Kriminalno pripovedništvo
2. Maja Novak - Cimre
MAJA NOVAK: CIMRE
Domače branje
Zunanja zgradba, književni prostor in čas, snov, motivi, tema v delu Cimre
Naslov romana Cimre je anagram angleške besede crime. Anagram naslova napoveduje žanrski nastavek, hkrati pa sam naslov neposredno označuje skupino protagonistk. Roman Cimre je dvodelen. V prvem, daljšem delu (Crime) se zgodi zločin, v drugem delu (Cimre) pa se odkrije zločinca. V skladu z najboljšo tradicijo detektivskega romana je razkrinkanje (kolektivnega) morilca na koncu, ko so v enem prostoru zbrane vse nastopajoče osebe. Pogojno bi za poglavja lahko označili izmenični pripovedovalki, saj zgodbo pripovedujeta osumljenka Jana in amaterska detektivka Rebeka. Čeprav je prvo pomensko delitev izvedla že avtorica (Crime, Cimre), bi delo lahko razdelili na več pomenskih enot.
V uvodu (1., 2. Jana) spoznamo Jano in njen travmatični odnos do sveta; iz Janinih monologov in pogovorov z Rebeko razberemo njene strahove, komplekse, more, tegobe; njen odnos do sostanovalk, ki je ironično-sovražen, in njeno zapleteno razmerje do Rebeke. Razkrije nam odnos do svojega občudovalca Benjamina in zaslutimo konec ljubezenske zveze s Konradom. Ugotovimo, da želi spremeniti svoje življenje, saj bo z igrano amnezijo poskusila začeti znova: »Če ne morem čez Stiks, grem lahko čez Leto, reko pozabljenja.«
Zaplet. (3.–8. Rebeka, 5., 9. Jana, 10.–14. Rebeka)
Umorjen je Konrad Murko. Edina resna osumljenka je Jana, saj vsi indici potrjujejo njeno krivdo. Rebeka zaradi ljubezni do svojega brata Benjamina, ki ljubi Jano, začne iskati alternativnega morilca. Za pomoč prosi (izkoristi njegove simpatije do nje) tudi spretnega advokata Benedika (čeprav kmalu spozna, da ga ljubi). Rebeka želi najprej izpodbiti verodostojnost priče, ki obremenjuje Jano, in ovreči čas umora (od 23.20 do 23.35), nato pa začne iskati alternativnega morilca: kdor ima motiv za umor, mora imeti za tisti čas tudi alibi. Iz retrospektive (prejšnje leto, 25. december) izvemo, da je prva osumljenka Tanja Tratnik. Poizvedovanje za morebitnimi osumljenci se nadaljuje. Čeprav je Rebeka prepričana, da je Jana morilka (»Vemo. Iščemo način za oprostilno sodbo za morilca.«), sestavi s pomočjo različnih informacij, analize značajev in nenavadnega vedenja Konradovih znancev seznam šestih osumljencev – umorjenec je bil zaradi neprijetnega značaja in pestre ljubezenske zgodovine marsikomu neprijeten, zoprn. Za umor imajo vrednostno različne motive Tanja Tratnik, Alba Schmidt, Meri Senečič, Samo Bizjak, Milojka Kranjc in Andrej Kranjc.
Vrh zapleta. Jana kliče iz bolnišnice in prosi Rebeko za pomoč, saj ni kriva.
Razplet. (15.–17. Jana, 18.–20. Rebeka)
Potem ko je Jana Rebeki poročala o treh zaporednih obiskih sostanovalk (Alba jo hoče prepričati o krivdi, Meri jo izsiljuje za stanovanje, Fanika želi njeno ljubezen, vrne ji pištolo), je detektivka postala pozorna zlasti na Fanikino pripoved, zaradi katere zasliši Sama. Po pogovoru z njim sluti nesrečo. Rebeka pove policiji, kje naj išče drugo, Tanjino truplo.
Zaključek. (21. Rebeka, 22. Jana) Osupljivo razkritje kolektivnega morilca. Nova žrtev.
Dvojna perspektiva sicer prispeva h kompleksnosti romana, vendar izmenjavanje pripovedovalk cepi bralčev pogled, posledično pa oteži njegovo identifikacijo. O istih dogodkih lahko poročata obe pripovedovalki – seveda iz različnih zornih kotov (npr. Rebeka je usodni četrtkov večer preživela v Janinem stanovanju, ta pa si v bolnišnici le fiktivno predstavlja domače dogajanje).
Snov je zločin v Ljubljani, osrednja tema se, kot se za detektivko spodobi, ukvarja z raziskovanjem zločina, vendar se z osrednjo temo prepletajo številni motivi, ki večplastno barvajo besedilo. Med množico motivov so opazni zlasti ljubezenski in motivi maščevanja ter sovraštva. Ni naključno, da je eden temeljnih motivov – motiv maščevanja, zrasel iz zapletenih ljubezenskih odnosov med žrtvijo in »cimrami«; lahko gre za užaljeno ljubezen materinskega tipa (Tanja), za osvajalno zapeljivo (Meri) ali pa razočarano, neenakopravno (Jana). Tukaj lahko zanemarimo Albino »ljubezensko« razočaranje, saj je iz njenih značajskih lastnosti razvidno, da je duhovno spočela umor zaradi drugih razlogov.
Tudi drugi motivi prijateljstva, ljubezni so pogosto enostranski in enosmerni; Fanika bi rada Janino ljubezen, a je žaljena, zato se posledično maščuje; Benjamin Jano iskreno ljubi, a ta mu take naklonjenosti ne vrača; Samo oprošča Meri tudi koketiranje; Mavricij snubi Rebeko, a ta ga najprej zavrača, kasneje pa, zaradi iskrenih čustev do brata, ki bi mu rada omogočila ljubezen do Jane (kajti le s tem tudi sama ne bo osamljena), vendarle vzljubi advokata. Zapleteno?
Še nekaj motivov: motiv iskanja morilca, motiv travmatičnega odnosa med posesivno materjo (Milojka) in nevrotično hčerko (Jana), motiv problematičnega odnosa med močno ženo (Milojka) in šibkim možem (Andrej), motiv klasičnega, torej nesposobne-ga inšpektorja (Hren), motiv simuliranja bolezni, motiv laži, motiv trgovine na črno itd.
Književni časpoteka linearno in obsega izseke iz dveh pomladnih mesecev v osemdesetih letih prejšnjega stoletja; samo v retrospektivah spoznamo tudi drobce starejšega dogajanja. Retrospektive sicer pojasnjujejo književno sedanjost (npr. spoznamo odnos med Jano in Konradom, Rebeki omogočijo zanimivo sklepanje), vendar imajo kljub temu zaviralno vlogo, saj upočasnjujejo dogajanje (digresija). To je očitno zlasti v prvem delu.
Pripovedovalec
Pripovedovalec oz. pripovedovalki sta vsevedni (Rebeka, str. 112: « … natanko taka, kot je bila ona, bi bila videti Tanja Tratnik, ko bi učakala starost. Žal ji to ni bilo dano; a o tem kasneje.») in prvoosebni. Zgodbo pripovedujeta 25-letna Jana Kranjc, študentka 3. letnika pravne fakultete, sprva osumljena umora (primerjaj s tako imenovano zločinsko perspektivo) in 24-letna Rebeka Cimerman, diplomirana pravnica in amaterska detektivka.
Pripovedovalki, zlasti Jana, pogosto opozarjata na postopek pisanja (Jana, str. 154: » … Slabo, slabo, bi zdajle rekli literarni kritiki – da se vreme prilagodi trpljenju mladega Wertherja in se ven in ven cmeri, to je ja zguljen literarni kliše. Izmislite si kaj novega.« /…/ »Samo v klišeje ne zapadajte, prosim.«, Rebeka: »Če ne bi bili pričujoči zapiski pristni, ampak samo običajen roman, bi morala seveda zardeti jaz.«). Z bralcem se želita pogovarjati, saj ga nagovarjata (Rebeka, str. 110: »Berite in učite se, sestre. Dokler sem veljala za emancipirano samko …«), retorično sprašujeta (Jana, str. 177: »Dobro, in kaj bi vi storili na mojem mestu?«, Rebeka, str. 109: Kaj da smo počeli na pogrebu Konrada Murka?), skupaj z njim se poigravata s prevladujočim dialogom, ki razvija zgodbo; izpovedujeta se mu s številnimi notranjimi monologi in pričakujeta bralčevo razumevanje za številne meditacije in refleksije, ki jih porajajo drobne asociacije (npr. Janin pogled na Carravaggiovo sliko Savlovo spreobrnjenje pospeši njeno odločitev za življenjsko spremembo, Rebekino razmišljanje o bareti in beretti itd.).
Igra z romanom, pisanjem in literarno fikcijo se včasih popolnoma razkrije: (Čuj Jana, ti si tâk močna osebnost, se znaš tâk obvladat te sem ti tâk nevoščljiva, čuj; konec citata, hvala Fanika, lahko greš na dvorišče lajat na mucke). Iluzija umetniškega ustvarjanja je odčarana; nič ni novega, »resničnega«, gre samo za zgodbo: »Tako kot si prišel v zgodbo, jo lahko tudi zapustiš«. Občasno se zaradi notranjih monologov zunanje dogajanje skoraj ustavi in pripovedovalka Jana se samoironično korigira (Jana, str. 13, 10: »Ampak, dajmo se držat rdeče niti, in potem sem se vkrcala …«; » … kaj vraga sploh hočem povedati?«). Že prej smo omenili, da retrospektive v sicer sintetični zgodbi občasno zavirajo pripovedni tok, čeprav pomensko ilustrirajo književno sedanjost.
Kaj še izvemo o pripovedovalkah? Travmatična Jana ima težave sama s sabo in zato tudi z okoljem, nekaj časa je osumljena zločina – razkriva se sama, tako pa jo označuje tudi Rebeka. Njun medsebojni odnos je kompleksen; Jana Rebeko »ljubi in sovraži«, posmehljivo razmišlja o njej in ni ji prizaneseno s spoznanjem, da ima Rebeka vedno prav. Rebeka, »legenda pravne fakultete«, ima do Jane neke vrste zaščitniški odnos, ne mara je (Rebeka, str. 34: »Vendar Jana nikakor ni edina, ki ne pozna same sebe, zato si res ne znam pojasniti, zakaj prav njo prenašam težje kot druge. Morda zato, ker se mi potihem smili.«), toda pomaga ji (tudi) zaradi ljubezni do brata Benjamina – in s tem – do sebe.
O Rebeki je izjavila avtorica Maja Novak:
»Je tako pravičniška, da s tem izgublja neke občečloveške komponente. /…/ Gre za željo po urejanju sveta, oblastiželjnost, slo po prekrojevanju sveta po svoji lastni podobi, to pa je vedno povezano z nasiljem, psihološkim ali konkretnim. Celo Mavricija, za katerega kmalu spozna, da je zaljubljena vanj, sprva pokliče le zaradi pomoči pri preiskavi«.
Občasno se njuna pogleda strneta (Jana, str. 24: » … če bi me vprašali, kaj me muči, bi jim vedela povedati samo to, da se mi zdijo ljudje neumni ali hudobni ali oboje.» »Saj so,« je rekla Rebeka, kot da se nje to ne tiče.). Obe sovražita pse, njun prevladujoč pogled na svet je ironičen; ta lahko sega od Rebekine blage ironije, s katero ne prizanaša niti bratu, do Janinega napadalnega posmeha, s katerim pravzaprav hrani in brani svojo samopodobo. Na splošno pa z ironično intonacijo niso presvetljeni samo medčloveški odnosi in oznake oseb (od študentk in policistov do psihiatrov in profesorjev), ampak tudi prebivalci celih pokrajin, pesništvo in zgodovinska tradicija, religija in NOB, malomeščanske navade in razvade itd.
Če je samoironija pri samozavestni Rebeki redka, prefinjena in večplastna (Hvala Bogu, ateisti imajo pred drugimi pač to prednost, da lahko brez strahu pred božjim maščevanjem udrihajo po veri kateregakoli sogovornika, sezona lova na Žide pa je tako ali tako odprta vse leto.), se Jana pogosto posmehne svoji nepomembnosti, pasivnosti, samopodobi … (Še malo, pa bom najstarejši živeči slovenski študent; meni ne uspe priti niti čez prehod za pešce ob zeleni luči na semaforju. Kaj šele čez Stiks …, čeprav se jaz tolčem skozi faks s piškavimi šestkami …), toda njena samoironija je lahko tudi samozavestno vzvišena: »Bral je jecljaje, pa še take stvari, da bi ga še hitreje kot druge odpravila s svojim preizkušenimi protimoškimi metodami (navadno se zlažem, da sem lezbijka, in ker sem slovenska pesnica, mi verjamejo).«
Komika (več v poglavju o komičnem). Prvoosebni pripovedovalec uporablja pogosto ekspresivno zaznamovan jezik, ki ima dvojno vlogo – deluje ironično-smešno (npr. pogovorne prvine v knjižnem jeziku pogosto učinkujejo smešno, podobno velja za prenovljene besedne zveze itd.), je pa tudi izraz avtoričinega intelektualizma (npr. citati). Opazno je, da uporablja Jana zaradi vloge, ki jo ji pripisuje avtorica, značajskih in situacijskih stresov, bolj ekspresivno, zaznamovano besedišče – Rebeka na primer nizkih in vulgarnih besed skoraj ne uporablja.
Se besedilo kdaj poetizira? V redkih meditativnih odlomki se pripovedovalčevo enačenje z osebami lahko razkrije z uporabo splošnega vršilca dejanja (zadonelo, čutiš, veš …). Rebeka, str. 115: Zadonelo je po Resljevi; violinski orkester in mezzosopran, ki te privzdigne, kakor da si na ladji; mehko se ziblješ in deske v podkrovju škripajo v ritmu, slišiš veter, ki napenja jadra, slišiš – ne, čutiš konopljene vrvi, ki se raztezajo in krčijo pod milovanjem narave, veš, da …Ni naključje, da imajo taki odlomki (npr. citat iz Visoke pesmi) v sicer prevladujočem epskem besedilu lirski pridih. Resen je tudi odlomek, ko se Jana odloči, da bo prekinila amnestetično igro. Odlomek, kjer Rebeka razmišlja o razliki med policistom in zasebnim detektivom (oz. o »ljubeznivi« angleški detektivki in »krimiču« ameriške trde šole), pa se po slogovnih značilnostih približuje esejističnemu pisanju.
Humorna, ironična intonacija se le občasno zresni. Odlomki, kjer se pripovedovalki, zlasti Rebeka, tudi etično opredeljujeta, so stilno manj zaznamovani.
Rebeka, str. 193:
»Nihče pa ne more in ne sme dati odveze zato, kar se je zgodilo Konradu Murku. Ta umor je bil zamišljen in izpeljan iz čiste zlobe. /…/ In si še kar jemljejo svoj funt mesa, kadar se jim zdi. Tako ali drugače, bolj ali manj opazno si ga jemljemo vsi. Vsi. Samo krivi so vedno le nekateri. Na primer Židje. Na primer »južnjaki«. Na primer mladi. Na primer duševno labilne osebe. Priznajte, Hren, pa bom priznala še jaz vam, da ne bi ne vi ne jaz tako trdno verjeli v krivdo Jane Kranjc, če ne bi bila tak očiten nevrotik. V vsaki družbi so nekateri potisnjeni na rob, mi hvala bogu nismo, in zato verjamemo, da so zmožni zlobe samo tisti na robu. Pa niso, vsi nosimo v sebi ta pohlep za funtom mesa…«
Ta odlomek prestavlja vrh etičnega sporočila. In idejo dela.
Razkritje
(Detektiv, žrtev, zločinec, okolje – indic, motiv za umor, alibi)
Detektiv
Aktivna in samozavestna Rebeka iz splošnih lastnosti pojavov lušči značilnosti posameznih elementov. Pogosto predlaga radikalne rešitve, ki od »stranke zahtevajo malce truda«. Ker indici potrjujejo sum o Janini krivdi (radio utihne ob 23.20, pričevanje očividca, indeks z datumom in kasneje najdena obleka v Ljubljanici), najprej poskuša omajati verodostojnost priče (duhovito ugotavljanje njene verjetne vinjenosti, delavnik, 23.35) in problematizirati, razširiti čas umora, saj bi se s tem krog osumljencev, ki za ta čas nimajo alibija, razširil.
Za Jano gre (Benjamin). Rebeka je za dosego cilja pripravljena storiti marsikaj. Da bi ugotovila, kje je zadnji obremenilen dokaz, Janina pištola (pred tem žal ugotovi, da ima pištola dušilec), izkoristi Mavricijevo in bratovo zaljubljenost za sodelovanje (Mavricij je napisal lažno pooblastilo, brat se je malce izneveril policijski poštenosti).
Retrospektiva. Na pogrebu trojica išče alternativnega morilca. Ob Rebekinem spominu na predbožični pogovor z Jano »o Konradovi plodni (ne)sposobnosti« in opazovanju Tanjinega sina odkrije prvega alternativnega morilca – Tanjo; ta ima motiv in bi lahko uporabila pištolo, saj je Janina sostanovalka.
Namig vsevednega pripovedovalca bralcu. »Tanja bi bila taka kot mama, če bi dočakala starost – a o tem kasneje.«
Rebeka sestavi dodatni seznam šestih alternativnih morilcev (Tanja, Alba, Meri, Janina mama in oče, Samo), ki imajo različne motive za maščevanje (npr. ljubosumnost, užaljenost, zaščita hčerke …).
Stranpot. Zakaj je Janina mama po petih letih želela obiskati hčerko ravno v četrtek?
Zgodba se začne razpletati šele takrat, ko Jana pokliče Rebeko in ko ta analizira čudno vedenje Janinih »cimer«.
Upočasnitev razpleta, protiigra sostanovalk. Rebekino razmišljanje: Sostanov