc)

      Čas, v katerem je svoje misli na papir lovil Josip Jurčič, je zaradi povečanih potreb po papirju prinesel tehnološke inovacije pri njegovi izdelavi. Papir so začeli izdelovati strojno, kot surovino zanj pa so uporabili tudi lesovino. Kombinacija surovin slabe kakovosti in postopka izdelave je kriva, da takšni papirji danes propadajo mnogo hitreje kot njihovi predhodniki, ročni papirji, ki so bili izdelani iz kakovostnejših surovin in po drugačnih postopkih.

      Drugi ogrožajoč dejavnik na dokumentih iz Jurčičeve zapuščine je zapis. Dokumenti so zapisani večinoma z železo-taninskim črnilom, v zgodovini najbolj uporabljanim pisnim medijem v zahodni kulturi. Uporabljajo se je od prvega stoletja našega štetja pa vse do dvajsetega stoletja. Enostavno ga je izdelati, je obstojno, dobro se veže v pisno podlago in ga je zato zelo težko izbrisati. Njegove slabe lastnosti so se pokazale šele čez nekaj časa.


      Pismo Johanni Otto
      KnjigaPismo Johanni Otto. Narodna in univerzitetna knjižnica. dLib

      Zaradi svoje sestave je namreč izredno korozivno in povzroča oksidativno razgradnjo celuloze. Še zlasti je problematično v kombinaciji s slabim papirjem, iz katerega so tudi dokumenti iz Jurčičeve zapuščine. Poškodbe se kažejo kot obarvanost papirja okrog zapisa, prehajanje zapisa na hrbtno stran dokumentov, v skrajnem primeru pa črke lahko celo »izpadejo« iz dokumentov. Črnilo je mogoče stabilizirati s kemičnimi postopki, ki so dolgotrajni in žal ne moremo uporabiti pri vseh dokumentih.

    • Pogosto je največ kar lahko storimo, da dokumente digitaliziramo in jih vsakega posebej hranimo v zaščitnih ovojih. Ti morajo biti izdelani iz ustreznih materialov. Poleg mehanske, ovoji dokumentom nudijo tudi kemijsko zaščito, saj vsebujejo alkalno zalogo, ki z njih prehaja na gradivo. To je zelo pomembno, saj kisline pospešujejo procese razgradnje v papirju, na ta način pa procese vsaj do neke mere upočasnimo. Tako opremljeno gradivo pospravimo v ročno izdelane škatle, ki morajo biti enake velikosti kot ovoji, da se gradivo v njih ne premika.


      Notranjost trezorja v Narodni in univerzitetni knjižnici
      KnjigaTrezor. Narodna in univerzitetna knjižnica. (Foto: Meta Kojc)

      Na ta način hranimo tudi dokumente iz zapuščine Josipa Jurčiča. Hranimo jih v temnem in ustrezno klimatiziranem skladišču. To je zelo pomembno, saj svetloba, neustrezna temperatura in relativna zračna vlaga pospešujejo naravne procese razgradnje organskih materialov kot je papir, nosilec misli avtorja prvega slovenskega romana, Josipa Jurčiča.


      Hranjenje gradiva

      KnjigaHranjenje rokopisnega gradiva. Narodna in iniverzitetna knjižnica. (Foto: Meta Kojc)