2. Jakob Sket - Miklova Zala - odlomek

Domače branje

Sedemnajsto poglavje

…A starček, videč ženo vso prestrašeno, jame govoriti v slovenskem jeziku:

»Ne boj se me, nesrečna žena! Slišal sem sinoči tvojo gorko molitev. Spoznal sem znane mi glasove iz svoje domovine ter razumel njih pomen.

Zatorej pridem, da te tolažim. Vedi, tudi mene tlači dolga sužnost; tudi jaz sem tuj v tem mestu. Z nikomer ne molim skupaj rožnega venca, z nikomer ne govorim svojega jezika, z nikomer ne hodim k sveti maši in v cerkev. S teboj delim vso tugo in žalost.

Zatorej govori, nesrečna žena: Od kod si in kdo si! Svetuj mi, kako ti morem pomagati. Storiti hočem vse, da ti olajšam pezo tvojega življenja.«

Te besede so opogumile ubogo Zaliko. Ona jame pripovedovati, koliko mora trpeti v svoji sužnosti. Naposled mu naznani, da so šteti dnevi njenega življenja; zakaj ona rajši umre, kakor da se odreče svoji veri.

»Rešite me, blagi mož!« konča svojo pripovest. »Vas je poslal moj rešilni angel. Bog je uslišal mojo molitev. Vi, le vi me še utegnete oteti grozne smrti, le vi rešite muke in trpljenja, ki mi je namenjeno.«

Solza se utrne starčku iz oči. V srce se mu zasmili nesrečna žena. Ali rešiti jo, to je bila drzna misel, a drznejša še nje izvršitev. Zatorej se starček obotavlja, rekoč:

»Rešiti te pač ne bo mogoče, uboga žena. Jaz poznam strogosti naših zapovedi. Ako bi hotel rešiti tebe, uiti bi moral sam s teboj. Ali kam naj grem jaz, sivolasi mož?! Le kratki so še dnevi mojega življenja.«

»Vi pojdete z menoj med Slovence. Tam visoko gori v planinah, ob deroči Dravi in Savi stanuje moj rod, ki govori jezik slovenski. Tja gori na Koroško greva skupaj oba. Tam v Rožni dolini je moj dom. Tam je tekla moja zibel. Tam so moja mati, tam moj ženin in mož, tam je moj Mirko doma!«

Tu Zala umolkne. Solze ji zalijejo oči. Ihtela je kakor dete, ki je izgubilo v nepoznani deželi očeta in mater.

Starček pa strmi in se čudi. Neverjetne se mu dozdevajo govorjene besede. Vstane, same radosti se trese, kolena se mu šibe. Čuti se srečnega, presrečnega. Tedaj pa raztegne roke, pade pred nesrečno ženo in objame njena kolena, govoreč s tresočim glasom:

»Ali si ti, zlati biser moj, iz Rožne doline, iz moje domovine? Ali poznaš mojega brata Mikla, ali veš za Serajnika? Ali še živita? Govori, mila žena!«

lavi: Almira, njegova nevesta, je izdala njega in rajnko njegovo Zaliko...

Okoli cerkve sv. Jakoba je čakalo že mnogo radovednega ljudstva na svate. V cerkvi ni bilo nikogar. Le tam pri velikem oltarju je klečala neznana žena v raztrgani, tuji obleki. Ko pa je domolila, se je napotila tudi ona iz cerkve. Začudena se je ozirala po zbrani množici misleč: Kaj le pomeni toliko čakajočega ljudstva?

Nato je ubožica pazno poslušala, kaj govorijo ljudje med seboj. In oj čudo! Pomenkovali so se o bogatem ženinu Mirku in o srečni nevesti Almiri; tu pa tam je tudi še slišala ime nesrečne Zalike.

Začuvši to govorico zavre tujki kri v glavi. Vsa zbegana in obupana se napoti z naglim korakom proti Svetnam. Ljudje so radovedno pogledovali za njo, a spoznal je ni nihče; saj je bila po beraško oblečena in začrnelega lica, kakor zamorci.

Kmalu je došla v Svetne. Ondi postoji ter posluša. Na uho ji udarjajo mični glasovi srebrnih strun, vrisk in petje doni iz Serajnikove hiše. Vse je bilo veselo in židane volje.

Naposled se hoče tudi ona spraviti v veselo hišo, ali pes Kastor ustavi tujo beračico. Ne pusti je dalje.

Zdaj pokliče žena psa po imenu. Ko pa začuje pes mili glas, ga spozna: začne se dobrikati tujki ter cvili in skače okoli nje od samega veselja. Hitro se vzpne po beračici, kakor da bi jo hotel poljubiti v lice; nato ji poliže roko, potem zdirja v hišo h gospodarju Mirku, a zopet nazaj ven k svoji znanki.

Večkrat je ponavljala to igro zvesta žival ter lajajoč naznanjala svojo radost.

Svatje se zavzamejo nad takim vedenjem in gredo gledat, kaj pes ima. Niso se mogli dovolj načuditi videč, da liže Kastor bližajoči se beračici roke in prste.

Tujka je stopila mirno in samozavestno v hišo in prisedla za peč k drugim beračem. Nihče je ni spoznal, ne njena mati, ne Mirko.

Le zvesti pes Kastor je ostal pri njej. Na tla je legel in položil glavo na njeno nogo.

Beračica ni prosila ne kruha ne pijače. Nepremično je zrla tja na mizo na ženina in nevesto. Tam je videla svojega Mirka, tam je gledala svojo izdajalko.

Zdaj se je poloti strašen srčni boj. Veliko je že prestala na svetu, mnogo je izkusila, ali sedanji pogled ji je jemal vid in posluh. Njeno srce je hotelo počiti in raztrgati prsi na dvoje. Ob pamet in um jo je spravljala ta čudna gostija.

Za trenutek se še premaga. Ko pa je končal starešina svoj govor v slovo in sta vstala ženin in nevesta, da gresta v cerkev k po roki, tedaj se zravna upognjena beračica in stopi odločno sredi sobe pred nevesto in ženina, z donečim, zapovedujočim glasom veleč:

»Stojte, svatje! Stoj, starešina in ženin!«

Vsi se spogledajo in začudijo nad drznimi besedami. Mirko se ustraši zvenečega glasu in spusti iz roke nevesto. Bilo mu je, kakor da bi mu donel glas njegove mrtve žene na uho.

Tudi Almira se strese na vsem životu. Strah in grozna slutnja se poloti njene krivične duše. A vendar se opogumi in reče na glas:

»Kaj se obotavljate, ženin in svatje! Kaj poslušate besede neumne beračice! Pojdimo v cerkev!«

Pri teh besedah potegne ženina za roko in ga hoče odvesti iz sobe.

V tistem trenutku pa zadoni zopet glas neznane tujke:

»Vi svatje hočete peljati ženina k drugi poroki! Ali pa veste tudi, da je mrtva njegova prva žena? Dokažite mi to!«

Nihče ni seveda mogel tega dokazati. Toda Almira se ni ustrašila teh besed in je odvrnila:

»Kdo ti daje pravico, zahtevati kaj takega od mojih svatov? Govori ti, ako veš za prvo ženo mojega ženina!«

»Govoriti hočem, predrzno dekle,« odvrne z vzvišenim glasom beračica. »Jaz vem za nesrečno ženo Zalo. Ona še živi, če si jo tudi ti, nesrečnica, izdala Turkom!«

Vsi so se kar strme prestrašili takih besed in nenadne obtožbe. Almira je hotela drzno tujko že udariti za tako obrekovanje, da bi se ji kri ulila po licih, a v tem hipu je priskočil berač Davorin in je v sveti jezi zgrabil predrzno nevesto ter jo porinil na stran rekoč:

»Da, res je, kar govori beračica. Ti, ti sama si izdala mene, Zaliko in nas vse.«

Omamljeni so stali Mirko in svatje v sobi. Vsi so mislili, da se vname hud prepir. Nekateri so bili že prijeli Davorina in ga vrgli na tla, suvajoč ga z nogami in pestmi, drugi pa so pograbili tujko, hoteč jo iztepsti od hiše.

V tem hipu se ohrabri Mirko in reče odločno:

»Stojte, možje! Pustite pri miru beračico in Davorina! Nihče naj se ju ne dotakne, tudi ti ne, Almira! Tu sem jaz gospodar!«

Te zapovedujoče besede so šele napravile mir v hiši. Vse je potihnilo in strmelo, kaj bo iz tega. Ženin Mirko pa nadaljuje:

»Tebe, neznana tujka, pa prosim, povej mi kaj o moji dragi ženi Zaliki! Bogato te bom obdaroval, ako mi veš povedati, kje je grob moje prve neveste. Dam ti, kar poželiš, dam ti polovico svojega gospodarstva, ako mi znaš povedati, ali še živi in kje da živi moja Zala. Šel bi za njo na konec sveta, da bi le našel svojo nesrečno, prvo nevesto.«

Solze se ulijejo Mirku pri tem spominu po licu. V sobi nastane skrivnostna tišina. Vse zre sedaj nepremično v tujko, radovedno pričakujoč njene izpovedi.

Beračica pa jame govoriti takole:

»Preteklo je že sedem let, odkar se je poročila Zalika. Na dan njene poroke je prihrul divji Turek, in nevesta se je morala še isti dan ločiti od svojega ženina. Njega so ujeli. Zala ga je sicer poskušala rešiti s pomočjo junaškega mladeniča Davorina iz turške ječe, a pri tem početju jo je nekdo izdal.

Zalika je prišla v sužnost. S seboj je imela en sam viden spomin na svojo zakonsko zvezo, namreč sliko Matere božje, katero ji je bil oče Serajnik izročil na dan njene zaroke.

Ta podoba je bila odslej edina tolažba nesrečni ženi v globoki Turčiji v glavnem mestu Carigradu, in ta slika ji je rešila življenje!«

Tu je prenehala beračica. Vsi so kar strmeli nad tujo ženo, ki je govorila resnico. Mirko je od radosti trepetal, začuvši take besede. Almira pa je postala hipoma bleda kakor smrt in kri ji je zastajala v žilah. A Davorinu so se iskrile od same jeze in togote oči, zakaj novi spomini so se mu sekali skeleče rane v srcu.

Tuja žena je odvila nato z glave turški robec in haljo ter nadaljevala z izpremenjenim milim glasom:

»Tukaj podaja tebi, Mirko, ono znano sliko tvoja Zala«

Mirko je spoznal mili glas svoje žene in njeno obličje ter se jokaje oklenil njenega života.

Vsi so jo kar strme obstopili. Zdaj so ji poljubovali roke, zdaj raztrgano obleko. Vsak bi rad govoril z njo, vsak bi ji rad pogledal v lice.

Tudi Davorin se ji je naposled približal. Ali ko ga zagleda Zala, ostrmi vsa začudena nad nesrečnim človekom. Objame ga in poljubi s solznimi očmi v čelo; češ, on ji je bil edini pomočnik, edini rešitelj njenega moža, a sedaj je zato berač in nesrečen ubožec!

Vsi so se neizrečeno veselili Zaline rešitve in blagrovali njen prihod. Le Almira se je tresla od strahu in groze pred njo. V kot se je potuhnila. Tam je slonela pozabljena in uničena, zakrivajoč si oči, da ne vidi svoje zmagovalke. Pričakovala je obtožbo svojih strašnih pregreh.

Vesela novica o Zalini rešitvi se je raznesla hitro kakor ogenj daleč naokrog. Od vseh krajev je prihrula velika množica ljudstva gledat došlo Miklovo Zaliko. Tudi od cerkve sv. Jakoba so privreli vsi gledalci v Svetne k Serajniku.

Pred ogromno množico vseh kmetov iz Rožne doline pa so sodili potem pod milim nebom nesrečno izdajalko Almiro.

Zala in Davorin sta dokazala pregrešno izdajstvo nje same in njenega očeta Tresoglava. Na dan je prišlo vse njuno početje: njun ponočni pot na Gradišče in njuno tajno shajanje pod Rožco.

Dolgo je tajila Almira, kar sta trdila njena tožitelja ter izpričevala ključa, najdena pri mrtvem Tresoglavu. Naposled je pri znala vse in razjarjeni kmetje so jo takoj obsodili. Živo so hoteli pokopati izdajalko. Ali dobrosrčna in usmiljena Zala je prosila za nesrečno deklico. Na njeno prošnjo so ji odpustili smrtno kazen ter jo obsodili z materjo vred v pregnanstvo. Še tisti dan je tiralo razbesnelo ljudstvo Almiro iz Rožne doline, in od tega dneva ni bilo več med Rožani ne duha ne sluha o nesrečnem dekletu.

Izdajstvo in lakomnost Žida Tresoglava in njegove hčere Almire je imelo važne posledice za vso deželo. Gosposka je nekaj let pozneje zaradi cesarskega ukaza izgnala vse Žide, naseljene na Koroškem. Tako je rešila sebe in ubogega kmeta brezvestnih oderuhov za sedaj in tudi za prihodnje čase. Ljudje pa so bili prepričani o resnici, da se vsako pregrešno dejanje kaznuje, bodisi na tem ali onem svetu.

V Svetnah pri Serajniku niso ta dan obhajali druge poroke, temveč praznovali so prihod in rešitev pogumne in zveste žene Zalike.

*

To je povest o Miklovi Zali. Spomin na njo živi še dandanes v Rožni dolini na Koroškem. Ako prideš, dragi bralec, kdaj v tisti kraj, oglasi se pri Miklovih! Z veseljem ti bo sivolasi mož

pripovedoval o Miklovi Zali. Z navdušenjem ti bo imenoval njeno ime in te prosil, da ji ohraniš tudi ti blag spomin.

 

 

ZGODOVINSKI DODATEK

V objavljeni povesti sem skušal naslikati črtico iz najžalostnejše zgodovinske dobe slovenskega naroda. To je slika iz onih časov, ko je neverni Turek požigaje in ropaje razsajal po zemlji slovenski. Veliko so trpeli naši očaki pod turškim mečem, njih žene in otroci so mnogo prestali pod tujim nasilstvom. Napisale bi se lahko debele knjige samih žalostnih spominov na turške napade, pripovedovale bi se lahko vsak zimski večer razne pripovedke o krvoločnem turškem ropanju in požiganju po naši zemlji, a vse to, smem reči, bi še ne bilo dovolj.

Toliko je namreč število grozovitosti in vnebovpijočih krivic, ki so jih storili Turki našemu ljudstvu.

Več kakor dvesto let je trepetal naš narod pred azijskim sovražnikom, in turški konji so teptali rodovitna polja našega ubogega kmeta. Ni skoro večjega kraja na Slovenskem, kamor bi v teku XV. in XVI. stoletja ne bil prihrul krvoločni in požrešni nevernik, požgal tam cerkev in hiše ter uničil nesrečnemu poljedelcu, česar ni mogel pojesti ali kot plen odnesti s seboj. Ljudi pa je lovil, kakor lovci divjo zverino, ter jih odvajal v sužnost. Najbolj so Turki segali po otrocih in ženah. Brez naropanih krščanskih otrok in lepih deklet se ni smel skoro noben turški poveljnik vrniti iz naših dežel k svojemu sultanu. Ženske so bile potem sužnice na cesarskem dvoru ali v palačah visokih turških gospodov, kakor se je bilo to zgodilo tudi z »Miklovo Zalo«. Dečke pa so dejali v poseben vojaški zavod. In tu je krščanska deca pozabila na svojo vero in domovino ter se popolnoma poturčila. Iz teh, nekdaj krščanskih in slovanskih mladeničev, so vzgajali hrabre in pogumne vojake. Iz njih je nastala ona znamenita »janičarska četa«, ki je bila strah in trepet vsaki krščanski vojski. Janičarji so bili nepremagljivi in pravo jedro vsake turške vojne. Z njimi so sultani užugali krščanske narode, pred njimi je trepetala tudi zemlja slovenska. Neverjetno je skoro to, ali gola resnica, da so naropani krščanski otroci, slovenski mladeniči, seveda sedaj poturčeni, napadali svojo lastno domovino in morili lastne svoje rojake, ali to je mogel storiti le krvoločni Turek. Spoznal je prirojeno hrabrost in pogumnost slovenskega naroda in na povedani način se je tudi sam okoristil z dobrimi lastnostmi naših očakov.

Prvikrat je Turek prihrul na slovensko zemljo l. 1396, zadnjikrat pa so se bíli Slovenci z njim l. 1596 pri Petrinji ob reki Kolpi. Dolga doba dveh stoletij zavzema torej oni čas, ko se je borilo naše ljudstvo proti divjemu neverniku. Poglejmo si v sledečem najhujše navale krutega sovražnika v našo zemljo!

Prvi večji turški napad je bil l. 1418. Tedaj je privrelo, kakor zgodopisec Megiser (umrl l. 1616) in drugi za njim pripovedujejo, blizu 20.000 nevernikov nad ogrske in štajerske Slovence do Radgone. Sovražnik je oblegal imenovano slovensko mesto. Ta strašna novica je vzdramila vse sosednje pokrajine in v kratkem je prišlo baje okoli 12.000 hrabrih, dobro oboroženih mož s Štajerske, Kranjskega, Koroškega in Hrvatskega obleganim kristjanom na pomoč. Vnel se je hud boj. Sreča junaška je bila mila kristjanom. Turka so uničili in mesto je bilo rešeno.

Trinajst let pozneje, to je leta 1431, je prilomastilo zopet v našo deželo kakih 8000 nevercev. Sedaj so si pa poiskali kračjo pot, skozi deželo hrvatsko, ter udarili, prestopivši kranjsko mejo, na slabo utrjeno Metliko. Iz lesenih hiš obstoječe mesto je kmalu premagal sovražnik, pobil ondi zbrane kristjane, razrušil cerkve in hiše ter poropal vse, kar mu je prišlo pod roko. Nato so se napotili proti Novemu mestu in ga oblegali. Sedaj pa sta zbrala kranjski in koroški glavar blizu 4000 korenjaških vojakov in udarila na sovražnika. Tudi tukaj je čutil Turek trdo pest slovensko, in izgubivši več tisoč mož je pobegnil v Bosno.

Ta pogumnost je bila Turka za nekaj časa ostrašila. Celih 40 let ni bilo več nobenega nevernika na zemljo slovensko. A kar naenkrat privre kruti sovražnik l. 1469 nad Slovence. Divja drhal požge mesto Kočevje in še druge vasi, potem dirja na ižansko polje, v Mateno, v Šmarje in celo do Ljubljane, kjer so sežgali šenklavško cerkev. Druga četa je med tem ropala in razsajal okoli Žumberka in Kostanjevice ter si postavila tabor na šentjernejskem polju. Konec istega leta je še prihrula velika turška vojska na Ogrsko, v Slavonijo in na Štajersko do Celja. Ker se ji pa ni žalibog nihče hitro postavil v bran, so neusmiljeno ropali po naših krajih. Okoli 20 do 30.000 kristjanov so pobili ali pa odvedli v sužnost, med njimi baje tudi 500 deklic in dečkov.

Pozne je se je bilo res nekaj naših vojakov nabralo, ali Turek jim je s plenom in ujetniki vred nekaznovan odnesel pete.

Bogati plen in počasnost naših vojakov sta sovražnika tako opogumila, da je odslej naprej kaj pogostoma napadal naše dežele. V prihodnjih letih je divjal na Dolenjskem, kjer je razrušil Zatično z lepim samostanom; razsajal je po Štajerskem, moril in požigal na Gorenjskem; da, leta 1473 je udaril (prvikrat) celo skozi Kokrsko dolino na Koroško in turška povodenj se je razlila, vse pred seboj uničujoč, po vsej Podjunski dolini do mesta Celovca in Rožne doline.

Žalostni so bili ti časi za naše ljudstvo. Do 6000 ljudi je bilo odvedenih v sužnost, mnogo in mnogo pa umorjenih. A nesrečnemu kmetu ni prišel nihče na pomoč. Državna vojska je imela drugod, zlasti na Nemškem, mnogo opravka, domači deželni knezi pa so se zavarovali v lastnih trdnih gradovih. Tako je ostal naš kmet osamljen in brez pomoči. Sam se je torej branil proti krutemu sovražniku; toda kaj more kmet, oborožen le z vilami, tolkačem in poratom, z dolgimi žeblji obitim, storiti uspešnega proti hitrim, dobro oboroženim turškim konjikom!

Vse to so Turki hitro spoznali in tedaj so tudi brez vsake skrbi ropali in požigali po naših lepih deželah. Ni preteklo skoro leto potem, da ne bi bil prišel nevernik v naše kraje, kjer je samolastno in brezskrbno ropal in plenil. Najhujše so razsajali Turki l. 1476, 1478 in 1480 med Slovenci. Posebno zadnji dve leti sta med koroškimi Slovenci s krvavimi pismenkami zapisani v spominski knjigi našega naroda. Iz tega časa je tudi povest o Miklovi Zali, ki se je dogodila l. 1478, ko je bil najgrozovitejši turški napad na koroško zemljo. Kakor se po vseh drugih slovenskih okrajih še dandanes nahaja mnogo spominov in pri povedk iz turških časov, tako živi tudi med koroškim ljudstvom mnogo takih pravljic, ki nam opisujejo tožno dobo naše preteklosti. Najbolj v spominu in ustnem izročilu narodovem pa se je tu ohranil napad iz leta 1478.

Ta strašni naval nam natanko opisuje Jakob Unrest, tedaj župnik v slovenski župniji Teholici nad Porečami ob Vrbskem jezeru. Umrl je najbrž l. 1493. Unrest je sam doživel te boje in nam obširno poroča o njih. Dne 26. malega srpana istega leta so došli Turki sem od Gradiške na Koroško. Pri Kokovem blizu Trbiža so se jim kmetje postavili v bran, ali ti so se deloma razšli od samega strahu pred sovražnikom, deloma pa jih je potolkel Turek. Sedaj mu je bila odprta steza in pot v srce koroško. Na več oddelkov so se razdelili, in vsaka četa je potem zase plenila, požigala in ropala po raznih dolinah in krajih. Tudi v Rožno dolino so tedaj prihruli neverniki in tu so se takrat godile vse one nezgode in grozovitosti, ki so opisane v tej povesti.

Poteklo je že od tistega časa nad 400 let, a v našem ljudstvu na Koroškem še sedaj živijo spomini na ono žalostno dobo. Z veliko navdušenostjo se še dandanes pripoveduje med Rožani o hrabrosti Miklove Zale, o njeni turški sužnosti, o njeni rešitvi in nevarnem potovanju domov v svojo domovino. Dobro še znajo za hišo, kjer je prebivala hrabra deklica, in vsak ti ve za dom, kjer je gospodarila s svojim možem Serajnikom, potem ko se je srečno vrnila iz globoke Turčije, iz mesta Carigrada.

Ta ljudska pravljica in poročilo Unrestovo je služilo za podlago tej povesti. Zdelo se mi je vredno, da se seznani slovenski narod s to hrabro in znamenito junakinjo in da se otme njen spomin pozabi.

Velike nezgode in nesreče, ki so tolikokrat zadevale naše ljudstvo, so naposled vendar vzdramile državo in posamezne kneze. Vsestransko so se jeli sedaj pripravljati vsi narodi skupaj na turške napade in tako se je po dolgem času posrečilo kristjanom, da so večkrat Turka pobili do dobra. Turški boji seveda za radi tega še niso prenehali. V sledečem stoletju, tj. do leta 1596, so še prilomastili Turki zdaj tu, zdaj tam v naše dežele, ali njihove grozovitosti niso bile več tolike, kakor v prejšnjem stoletju; kajti združena kristjanska moč jih je vselej v kratkem zapodila čez mejo nazaj v Turčijo.

Čuditi se moramo žilavosti in vztrajnosti našega naroda, da je mogel pretrpeti toliko nezgod in nasilnosti. Marsikateri drug narod bi bil že obupal in se vdal neverniku, se odrekel svoji veri in domovini; ali junaški slovenski očetje so se borili vztrajno in pogumno za najsvetejše svetinje, za vero in svojo domovino. Zatorej gre vam, slavni slovenski pradedje, večna hvala in čast, da ste se, kakor neužugani vitezi, bojevali skupno in vztrajno za našo vero in našo lepo domovino. Le vaša vztrajnost v veri in vaše domoljubje, le vaš pogum in vaša hrabra roka nas je obvarovala, da nismo postali žrtev turškega nenasitnega žrela.

Slava vam in večen spomin!