Postopek načrtovanja in postavitev vertikalnih ozelenitev

1.4. Postavitev vertikalnih sistemov ozelenitve

Postavitev vertikalnih sistemov ozelenitve je kompleksno delo, ki zahteva usposobljene delavce. Velike zelene stene in zelene fasade na javnih mestih zahtevajo dovoljenje lokalnih administrativnih oblasti, medtem ko zelene stene doma in notranji projekti ne zahtevajo posebnih odobritev.

Postavitev zalenih fasad

Slika 30: Postavitev plezalk Vir: Nicole Pfoser, 2009

Ko postavljamo nerjaveče jeklene žice ali mreže za zelene fasade, je treba posebno pozornost posvetiti sidranju v izolacijo fasade zaradi teže rastlin. Za zagotovitev varne postavitve toplotnih in hidroizolacijskih lastnosti zgradbe morajo biti uporabljeni posebni vmesniki za toplotni most.

Postavitev zelenih sten

Medtem ko je vsak sistem zelene stene nekoliko drugačen glede procesov postavitev, obstajajo številne skupne težave.

Zdravstveni in varnostni pregledi

Obstajajo številne zdravstvene in varnostne zahteve, ki jih je treba upoštevati:

• Vsak delavec mora imeti licenco za delo na višini.
• Vsak delavec mora imeti zaščitno opremo (čelada, zaščitna vrv, zaščitni čevlji).
• Vsak delavec mora biti seznanjen s stroji na gradbišču.
• Vsak kos opreme za dviganje ima svojo kapaciteto, ki ne sme biti presežena z delavci, materialom ali težo orodja.
• Celotno delovno okolje mora biti zaščiteno pred neavtoriziranim dostopom.
• Bližnje poti v delovnem okolju morajo biti zaščitene pred padanjem predmetov.
• Orodja, ki se dvigujejo, morajo biti točno locirana in zavarovana.

Pregled fasade

Pred začetkom dela mora vodja tima preveriti stanje fasade, kamor bo zelena stena zasidrana: biti mora stabilna in brez razpok ali drugih znakov poškodb. Vsaka poškodba lahko kasneje sproži padec stene zaradi vetra, ledu ali snega kot dodatne obremenitve zelene stene.

Položaj in nivoji

Dimenzije in pozicija zelene stene, njene podstrukture in pomožne strukture, kot so luknje za osvetljevanje, ventilacijo, namakanje itd., morajo biti označene glede na pripravljen načrt. Horizontalne in vertikalne postavitve morajo biti na steni označene z laserjem in potem preverjene z “metodo 3-4-5”.

Merjenje pozicije	Niveliranje	Vertikalna pozicija

Slika 31: Pozicioniranje in niveliranje

Vir: www.humko.si

Postavitev podstrukture

Večina zelenih sten ima podstrukturo, ki omogoči, da lahko zrak kroži med steno in fasado stavbe. Podstrukture za zunanje zelene stene so običajno izdelane iz galvaniziranega ali nerjavečega jekla. Sistemi brez vodoodpornih panelov potrebujejo vodoodporne membrane, ki so pritrjene na podstrukturo. To je lahko narejeno z EPDM gumijasto membrano, ekspondiranimi PVC-ploščami ali ekstrudiranimi PE-ploščami (polietilenskimi). EPDM gumijasti sloj je pritrjen na podstrukturo z uporabo specialnih lepilnih trakov in osnovnim sredstvom za grundiranje, medtem ko so PVC- in PE-plošče pritrjene z nerjavečimi jeklenimi vijaki.

Če trdnost fasade ni takšna, kot je pričakovati, je treba uporabiti vijake za pritrjevanje in fiksiranje podstrukture. Fasade, ki so narejene iz votlih zidakov s številnimi praznimi prostori v njih, potrebujejo posebne vstavke v zvrtane luknje, preden so te zapolnjene z epoksi cementnim lepilom.

Klasičen vijak za trde material, kot so beton, kamen, marmor, trd zidak ipd.	Poseben sidrirni vijak za zidake z luknjami	Poseben vijak za votle zidake z vstavkom in epoksi cementnim lepilom

Pritrjevanje zidnih sidrišč in vertikalni podporni profil	Vertikalni podporni profil	Ogrodje okvirja, izdelanega iz nerjavečega jekla

Slika 32: Vijaki za različne stene

Vir: www.humko.si

Postavitev različnih vrst podstruktur

Ko je podstruktura postavljena, je čas za označitev podpornih profilov/lukenj/sidrišč za panele, žlebove, lonce, tekstilne sloje, korita ipd.

a) Geotekstilne podlage 

Dva sloja tekstilne podlage sta pritrjena na leseno ali plastično ploščo na steni. Nerjaveče jeklene sponke so uporabljene zaradi korozivnega učinka gnojila. Namakalna cev je običajno pritrjena na vrhu stene za slojem tekstila, žleb pa je na dnu, da zbira odvečno vodo. Ko sta oba tekstilna sloja pritrjena na steno, se s pomočjo spenjača v obliki črke U oblikujejo žepki, na vrhu vsakega žepka pa je oblikovana odprtina. Žepek je prazen za hidroponski sistem ali napolnjen s šotnim mahom, mineralnim substratom, kompostom ali šoto za polhidroponske sisteme.

1. b) Plastični zabojniki: modularni paneli

Modularni paneli za zelene stene so lahko izdelani iz različnih materialov in v različnih oblikah. Običajno imajo sprednji in zadnji del narejen iz PP, ABS ali drugih sestavin, polistrena, aluminija, plošč iz nerjavečega jekla, keramike, gabionov itd. Povprečna debelina panela je 6–15 cm, vendar so nekateri sistemi tudi debeline 20–30 cm, kar precej oteži njihovo montažo in vzdrževanje. Vsak panel ima sistem za obešanje, npr. kljuke, ki so pritrjene na podstrukturo in zavarovane z vijaki.

Slika 33: Različni modularni paneli zelene stene z različnimi sistemi sajenja

Vir: www.humko.si

c) Plastični zabojniki: lončki in korita

Slika 34: Različni sistemi zabojnikov za zelene stene

Lončki so pritrjeni na podstrukturo, npr. na železno mrežo ali plastične žlebove. Na mreži mora imeti vsak lonček svoj kapljač, medtem ko lončki pri sistemu s plastičnimi žlebovi vpijajo vodo iz žleba skozi luknje na dnu lončka. Korita so podobna lončkom na sistemu žlebov, vendar so zabojniki večji, kar omogoča rast večjih rastlin, npr. plezalk, grmovnic ali velikih trajnic. Namakanje je veliko lažje, ker je potrebnih manj kapljačev, porazdelitev vode pa je zaradi večjega volumna substrata enakomernejša. Substrat mora vsebovati mineralne aditive za dobro drenažo, kapilarni vlek in visoko zmožnost zadrževanja vode.

 

Vir: www.humko.si

d) Plastični paneli: samostoječe zelene stene in pregrade

Manjše premične zelene stene so lahko uporabljene za začasno ozelenitev restavracij, hotelov itd. in jih lahko premaknemo, ko je potrebno. Vsebujejo majhne črpalke in avtomatiko z majhnim vodnim zbiralnikom za namakanje.

Slika 36: Samostoječe zelene stene, pregrade in zelene stenske tapiserije

Vir: www.humko.si

e) Drugi sistemi

1. i) Stene z naravnim mahom

Slika 37: Stene iz naravnega mahu

Mah je treba predhodno vzgojiti kot sloj/preprogo, kar običajno traja 3–5 let. Mahovni sloj se mora namestiti v senco, stran od sončnega sevanja. Vodoodporne membrane, npr. PVC- ali PE-plošče, in namakalni razpršilniki morajo biti najprej nameščeni na steno. Mahovni sloji so potem pritrjeni na vodoodporne membrane. Mahovne stene so lahko vzgojene z razprševanjem mešanice delov mahov, jogurta in piva na steno. Mahovna stena potrebuje stalno vlago, zato jih je čez dan vsakih nekaj ur treba vlažiti z demineralizirano vodo. Če ni možnosti, da bi dež namakal steno, se lahko uporabijo majhni filtri, ki omogočajo obratno osmozo, ki iz vode odstrani raztopljene anorganske trdne snovi. Gnojenje ni potrebno, saj lahko npr. železovo gnojilo mah ubije v roku ene ure. 

 

ii) Stene s prepariranimi rastlinami

Slika 38: Impregnirana mahovna stena Vir: www.humko.si

Preparirane rastline niso žive rastline, čeprav izgledajo, kot da so. Mahovi in rastline so na steno prilepljeni z akrilatnim lepilom ali pa pritrjeni s sponkami. Mnoge kombinacije mahov in rastlin so na voljo v različnih barvah. Stene s prepariranimi rastlinami ne potrebujejo namakanja, sonca ali kakršnega koli vzdrževanja. Življenjska doba prepariranih rastlin je 5–10 let. 

 

Postavitev namakalnih sistemov

Vsak sistem zelene stene mora imeti celoten namakalni in drenažni sistem. Namakalni sistem se začne v strojni sobi s pripravo vode, filtracijo, črpanjem, uravnavanjem pritiska in nadzorom pravilnega namakanja zelene stene. Pri večjih sistemih zelenih sten je strojna soba posebna soba, pri manjših sistemih pa je to lahko le del pri rezervoarjih vode. Ne glede na velikost mora biti strojna soba lahko dostopna in poskrbeti je treba, da je ne more zaliti odvečna voda.

a) Vodni filter

Vodni filter preprečuje zamašitev nastavkov za kapljanje vode. Luknjica v filtru mora biti velika 300 mikronov. Za umazano ali podzemno vodo so priporočljivi peščeni filtri. Filtre je treba redno čistiti ali pa uporabljati samočistilne filtre.

b) Črpalka

Črpalna postaja je sestavljena iz sesalne košare z luknjičastim filtrom, sukcijske cevi, črpalke, regulatorja pritiska z merilcem pritiska, natančnim 300-mikrometrskim filtrom in razdeljevalcem vode z magnetnimi ventili, ki distribuirajo vodo v različne dele zelene stene.

Mini črpalka za samostoječo zeleno steno in zeleno tapiserijo

Srednje velika črpalna postaja z elektromagneti, filtrom in dvema zbiralnikoma za gnojilo ter zračnim kompresorjem, integriranim v žleb pod zeleno steno

Srednje velika črpalna postaja s filtrom za obratno osmozo za mehko vodo

Srednje velika črpalna postaja z dvema posodama za gnojilo, filtrom za obratno osmozo za mehko vodo, dvema posodama za skladiščenje vode in dvema črpalkama

Majhna postaja za gnojenje in namakanje s šestimi različnimi gnojili, aktivatorji, kislinami itd.

 

 

Slika 39: Črpanje

Vir: www.humko.si

Da bo distribucija vode enakomerna, mora biti poskrbljeno za enakomeren dotok vode skozi magnetne ventile in njihovo pretočnost ter velikost prereza cevi. Ravno tako je treba upoštevati pritisk vode in kavitacijo: vsakih deset metrov višine je en bar pritiska vode skupaj z uporom napeljave. Pritisk na kapljače bo variiral glede na vrsto, ki je uporabljena; regulatorji pritiska, ki uravnavajo pritisk, bodo vedno razdelili enako količino vode.

c) Kapljači

Kapljači so nameščeni nad panel, lonček, zabojček ali korito. Obstaja veliko različnih kapljačev z različnimi kapacitetami za različne pritiske, npr. kapljači, ki kompenzirajo pritisk, ročno regulirani kapljači itd. Če se kapljači zamašijo, jih lahko očistimo s kislim gnojilom kot npr. PeKacid. Kislino je treba izprati s čisto vodo, in sicer tako, da se raztopi v substratu. Sistemi zelenih sten z žlebovi in kaskadnim namakalnim sistemom imajo samo povezavo s cevjo do žleba, nimajo pa kapljačev.

d) Nadzor

Nadzorni sistem so možgani namakalnega sistema. Osnovni kontrolni sistem funkcionira kot urno stikalo: ob določenem času za določeno časovno obdobje preklopi na črpalko ali magnetni ventil. Boljši nadzorni sistemi imajo večstopenjske programe z večstopenjskimi časovnimi enotami, različen čas namakanja, procentualno prilagoditev, senzorje za dež, senzorje za vlago in elektromagnetne ventile. Najsodobnejši sistem nadzora uporablja internet z veliko senzorji, ki so nameščeni okrog zelene stene in merijo sončno sevanje, vlažnost, hitrost vetra in smer, vlago, temperaturo prsti in zraka, CO₂, fotosintezo in aktivno sevanje. Programska oprema primerja podatke senzorjev s potrebami rastlin in vremensko napovedjo, nadzoruje namakanje, gnojenje, svetlobo in posledično ogrevanje ter omogoča informacije, ki jih nadzoruje skrbnik/vzdrževalec zelene stene.

e) Cevi

Za napajalni sistem so uporabljeni različni materiali. V strojni sobi je najprimerneje uporabiti PVC-cevi (polivinilklorid), ki jih lahko zlepimo skupaj. PE cevi (polietilen) so prav tako primerne, vendar zaradi navojnih spojev zahtevajo več prostora. Železne in galvanizirane cevi niso primerne zaradi korozije, ki jo povzročajo gnojila in kisline. Galvanizirane cevi lahko tudi sprostijo cink, ki lahko škodi rastlinam. Elektromagnetni ventili so prav tako narejeni iz PE ali PP (polipropilen) z gumijastimi tesnili. Napeljava z elektromagneta do zelene stene je običajno narejena s PE-, PA- (poliamid) ali PVC-cevmi. Za zelo visoke zelene stene, kjer je pritisk višji od 10 barov, so uporabljene posebne cevi za visok pritisk ali večslojne cevi.

f) Senzorji

Senzorji za vlago pomagajo doseči pravilno raven talne vlage. Večina senzorjev za vlago deluje na dielektrični vrednosti med dvema poloma, anodo in katodo. Senzorji, ki so narejeni iz bakra, se lahko zelo hitro poškodujejo s korozijo, tisti, ki so obdani z dragocenimi kovinami, kot sta zlato ali srebro, pa imajo daljšo življenjsko dobo. Alternativno se lahko uporabi tudi senzor z dvema konicama z elektrodami iz nerjavečega jekla. Princip je enak. Najbolj natančen senzor vlage je frekvenčni področni reflektometer (FDR) s frekvenco med 10 in 500 MHz, na katerega ne vpliva slanost gnojila. Ta sonda mora biti kalibrirana v suhi prsti in namočeni prsti. 

Slika 40: Dvožična palica iz nerjavečega jekla; FDR-sonde (levo), shema notranjih detajlov (sredina) in povezava med kaksialnim in vzporednim valovodnikom

Vir: www.humko.si

Postavitev sistema osvetlitve

Večina notranjih zelenih sten potrebuje umetno osvetlitev. Za osvetlitev so lahko uporabljeni majhni reflektorji. Ti morajo biti visokotlačne natrijeve ali metalhalidne luči z dnevnim spektrom svetlobe. Obe vrsti luči oddajata svetlobo 350–700 nm. Umetna svetloba lahko proizvede povprečno med 500 in 22.000 luksov na m². Nov razvoj v LED-tehnologiji obljublja nove pristope k umetnemu osvetljevanju v prihodnosti.