Evropska moderna

2. Oscar Wilde - Saloma

Oscar Wilde je dramo Saloma napisal leta 1891 v Parizu. Tam je dve leti pozneje izšla v francoščini, leta 1894 pa še v Londonu v angleščini. Kot podlago zanjo je uporabil biblijski zgodbi o usmrtitvi Janeza Krstnika, ki so ju literarno obdelali že avtorji pred njim.

Zgodba

Dogajanje Wildove Salome poteka zvečer na terasi Herodove palače, od koder se odpira pogled na slavnostno dvorano z mnogimi gosti. Na terasi se mladi Sirijec in Herodiadin paž pogovarjata o luni: prvi jo vidi kot princeso, ki pleše, drugi kot mrtvo žensko. V dvorani se Judje, pripadniki različnih ločin, prepirajo o svoji veri, rimska vojaka na terasi pa njihove trditve po svoje komentirata. Vtem se zasliši glas preroka Johanaana, zaprtega v vodnjaku. Vanj ga je dal zapreti Herod, ker je sveti mož grajal njegovo prešuštniško zvezo s svakinjo Herodiado.

Na teraso pride Herodiadina hči Saloma in paž svari Sirijca, naj je ne gleda preveč. Saloma se, tako kot že moža pred tem, zagleda v luno in jo vidi kot srebrnik ter deviško cvetico. Iz vodnjaka se spet zasliši Johanaanov glas; Saloma bi rada videla preroka, zato nagovarja može, naj ga privedejo prednjo. Vsi se branijo, češ da jim Herodov ukaz to prepoveduje. Nazadnje usliši princesino prošnjo mladi Sirijec in Johanaan stoji pred dekletom.

Nato na teraso pridejo tudi Herod, Herodiada in dvorjani. Herod gleda luno in jo vidi kot nago, pijano ter poblaznelo žensko, kraljica pa mu odvrne, da je luna pač le luna in nič več. Kralj ukaže odstraniti truplo mladega Sirijca, začuti mraz in zasliši zlovešče prhutanje kril - navda ga zla slutnja. Pogovore na terasi prekinja glas preroka Johanaana. Tega svetega moža je dal Herod zapreti v vodnjak, ker je opozarjal na njegovo prešuštniško zvezo s svakinjo. Johanaan še vedno obsoja Herodiadino nemoralo in napoveduje pravično sodbo ob koncu sveta. Herod pa se naslaja ob Salomini lepoti in prosi dekle, naj mu zapleše. Željo mu izpolni šele potem, ko ji priseže, da ji bo dal vse, kar si bo želela. Ples je končan in zdaj je na vrsti kralj, da izpolni svojo obljubo.

Nobeno Herodovo prepričevanje ne pomaga; Saloma zahteva glavo preroka Johanaana in kralj ne sme prelomiti prisege. Princesa lahko končno poljubi preroka - v rokah drži njegovo odsekano glavo in še zadnjič izpoveduje svojo strastno ljubezen. Herod se zgrozi nad prizorom in vojaki po njegovem ukazu Salomo usmrtijo.

Dekadentni in novoromantični motivi Dramski konflikt

Književne osebe ustvarjajo s svojimi pogovori moreče vzdušje, v katerem prihajajo na dan bolj ali manj prikrite strasti, dokler neobvladana čutnost ne sproži tragičnega konca.

Čutne so že začetne primerjave oziroma zaznave lune: pažu se zdi sicer podobna mrtvi ženski, mladi Sirijec pa na njej odkriva erotično privlačnost - vidi jo kot princeso, njene noge se mu zdijo kot majhne bele golobice. Čutno zaznavanje je še izrazitejše, ko Herod pozneje vidi luno kot nago žensko. V tem se pravzaprav zrcali njegova sla po ženskem telesu, ki jo razodeva še s pogledom (Herodiada mu večkrat očita, da kar naprej gleda Salomo). Kako močna je ta strast, se najbolje pokaže v njegovem moledovanju za ples, v katerem žensko telo zablesti v vsej svoji lepoti; zanj je pripravljen dati vse, tudi polovico kraljestva.

Najizrazitejši dekadentni motiv pa je Salomina čutna ljubezen do preroka, njen erotični nagon in nebrzdana strast. (0 tem govori ves prvi odlomek.) Johanaanu princesa takoj ob srečanju neposredno pravi: »Tvoje telo ljubim, Johanaan.« Sledijo primerjave tega telesa z najlepšimi deli narave, vsakič po prerokovi grobi zavrnitvi pa Saloma isto telo primerja z najgršimi in najgnusnejšimi stvarmi. Kako patološko je njeno erotično hotenje, se kaže zlasti na koncu drame, ko drži princesa v rokah odsekano prerokovo glavo.

Poleg dekadentnih so v Wildovi drami opazni tudi novoromantični motivi. Mednje spadajo predvsem slutnje in občudovanje lepote.

Slutnje izrekata Herodiadin paž in Herod. Pažu se zdi luna čudna - kot ženska, ki išče mrliče; mlademu Sirijcu, zagledanemu v Salomo, pa pravi: »Preveč jo gledaš. Tako ne smeš gledati ljudi . . . Lahko pride nesreča.« Herod sliši na terasi prhutanje velikanskih kril in v tem ne sluti nič dobrega.

Lepoto občudujeta mladi Sirijec in Herod, oba Salomino. Kralj je uživač, ki ne more prikriti svoje sle, hkrati pa se navdušuje tudi nad lepotami narave oziroma nad lepoto sploh. V drugem odlomku, ki predstavlja njegov brezupni poskus, da bi Salomo odvrnil od strašne zahteve, se nam pokaže kot pravi estet. V odločilnih trenutkih usodnega odločanja o življenju in smrti na dolgo in široko opeva lepoto svojih pavov, ker upa, da jih bo Saloma sprejela za darilo. Priznava pa tudi, da je pretirano občudovanje lepote škodljivo. Občudovanje lepote hkrati osrečuje in pogublja - to je spoznanje stare romantike, ki ga je nova romantika prelila v nov izraz.

V Wildovi drami se kaže več nasprotij, vendar niso vsa pomembna za razvoj dogajanja. Nanj npr. ne vplivajo verska nasprotja med številnimi Herodovimi gosti pa tudi nasprotja med uživaškim estetom Herodom in njegovo stvarno, razumsko ženo ne.

Temeljni dramski konflikt, ki mu sledi katastrofa, predstavlja nasprotje med Salomino čutno in prerokovo duhovno ljubeznijo. Saloma ne zna ljubiti drugače kot čutno, strastno, prepričana, da lahko z uživanjem izpolni svoje življenje. Ko sreča Johanaana, pa se ji razkrije še druga, duhovna razsežnost ljubezni. Okusiti jo želi za vsako ceno, ne zaveda pa se, da si take ljubezni ni mogoče prilastiti, še najmanj z nasiljem. Johanaan pozna le duhovno ljubezen - čutno prezira in se ji z vso silo upre. Tako kot Herodiado obsoja tudi njeno hčer. Čim bolj se stopnjuje Salomina sla po njegovem telesu, tem hujši je njegov odpor.

Spopad tako močnih nasprotujočih si hotenj neizogibno vodi v tragičen konec, v smrt obeh protagonistov.

Poetična drama. Jezikovno-slogovne značilnosti

Iz dosedanjih razlag je razvidno, da ima Wildova enodejanka značilnosti tragedije. Zanjo velja tudi klasicistično načelo trojne enotnosti: vse dogajanje poteka sklenjeno zvečer na terasi Herodove palače.

Povedano je že bilo, da je Wilde posebno pozornost posvečal slogu, in res je s Salomo ustvaril eno najznamenitejših poetičnih dram. Poetična drama pomeni v širšem smislu vsa dramska besedila, ki so napisana v verzih in pesniškem slogu (torej tudi starogrška, srednjeveška, renesančna in romantična), v ožjem pa dramska besedila 20. stoletja, ki se od proze vračajo k verzu in v dramo znova uvajajo pesniški jezik, mitološke, pravljične in zgodovinske motive s simbolnim pomenom ter se tako približujejo liriki.

To je značilno tudi za Salomo. Wildov slog odlikujejo bogate metafore in številne figure. Avtorjeva izvirna poteza je, da je dekadentno tematiko izrazil v slogu, podobnem biblijskemu, včasih je celo uporabil znane biblijske besed ne zveze.

Besedne zveze iz Biblije učinkujejo v tematsko dekadentnem besedilu nenavadno in mu dajejo orientalski nadih, npr. : »lilija na polju«, »hči babilonska«, »pobeljen grob«, »cedre libanonske«, »trnova krona« (1. odlomek). Z biblijskimi zvezami je Wilde združil izvirne, čutno-lirične: »vznožje zarje«; »prsi lunine, uspavane na prsih morja«; »vozel črnih kač« (1. odlomek). Kadar so okrasni pridevki v zvezah postavljeni za samostalnik, ustvarjajo v besedilu tudi ritem.

Ena osrednjih slogovnih značilnosti so primerjave. Podobne so biblijskim primerjavam, zlasti tistim iz Visoke pesmi, v kateri zaročenec in zaročenka opevata telesno lepoto drug drugega. Posebej pogoste so v Salominem izpovedovanju čutne ljubezni, ki zajema skoraj ves prvi odlomek.

Wilde je v svoji poetični drami uporabil tudi simbole. Eden najznačilnejših je že omenjeno videnje lune, ki pomeni duhovno oziroma psihološko stanje književnih oseb. V prvem odlomku prhutanje angelovih kril simbolizira smrt, v drugem pa so beli pavi simbol lepote.

Za književnost moderne so značilne sinestezije, zlitja različnih čutnih zaznav. V Wildovi drami so kar pogoste, najdemo jih tudi v prvem odlomku: »Tišina, ki biva v gozdovih, ni tako črna« (črna tišina), »rdeči zvoki tromb« .

Med figurami prevladujejo vzkliki, pretiravanja, premori in ponavljanja figure, ki so izraz čustvene intenzivnosti in ustvarjajo patetičen slog. Najznačilnejša figura Wildove poetične drame so ponavljanja. Njihova vloga je pomenska in zvočna - poudarjajo, kar govorijo osebe, hkrati pa ustvarjajo ritem besedila, ki zaradi njih postaja nekakšna pesem v prozi.

Ponavljajo se posamezne besede (»Strašno, strašno je tvoje telo!« - 1. odlomek) in besedne zveze, ki so pogosto še razširjene s prilastkom (»Tvoji lasje so kot cedre libanonske, visoke cedre libanonske…. « - 1. odlomek; »Saloma, saj poznaš moje bele pave, moje lepe bele pave… .« - 2. odlomek). Pogosta ponavljanja Wildovo dramo z biblijsko snovjo tudi slogovno približujejo Bibliji.

Idejne prvine

Wilde se v svoji drami ni bistveno oddaljil od ideje biblijske zgodbe. V obeh se osrednje sporočilo nanaša na pogubnost človeških strasti in neobvladane čutnosti; razlika je v tem, da je ta pogubnost v dekadentni drami prikazana kot posledica neposrednega konflikta med čutnostjo in svetostjo. Wilde v skladu z dekadentno miselnostjo ne postavlja v ospredje zmagovalne moči duhovne (božje) ljubezni, o kateri sporoča biblijski kontekst zgodb o preroku, pač pa ideji o pogubnosti erotične strasti dodaja še idejo o občudovanju lepote, ki hkrati osrečuje in pogublja.

 

 Več na povezavi

http://www.s-sers.mb.edus.si/gradiva/w3/slo/046_saloma/01_index.html