Evropska moderna

3. C. Baudelaire - Pesem o albatrosu

 Baudelaire je po očetovi smrti živel v nenehnih sporih z očimom in materjo. Leta 1841 ga je očim poslal na potovanje okoli Afrike, da bi ga odvrnil od boemskega življenja. Polnoleten si je s pomočjo dediščine po očetu omislil neurejeno življenje in se posvetil književnosti. Leta 1848 je mimogrede sodeloval v revoluciji  in bil nato l. 1857 obsojen zaradi »nemoralnosti« svojih pesmi. Leta 1864 je odšel v Bruselj. Pred smrtjo se je vrnil v Pariz, kjer je 1867 umrl.

Baudelairovo književno delo obsega poleg pomembnih kritičnih spisov o književnosti in likovni umetnosti predvsem pesniški zbirki Rože zla (Les Fleurs du mal, 1857; slovenski prevod 1977) in zbirko pesmi v prozi Pariški spleen (Spleen de Paris, 1869, slovenski prevod 1992) s katerima je zaslovel in utrl pot novoromantični, dekadenčni in simbolistični književnosti. Zbirki predstavljata klasiko francoske književnosti.

 

PESEM O ALBATROSU

Vzemo na brod možje si za zabavo

kdaj albatrose, morij silne ptiče,

dragi brezbrižni nad voda motnjavo

lete za ladjo, ki jo val pomiče.

Pa komaj so na krov ga roke dele,

sinjin ponižan knez v sramote sredi

ob sebi velike peruti bele

kot vesla vlači v neizmerni bedi.

Kako je medel potnik ta krilati,

prelep nekdaj, zdaj smešen, vreden graje!

Ta v kljun, dražeč ga, s cedro gre bezati,

ta bolni ptici pači se šepaje.

                                                                                  Prevedel Cene Vipotnik

 

Pesem, ki spada med najbolj znane Baudelairove pesmi, je izrazito novoromantična. Sodobna smer se kaže predvsem v krutem in resničnem nasprotju med željo po svobodi in popolnosti ter resničnostjo povprečnosti in zavračanja.

Albatros, ta mogočna ptica, polna življenjskega zanosa in dih jemajoče zunanjosti, postane nepomembna, celo smešna v ujetništvu primitivnih in prezira vrednih mornarjev. Njena lepota zaživi šele na svobodi, v objemu prostranega neba, kjer lahko dokaže svojo hitrost, moč in spretnost. Vse te vrline nič  ne pomenijo  tam, kjer jih ne more izraziti  - se pravi v okolju, kjer jo omejujejo ljudje, v tem primeru mornarji. Ključna ideja pesmi je poistovetenje pesnika z albatrosom, saj se prav tako utesnjenega in osramočenega lahko počuti pesnik, ki je prisiljen ustvarjati, živeti in delati v  malomeščanskem okolju ali v še bolj primitivni okolici. Pomanjkanje navdiha in duhovnega izziva se kaže predvsem v nezmožnosti ustvarjanja in duhovnem stanju, imenovanem spleen, značilnosti časa dekadence. Krutost pesmi je v tem, da mornarji vzamejo albatrosa na ladjo, in mu s tem uničijo ponos in življenje, samo in izključno zaradi lastne zabave. Tudi pesnik v nenaklonjenosti okolice prepoznava posmeh ljudi in to ga vodi v še večjo melanholijo.

Občutek utesnjenosti in življenjskega obupa je pogost motiv v literarnih delih, posebno znan pa je za ti. preklete pesnike, ki jim je njihova večna razdvojenost med materializmom družbe in željo po višjem svetu, svetu umetnosti, povzročala duševne bolečine in neprilagojenost družbi, ki se je prav zato še bolj obračala stran od njih.

Na povezavi se seznanite z Baudelairovo pesmijo v prozi Tujec.

http://www.s-sers.mb.edus.si/gradiva/w3/slo/045_tujec/02_obravnava.html