Ljubezen

4. Ljubezen v slovenskem pesništvu

Ljubezen v slovenskem pesništvu

Ljubezen je vodilni motiv zlasti v izpovednem pesništvu. France Prešeren je izpovedoval neuslišano, nedosegljivo romantično ljubezen. Prepletel jo je z ljubeznijo do domovine in z upanjem, da bo njegova poezija dvignila domovinsko zavest med nesvobodnimi in neenotnimi Slovenci.

Tudi  S. Jenko je izpovedoval romantično neuslišano ljubezen, a se je na njen račun tudi kritično pošalil. Čustvo je povezal s čutnostjo.

S. Gregorčič ljubezni ni izpovedoval neposredno, ker so ga pri tem ovirala moralna določila duhovniškega poklica. Skrival jo je za podobami narave in zgodbami. D. Kette je izpovedoval dvojno ljubezensko občutje: romantično duhovno in telesno.  Ta dvojnost se je razvila v razdvojenost. Nad svet telesnosti se je dvigoval k duhovni, versko osmišljeni ljubezni.

A. Gradnik je povezoval ljubezen in smrt in ju celo izenačil. Pri njem je izrazita čutna ljubezen. Za C. Zlobca je ljubezen središče življenja. V njegovi ljubezenski pesmi se povezujejo mladost, dom, domača pokrajina ter pesnikov družbeni in zgodovinski položaj.