Posameznik, družina, družba- uvod
3. Marjan Tomšič - Grenko morje
Domače branje
Grenko morje - roman o aleksandrinkah, je slovenski družbeni in zgodovinski roman. Napisal ga je Marjan Tomšič. Prvič je izšel leta 2002 v Ljubljani pri založbi Kmečki glas. Leta 2004 je sledil 2. natis, prav tako izdan v Ljubljani pri založbi Kmečki glas. Vsebuje tudi esej avtorice Marije Mercina z naslovom Pot k človeku. Roman je posvečen vsem ženskam, ki so od 19. stol. odhajale služit v Egipt . Gre za aleksandrinke oziroma šandrinke, kakor so si same pravile v narečnem jeziku.
Naslov Grenko morje je metafora za negotovost bivanja, vrženost v neznano, ob dramatičnem srečanju s tujim svetom pa pomeni tudi grozo pred življenjem. Pripoved se začne s potovanjem v Aleksandrijo.
V ospredju romana so tri mlade ženske Merica, Ana in Vanda, ki s parnikom potujejo iz Trsta čez morje v Egipt. Tja so se odpravile za zaslužkom, da bi rešile socialno stisko doma. Merica in Vanda tja potujeta prvič, medtem ko Ana tja potuje že drugič. Ana je bila že tri leta v Egiptu kot dojilja, a jo je družinski položaj po vrnitvi domov znova prisilil v to, da se je še enkrat odpravila na pot. Je najbolj odločna in samozavestna med njimi. Njen cilj je bila sreča, ki jo je tudi dosegla. Zapustila je svojega zapitega moža in sovraštva polno taščo ter se poročila s francoskim ladjedelcem. Merica se je odpravila v Aleksandrijo za dojiljo, doma pa je pustila svojega trimesečnega sina Mihca. Izmed vseh najbolj trpi. Njena bolečina zaradi odhoda od doma in slovesa od moža in otroka prerašča že v obup, misli tudi na samomor. Kljub vsemu je v Aleksandriji imela srečo in je prišla k prijazni družini. Vendar do otroka Thomasa, ki ga doji, čuti na začetku gnus in odpor, saj pogreša svojega Mihca. A se čez čas naveže na družino, tudi na Thomasa, svojega varovanca. Stvari pa se zapletejo, ko se vanjo zaljubi gospodaričin brat Pierre in jo prepričuje v poroko, a ga Merica zavrača iz zvestobe do svojega moža. Zavrnjeni in užaljeni Pierre ji očita, da je slaba, saj doji drugega otroka in ne svojega. Ob tem se je Merica zavedala, kako krut in krivičen je svet. Od doma je bila prisiljena oditi, zdaj pa ji to očitajo. Po manj kot štirih letih bivanja v Aleksandriji se je vrnila domov in ponovno začela novo življenje. Na potovanje pa se odpravi tudi šestnajstletna Vanda, ki je najmlajša od njih. Veseli se, da bo videla svet, se veliko naučila in zaslužila doto. A njo je čakala nesrečnejša usoda. Zaradi prevare je končala v haremu enega izmed lokalnih bogatašev. V zgodbe teh treh osrednjih likov so vključene še življenjske zgodbe mnogih drugih aleksandrink.
ALEKSANDRINKE
V drugi polovici 19. stol. je bilo življenje Slovenk vse kaj drugega, kot rožnato. Medtem ko so družine tukaj trdo delale za vsakodnevni kruh, včasih pa še tega ni bilo, je sever Afrike doživel hiter razvoj. Zgradili so Sueški prekop, ki je povzročil, da je že tako zelo razvita Aleksandrija postala kulturno in trgovsko središče sveta. Slabo življenje v Sloveniji, dolgovi in pa bolje plačane službe v Egiptu so torej glavni razlogi za množično migracijo ženske delovne sile z Goriške. Ženske so se kot dojilje, guvernante, šivilje, kuharice in služkinje zaposlovale v Aleksandriji, po čemer so dobile tudi ime aleksandrinke. Njihova pot se je vedno pričela v Trstu, kjer so plačale kar nekaj denarja za prevoz čez Sredozemsko morje s parnikom. V pristanišču so jih najpogosteje pričakale sestre iz azila, kjer so dekleta in žene prebivale, dokler niso dobile službe. Z delom v Egiptu so zaslužile dovolj, da so lahko odplačale davke. Denar so domov pošiljale kar s pošto ali prek prijateljev ter znancev. Poleg dela so v Egiptu aleksandrinke pridobile tudi izobrazbo. Mnoge so se, zaradi poklica, naučile govoriti kar nekaj jezikov, med njimi so bili najpogostejši arabščina, angleščina in francoščina. Slovenke oziroma les Goriciens, les Slaves, les Slovenes, kot so jih klicali v Egiptu, so veljale za ene boljših delavk. Bile so čiste, pridne in ubogljive, zato so bile zelo iskane. Po nekaterih podatkih naj bi jih bilo na severu Afrike kar 7000.
Slovenski režiser Metod Pevec je posnel dokumentarni film z naslovom Aleksandrinke.
Čeprav je začasna delovna emigracija v Egipt prinesla nekaj dobrih stvari, kot denar in izobrazbo, je bilo negativnih posledic še toliko več. Ženske so zapustile svoje družine tudi za več let, kar je povzročilo, da so se vezi vse bolj rahljale, če niso celo popolnoma izpuhtele, kot v presunljivi zgodbi o Malki in Marjotu, v kateri Malke lasten sin ni hotel več priznati.
Najtežje pa je bilo dojiljam, saj so morale zaradi dela, ki so ga opravljale, svoj komaj rojeni naraščaj pustiti doma, v tujini pa so dojile tuje otroke, ko pa so se po nekaj letih vrnile domov, jih lastni otroci niso več prepoznali. O občutjih in stiskah otrok, ki jim oče in stara mama, navadno moževa mama, nista mogla nadomestiti materinske ljubezni, pa pretresljivo pričajo tudi nekatere pesmi. Zgodilo pa se je tudi, da so se aleksandrinke po dolgih letih trpljenja v Nilovi deželi vrnile domov, doma pa niso bile sprejete, kot so pričakovale. Nekateri so trdili, da so denar zaslužile na nepošten način, zato so jih zaničevali. Poleg tega pa je obstajala nevarnost trgovine z belim blagom. Domačini so dekleta, ki so se izkrcala z ladij, mnogokrat zvabili v svoje hiše, jih tam zaprli in jih nato prodali na vzhod. Tako je mnogo žensk kar izginilo in še danes ni za njimi niti sledu.Zaradi vseh teh slabih stvari in vse večje imigracije so mnogi duhovniki pisali goriškemu nadškofu, naj prepove izseljevanje. Ta je poskušal problem urediti tako, da okrajno glavarstvo ne bi več izdajalo potnih listov za Egipt. Vendar so ga zavrnili, ker prošnja ni bila zakonsko utemeljena. Zadnje ženske z Goriške, ki so še služile v Egiptu, so se vračale domov ob koncu 60-tih in začetku 70-tih let 20. stoletja, sicer pa je pojav začel upadati že po koncu druge svetovne vojne.
Ob koncu še besede aleksandrinke Mariji Černe:
Že ko sem bila majhna, so na aleksandrinke gledali, kot da so šik (lepe in elegantne). Tudi jaz sem dobila veliko šik stvari, ko sem delala dol. Ene so zaradi tega šle z velikim veseljem. So komaj čakale, da postanejo aleksandrinke.
[…] Šle smo pa predvsem zato, da bi zaslužile več, tukaj v Gorici si dobila 50 lir, v Egiptu 300, zato smo šle, zaradi denarja. […] Tudi ni bilo vse tako slabo, kot piše ta v tej knjigi (Marjan Tomšič: Grenko morje). Tudi ni bilo teh haremov, kakor piše v tej knjigi. V mojih časih tega ni bilo več. Jaz sama tudi ne vem, da bi se kakšna izgubila, se je govorilo, ampak jaz vem samo za eno, da se je poročila z drugim. Z muslimanom, a je živel po evropejsko. Je prišla prilika, je bilo drugo življenje tam (v Škrlj 2009: 183).