Evropska moderna

1. Evropska moderna

Družbeno dogajanje v Evropi na prehodu iz 19. v 20. stoletje

Proti koncu devetnajstega stoletja so si močne kapitalistične države prizadevale pridobiti vsaka čim večji delež v razdelitvi sveta. Med seboj so tekmovale Anglija, Francija, Rusija, Nemčija, Italija, Nizozemska in Belgija, svet je bil »njihov«. Najpomembnejši med njimi sta bili Anglija in Francija. Nove tehniške izume in iznajdbe je kapitalizem izkoriščal za krepitev industrije. Razvoj je bil hiter in neenakomeren, imperialistične težnje vedno močnejše, zato so se pojavljale zahteve po novi delitvi sveta, ki so slednjič pripeljale do prve svetovne vojne (1914).

V začetku tega stoletja se je v Evropi razvijalo več književnih smeri. Realizem je še vedno prevladoval v pripovedništvu in dramatiki, med Angleži in slovanskimi narodi bolj kot med Francozi in Nemci. Ohranile so se vse vrste realizma: objektivni, socialnokritični, psihološki, poetični, vanje pa so vdirale tudi prvine novih smeri.

Književno dogajanje

Pojem moderna  se je najprej (po letu 1890) uveljavil v Nemčiji in Avstriji kot skupno poimenovanje za smeri, ki so nasprotovale realizmu in so se med seboj večinoma prepletale: nova romantika, dekadenca, simbolizem in impresionizem. Pojavile so se tudi nove, modernejše smeri, ki so se močneje uveljavile po letu 1918.

Nova romantika je smer, ki obuja vrednote stare romantike, zlasti čustvo, išče snovi v preteklosti in se poglablja v zapleteno duševnost ter mistična doživetja. V literarni zgodovini se izraz nova romantika uporablja tudi kot nadomestno poimenovanje za moderno.

Dekadenca se je pojavila ob koncu 19. stoletja v Franciji in je bila izraz visoke zahodnoevropske meščanske kulture, ki je dosegla svoj vrh in razpadanje. Značilne poteze dekadence so: poudarjanje čutnosti, odpor proti ustaljenim vrednotam, razdvojenost in pesimizem, živčna preobčutljivost, misticizem pa tudi opolzkost.

Simbolizem se je pojavil najprej v Franciji, kmalu pa se je razširil po vsej Evropi in Rusiji. Simbolisti so trdili, da umetnost nima družbeno koristne vloge, ampak je »sama sebi namen«. Značilnosti simbolizma so: odmaknjenost od resničnosti, beg v sanje, misticizem, poudarjanje čiste lepote. V nasprotju z dekadenco simbolizmu svet ni samo čutno dojemljiv, otipljiv: za vidnimi pojavi je mogoče slutiti globljo resničnost. Zato je stvarni svet zanimiv le, če omogoča slutenje skrivnostnih, čutno nedojemljivih vrednot. Za prikazovanje nadčutnega, skrivnostnega so simbolisti uporabljali simbole, ki so večinoma dvoumni in nejasni.

Impresionizem je stilna usmerjenost, slog, ki se je najprej pojavil v slikarstvu (konec 19. stoletja), kmalu zatem pa tudi v književnosti (1890-1915). Poudarja trenutno doživetje, osebni vtis. Čutno dojeti vtisi se lahko povezujejo brez razmišljanja, sklepanja, proučevanja. Za impresionistični slog je značilna razbita sintaksa, pogosto je tudi zvočno slikanje.

Zvrsti in vrste

Za liriko moderne so poleg tradicionalnega romantičnega nasprotja med idealom in stvarnostjo značilni naslednji motivi: izjemna oziroma skrajna čustvena in čutna stanja (npr. čutna omama, praznota, smrt), podzavest, sanje, halucinacije, težnja po stiku z višjo resničnostjo in očiščenje. V lirskem pesništvu gre mnogokrat za sintezo različnih književnih smeri: romantično motivno izročilo je združeno z estetiko dekadence in simbolizma, uveljavlja pa se tudi impresionistična tehnika razpoloženjskih pesmi. V skladu z motivi in idejami pesniki svobodneje uporabljajo skladnjo, oblikujejo prosti verz in poudarjajo glasbeno oziroma zvočno plat besed.

Epska prozna dela so bila v moderni redka. Bolj kot romani so ji ustrezale kratke pripovedne vrste (novela, črtica, pravljica in pesem v prozi), ki so govorile o dekadenčnih čustvenih in čutnih stanjih, sanjskem in fantastičnem dogajanju.

Dramatika se je v skladu s poudarjeno subjektivnostjo uveljavila v t. i. lirski ali poetični drami, v kateri izginja dramatičnost, izrazite pa so lirske oziroma razpoloženjske sestavine, tako da na odru namesto tradicionalne dramske dinamičnosti prevladuje statičnost. 

2. Oscar Wilde - Saloma

Oscar Wilde je dramo Saloma napisal leta 1891 v Parizu. Tam je dve leti pozneje izšla v francoščini, leta 1894 pa še v Londonu v angleščini. Kot podlago zanjo je uporabil biblijski zgodbi o usmrtitvi Janeza Krstnika, ki so ju literarno obdelali že avtorji pred njim.

Zgodba

Dogajanje Wildove Salome poteka zvečer na terasi Herodove palače, od koder se odpira pogled na slavnostno dvorano z mnogimi gosti. Na terasi se mladi Sirijec in Herodiadin paž pogovarjata o luni: prvi jo vidi kot princeso, ki pleše, drugi kot mrtvo žensko. V dvorani se Judje, pripadniki različnih ločin, prepirajo o svoji veri, rimska vojaka na terasi pa njihove trditve po svoje komentirata. Vtem se zasliši glas preroka Johanaana, zaprtega v vodnjaku. Vanj ga je dal zapreti Herod, ker je sveti mož grajal njegovo prešuštniško zvezo s svakinjo Herodiado.

Na teraso pride Herodiadina hči Saloma in paž svari Sirijca, naj je ne gleda preveč. Saloma se, tako kot že moža pred tem, zagleda v luno in jo vidi kot srebrnik ter deviško cvetico. Iz vodnjaka se spet zasliši Johanaanov glas; Saloma bi rada videla preroka, zato nagovarja može, naj ga privedejo prednjo. Vsi se branijo, češ da jim Herodov ukaz to prepoveduje. Nazadnje usliši princesino prošnjo mladi Sirijec in Johanaan stoji pred dekletom.

Nato na teraso pridejo tudi Herod, Herodiada in dvorjani. Herod gleda luno in jo vidi kot nago, pijano ter poblaznelo žensko, kraljica pa mu odvrne, da je luna pač le luna in nič več. Kralj ukaže odstraniti truplo mladega Sirijca, začuti mraz in zasliši zlovešče prhutanje kril - navda ga zla slutnja. Pogovore na terasi prekinja glas preroka Johanaana. Tega svetega moža je dal Herod zapreti v vodnjak, ker je opozarjal na njegovo prešuštniško zvezo s svakinjo. Johanaan še vedno obsoja Herodiadino nemoralo in napoveduje pravično sodbo ob koncu sveta. Herod pa se naslaja ob Salomini lepoti in prosi dekle, naj mu zapleše. Željo mu izpolni šele potem, ko ji priseže, da ji bo dal vse, kar si bo želela. Ples je končan in zdaj je na vrsti kralj, da izpolni svojo obljubo.

Nobeno Herodovo prepričevanje ne pomaga; Saloma zahteva glavo preroka Johanaana in kralj ne sme prelomiti prisege. Princesa lahko končno poljubi preroka - v rokah drži njegovo odsekano glavo in še zadnjič izpoveduje svojo strastno ljubezen. Herod se zgrozi nad prizorom in vojaki po njegovem ukazu Salomo usmrtijo.

Dekadentni in novoromantični motivi Dramski konflikt

Književne osebe ustvarjajo s svojimi pogovori moreče vzdušje, v katerem prihajajo na dan bolj ali manj prikrite strasti, dokler neobvladana čutnost ne sproži tragičnega konca.

Čutne so že začetne primerjave oziroma zaznave lune: pažu se zdi sicer podobna mrtvi ženski, mladi Sirijec pa na njej odkriva erotično privlačnost - vidi jo kot princeso, njene noge se mu zdijo kot majhne bele golobice. Čutno zaznavanje je še izrazitejše, ko Herod pozneje vidi luno kot nago žensko. V tem se pravzaprav zrcali njegova sla po ženskem telesu, ki jo razodeva še s pogledom (Herodiada mu večkrat očita, da kar naprej gleda Salomo). Kako močna je ta strast, se najbolje pokaže v njegovem moledovanju za ples, v katerem žensko telo zablesti v vsej svoji lepoti; zanj je pripravljen dati vse, tudi polovico kraljestva.

Najizrazitejši dekadentni motiv pa je Salomina čutna ljubezen do preroka, njen erotični nagon in nebrzdana strast. (0 tem govori ves prvi odlomek.) Johanaanu princesa takoj ob srečanju neposredno pravi: »Tvoje telo ljubim, Johanaan.« Sledijo primerjave tega telesa z najlepšimi deli narave, vsakič po prerokovi grobi zavrnitvi pa Saloma isto telo primerja z najgršimi in najgnusnejšimi stvarmi. Kako patološko je njeno erotično hotenje, se kaže zlasti na koncu drame, ko drži princesa v rokah odsekano prerokovo glavo.

Poleg dekadentnih so v Wildovi drami opazni tudi novoromantični motivi. Mednje spadajo predvsem slutnje in občudovanje lepote.

Slutnje izrekata Herodiadin paž in Herod. Pažu se zdi luna čudna - kot ženska, ki išče mrliče; mlademu Sirijcu, zagledanemu v Salomo, pa pravi: »Preveč jo gledaš. Tako ne smeš gledati ljudi . . . Lahko pride nesreča.« Herod sliši na terasi prhutanje velikanskih kril in v tem ne sluti nič dobrega.

Lepoto občudujeta mladi Sirijec in Herod, oba Salomino. Kralj je uživač, ki ne more prikriti svoje sle, hkrati pa se navdušuje tudi nad lepotami narave oziroma nad lepoto sploh. V drugem odlomku, ki predstavlja njegov brezupni poskus, da bi Salomo odvrnil od strašne zahteve, se nam pokaže kot pravi estet. V odločilnih trenutkih usodnega odločanja o življenju in smrti na dolgo in široko opeva lepoto svojih pavov, ker upa, da jih bo Saloma sprejela za darilo. Priznava pa tudi, da je pretirano občudovanje lepote škodljivo. Občudovanje lepote hkrati osrečuje in pogublja - to je spoznanje stare romantike, ki ga je nova romantika prelila v nov izraz.

V Wildovi drami se kaže več nasprotij, vendar niso vsa pomembna za razvoj dogajanja. Nanj npr. ne vplivajo verska nasprotja med številnimi Herodovimi gosti pa tudi nasprotja med uživaškim estetom Herodom in njegovo stvarno, razumsko ženo ne.

Temeljni dramski konflikt, ki mu sledi katastrofa, predstavlja nasprotje med Salomino čutno in prerokovo duhovno ljubeznijo. Saloma ne zna ljubiti drugače kot čutno, strastno, prepričana, da lahko z uživanjem izpolni svoje življenje. Ko sreča Johanaana, pa se ji razkrije še druga, duhovna razsežnost ljubezni. Okusiti jo želi za vsako ceno, ne zaveda pa se, da si take ljubezni ni mogoče prilastiti, še najmanj z nasiljem. Johanaan pozna le duhovno ljubezen - čutno prezira in se ji z vso silo upre. Tako kot Herodiado obsoja tudi njeno hčer. Čim bolj se stopnjuje Salomina sla po njegovem telesu, tem hujši je njegov odpor.

Spopad tako močnih nasprotujočih si hotenj neizogibno vodi v tragičen konec, v smrt obeh protagonistov.

Poetična drama. Jezikovno-slogovne značilnosti

Iz dosedanjih razlag je razvidno, da ima Wildova enodejanka značilnosti tragedije. Zanjo velja tudi klasicistično načelo trojne enotnosti: vse dogajanje poteka sklenjeno zvečer na terasi Herodove palače.

Povedano je že bilo, da je Wilde posebno pozornost posvečal slogu, in res je s Salomo ustvaril eno najznamenitejših poetičnih dram. Poetična drama pomeni v širšem smislu vsa dramska besedila, ki so napisana v verzih in pesniškem slogu (torej tudi starogrška, srednjeveška, renesančna in romantična), v ožjem pa dramska besedila 20. stoletja, ki se od proze vračajo k verzu in v dramo znova uvajajo pesniški jezik, mitološke, pravljične in zgodovinske motive s simbolnim pomenom ter se tako približujejo liriki.

To je značilno tudi za Salomo. Wildov slog odlikujejo bogate metafore in številne figure. Avtorjeva izvirna poteza je, da je dekadentno tematiko izrazil v slogu, podobnem biblijskemu, včasih je celo uporabil znane biblijske besed ne zveze.

Besedne zveze iz Biblije učinkujejo v tematsko dekadentnem besedilu nenavadno in mu dajejo orientalski nadih, npr. : »lilija na polju«, »hči babilonska«, »pobeljen grob«, »cedre libanonske«, »trnova krona« (1. odlomek). Z biblijskimi zvezami je Wilde združil izvirne, čutno-lirične: »vznožje zarje«; »prsi lunine, uspavane na prsih morja«; »vozel črnih kač« (1. odlomek). Kadar so okrasni pridevki v zvezah postavljeni za samostalnik, ustvarjajo v besedilu tudi ritem.

Ena osrednjih slogovnih značilnosti so primerjave. Podobne so biblijskim primerjavam, zlasti tistim iz Visoke pesmi, v kateri zaročenec in zaročenka opevata telesno lepoto drug drugega. Posebej pogoste so v Salominem izpovedovanju čutne ljubezni, ki zajema skoraj ves prvi odlomek.

Wilde je v svoji poetični drami uporabil tudi simbole. Eden najznačilnejših je že omenjeno videnje lune, ki pomeni duhovno oziroma psihološko stanje književnih oseb. V prvem odlomku prhutanje angelovih kril simbolizira smrt, v drugem pa so beli pavi simbol lepote.

Za književnost moderne so značilne sinestezije, zlitja različnih čutnih zaznav. V Wildovi drami so kar pogoste, najdemo jih tudi v prvem odlomku: »Tišina, ki biva v gozdovih, ni tako črna« (črna tišina), »rdeči zvoki tromb« .

Med figurami prevladujejo vzkliki, pretiravanja, premori in ponavljanja figure, ki so izraz čustvene intenzivnosti in ustvarjajo patetičen slog. Najznačilnejša figura Wildove poetične drame so ponavljanja. Njihova vloga je pomenska in zvočna - poudarjajo, kar govorijo osebe, hkrati pa ustvarjajo ritem besedila, ki zaradi njih postaja nekakšna pesem v prozi.

Ponavljajo se posamezne besede (»Strašno, strašno je tvoje telo!« - 1. odlomek) in besedne zveze, ki so pogosto še razširjene s prilastkom (»Tvoji lasje so kot cedre libanonske, visoke cedre libanonske…. « - 1. odlomek; »Saloma, saj poznaš moje bele pave, moje lepe bele pave… .« - 2. odlomek). Pogosta ponavljanja Wildovo dramo z biblijsko snovjo tudi slogovno približujejo Bibliji.

Idejne prvine

Wilde se v svoji drami ni bistveno oddaljil od ideje biblijske zgodbe. V obeh se osrednje sporočilo nanaša na pogubnost človeških strasti in neobvladane čutnosti; razlika je v tem, da je ta pogubnost v dekadentni drami prikazana kot posledica neposrednega konflikta med čutnostjo in svetostjo. Wilde v skladu z dekadentno miselnostjo ne postavlja v ospredje zmagovalne moči duhovne (božje) ljubezni, o kateri sporoča biblijski kontekst zgodb o preroku, pač pa ideji o pogubnosti erotične strasti dodaja še idejo o občudovanju lepote, ki hkrati osrečuje in pogublja.

 Več na povezavi

http://www.s-sers.mb.edus.si/gradiva/w3/slo/046_saloma/01_index.html

2.1. Saloma - odlomek

Odlomek

HEROD

Kje je Saloma? Kje je princesa? Zakaj se ni vrnila k slavju, kakor sem ji ukazal? A, tu je!

HERODIADA

Ne smeš je gledati! Venomer jo gledaš!

HEROD

Kako čudna je luna nocoj. Kajne, da je luna zelo čudna? Zdi se kot poblaznela ženska, ki se povsod ozira za priležniki. In tudi naga je, čisto naga. Oblaki jo skušajo zakriti z ogrinjalom, a ona se jim ne pusti. Opoteka se skoz oblake kakor pijana ženska. Prav gotovo se ozira za priležniki.  Kajne, da se opoteka kakor ženska, ki je pijana? Prav gotovo je zblaznela, kajne?

HERODIADA

Ne. Luna je kakor luna, to je vse. Vrniva se noter... Tu nimava kaj početi.

HEROD

Ostati hočem. Manasej, pogrni nam preproge! prižgi nam plamenice! Naj prineso slonokoščene mize in mize iz jaspisa. Zrak je tu mil.  Še bi rad pil vina s svojimi gosti. Odposlance Cezarjeve bi rad  počastil, kar se najbolj dá.

HERODIADA

Zaradi njih gotovo ne ostajaš tu.

HEROD

Pač, zrak je zelo mil. Pridi, Herodiada, najini gostje naju pričakujejo. Aj, zdrsnilo mi je. Spodrsnilo mi je na krvi. To je slabo znamenje. Zelo slabo znamenje. Zakaj je tu kri? ... In tole truplo? Kaj pomeni tole truplo tu?  Mar mislite, da sem kot kralj Egipta, ki ne priredi nikoli slavja, ne da bi pokazal svojim gostom kakšno truplo? In sploh, čigavo je? Ne bom ga gledal.

PRVI VOJAK

Naš stotnik je, gospod. Mladi Sirijec, ki ste ga pred tremi dnevi povišali v stotnika.

HEROD

Nobenega ukaza nisem dal, da ga ubijete.

DRUGI VOJAK

Ubil se je sam, gospod.

HEROD

Zakaj? Saj sem ga povišal v stotnika!

DRUGI VOJAK

Nič ne vemò, zakaj, gospod. Ampak zabodel se je sam.

HEROD

Čudno, res. Mislil sem, da se le rimski modrijani sami ubijajo. Kajne,Tigelin, da se modrijani v Rimu ubijajo sami?

TIGELIN

So taki, ki se sámi ubijajo, gospod. Stoiški modrijani so. Zelo neizobraženi ljudje. In zelo smešni. Vsaj meni se zde zelo smešni.

HEROD

Meni tudi. Smešno, res, če se sam ubiješ.

TIGELIN

Ves Rim se jim posmehuje. Cezar je zložil satirično pesem nanje. Povsod si jo ponavljajo.

HEROD

A, satirično pesem je zložil nanje' Cezar je čudovit. Vse zna... Čudno, da se je ubil, ta mladi Sirijec. Žal mi je zanj. Zelo žal. Zakaj lep je bil. Zelo lep. Njegove oči so bile polne otožnosti. Spominjam se, s kakšno otožnostjo v očeh je gledal na Salomo. Res, zdelo se mi je, da jo celo prêveč gleda.

HERODIADA

Prevèč jo gleda tudi še kdo drug.

HEROD

Njegov oče je bil kralj. Pregnal sem ga iz njegovega kraljestva. Njegova mati pa, ki je bila kraljica, je prešla med tvoje sužnje, Herodiada. Zato je bil tako rekoč moj gost. Zato sem ga povišal v stotnika. Res obžalujem, da je mrtev... Hej! zakaj puščate njegovo truplo tu? Odnesite ga! Ne bom ga gledal ... Proč z njim!

(Truplo odnesejo.)

Mraz je tu. Ko da je zavel nekakšen piš. Kajne, da je zavelo od nekod?

HERODIADA

Kje neki. Nobenega piša ni.

HEROD

O, pač, od nekod je zavel piš. In v zraku, ko da slišim prhutanje kril, nekakšno prhutanje velikanskih kril. Ga ti ne slišiš?

HERODIADA

Ne, sploh ne.

HEROD

Tudi jaz ga ne slišim več. A slišal sem ga. Nekakšen piš je zavèl. A ni ga več. Pač, spet ga slišim. Ga ti ne? Res, prav razločno, ko da prhutajo krila.

HERODIADA

Povem ti, da ni nič. Bolan si. Vrniva se noter.

HEROD

Nisem bolan. Tvoja hči je bolna. Tvoja hči se mi zdi zelo bolna. Nikoli je še nisem videl tako blede.

HERODIADA

Rekla sem ti že, da je nikar ne glej.

HEROD

Natočite vina v čaše!

(Prinesejo vino.)

Saloma, pridi in popij malo vina z mano! Tu imam izvrstno vino. Sam Cezar ga je poslal zame. Pomôči v čašo svoje male rdeče ustnice, a jaz jo bom izpil do dna.

SALOMA

Nič nisem žejna, tetrarh.

HEROD

Jo slišiš, svojo hčer, kako mi odgovarja?

HERODIADA

Prav ima. Zakaj pa zmeraj gledaš vanjo?

HEROD

Prinesite zrelih sadežev!

(Prinesejo sadje.)

Saloma, pridi in podêli sadež z  mano! Tako rad gledam odtis tvojih drobnih zobkov v sadju. Samo košček tega sadeža odgrizni, jaz bom pa pojedel, kar bo ostalo.

SALOMA

Nič nisem lačna, tetrarh.

HEROD

(Herodiadi)

Kar poglej, kako si jo vzgojila, svojo hčer!

HERODIADA

Moja hči in jaz sva kraljevskega rodu. A ti? Tvoj ded je bil pastir kamel, povrhu pa še tat.

HEROD

Lažeš!

HERODIADA

Dobro veš, da ne.

HEROD

Saloma, pridi in prisedi k meni! Posadil te bom sèm, na prestol tvoje matere.

SALOMA

Nič nisem utrujena, tetrarh.

HERODIADA

Vidiš, kako te ima v čislih.

HEROD

Prinesite mi ... Kaj sem že hotel? Ne vem več. Aha, že vem ...

JOHANNANOV GLAS

Glejte, čas je napočil! Kar sem napovedal, se je zgodilo, govori glas Gospoda, mojega Boga. Prišel je dan, ki sem ga napovedal.

HERODIADA

Ukaži, naj umolkne! da ne slišim več njegovega glasu! Ta človek me samo psuje.

HEROD

Ničesar ni rekel zoper tebe. Razen tega je velik prerok.

HERODIADA

Ne verjamem v preroke. Kdo sploh lahko pove vnaprej, kaj se bo kdaj zgodilo? Nihče ničesar ne ve. Vrh tega me samo psuje. Ampak mislim, da te je strah pred njim. Prav dobro vem, da te je strah pred njim.

HEROD

Ni me strah pred njim. Pred nikomer me ni strah.

3. C. Baudelaire - Pesem o albatrosu

 Baudelaire je po očetovi smrti živel v nenehnih sporih z očimom in materjo. Leta 1841 ga je očim poslal na potovanje okoli Afrike, da bi ga odvrnil od boemskega življenja. Polnoleten si je s pomočjo dediščine po očetu omislil neurejeno življenje in se posvetil književnosti. Leta 1848 je mimogrede sodeloval v revoluciji  in bil nato l. 1857 obsojen zaradi »nemoralnosti« svojih pesmi. Leta 1864 je odšel v Bruselj. Pred smrtjo se je vrnil v Pariz, kjer je 1867 umrl.

Baudelairovo književno delo obsega poleg pomembnih kritičnih spisov o književnosti in likovni umetnosti predvsem pesniški zbirki Rože zla (Les Fleurs du mal, 1857; slovenski prevod 1977) in zbirko pesmi v prozi Pariški spleen (Spleen de Paris, 1869, slovenski prevod 1992) s katerima je zaslovel in utrl pot novoromantični, dekadenčni in simbolistični književnosti. Zbirki predstavljata klasiko francoske književnosti.

PESEM O ALBATROSU

Vzemo na brod možje si za zabavo

kdaj albatrose, morij silne ptiče,

dragi brezbrižni nad voda motnjavo

lete za ladjo, ki jo val pomiče.

Pa komaj so na krov ga roke dele,

sinjin ponižan knez v sramote sredi

ob sebi velike peruti bele

kot vesla vlači v neizmerni bedi.

Kako je medel potnik ta krilati,

prelep nekdaj, zdaj smešen, vreden graje!

Ta v kljun, dražeč ga, s cedro gre bezati,

ta bolni ptici pači se šepaje.

                                                                                  Prevedel Cene Vipotnik

Pesem, ki spada med najbolj znane Baudelairove pesmi, je izrazito novoromantična. Sodobna smer se kaže predvsem v krutem in resničnem nasprotju med željo po svobodi in popolnosti ter resničnostjo povprečnosti in zavračanja.

Albatros, ta mogočna ptica, polna življenjskega zanosa in dih jemajoče zunanjosti, postane nepomembna, celo smešna v ujetništvu primitivnih in prezira vrednih mornarjev. Njena lepota zaživi šele na svobodi, v objemu prostranega neba, kjer lahko dokaže svojo hitrost, moč in spretnost. Vse te vrline nič  ne pomenijo  tam, kjer jih ne more izraziti  - se pravi v okolju, kjer jo omejujejo ljudje, v tem primeru mornarji. Ključna ideja pesmi je poistovetenje pesnika z albatrosom, saj se prav tako utesnjenega in osramočenega lahko počuti pesnik, ki je prisiljen ustvarjati, živeti in delati v  malomeščanskem okolju ali v še bolj primitivni okolici. Pomanjkanje navdiha in duhovnega izziva se kaže predvsem v nezmožnosti ustvarjanja in duhovnem stanju, imenovanem spleen, značilnosti časa dekadence. Krutost pesmi je v tem, da mornarji vzamejo albatrosa na ladjo, in mu s tem uničijo ponos in življenje, samo in izključno zaradi lastne zabave. Tudi pesnik v nenaklonjenosti okolice prepoznava posmeh ljudi in to ga vodi v še večjo melanholijo.

Občutek utesnjenosti in življenjskega obupa je pogost motiv v literarnih delih, posebno znan pa je za ti. preklete pesnike, ki jim je njihova večna razdvojenost med materializmom družbe in željo po višjem svetu, svetu umetnosti, povzročala duševne bolečine in neprilagojenost družbi, ki se je prav zato še bolj obračala stran od njih.

Na povezavi se seznanite z Baudelairovo pesmijo v prozi Tujec.

http://www.s-sers.mb.edus.si/gradiva/w3/slo/045_tujec/02_obravnava.html

4. C. Baudelaire - Sorodnosti

MALO BERILO

SORODNOSTI

V narave templju kdaj živi stebri

spregovore besede polzastrte,

skozi gozd simbolov človek gre vse dni

in znane njih oči so vanj uprte.

In kot odmeve združijo bregovi

v en glas, globok, skrivnosten in teman,

kakor svetloba in kot noč prostran,

se druži barva z vonji in glasovi.

So vonji kot otroška polt mladi,

blagi kot oboa, kot vrt zeleni,

drugi bogati, zmagoviti, zli,

s stvari neskončnim dihom prepojeni,

ki v muškatu in ambri trepeta,

pojoč o žaru čutov in duha.

                                            Prevedel Jože Udovič

 Pesem Sorodnosti je najpomembnejša pesem Baudelairove pesniške zbirke, ker je vzor tako simbolistom kot dekadentom. Simbolistom zato, ker najdemo v njej čutne pojave, s katerimi hoče odkriti nadindividualno in nadčutno resničnost. Pesem je dekadentna, ker gre za svet čutnih omam, bolestnega opoja in razdražljivosti,

Pesem je po  obliki sonet. Gre za tradicionalno pesem, ki ne  odstopa od klasične sheme. V tercinah  je rima  zaporedna. V kvartinah je  rima prestopna.

Gre za podobo bivanja. Gre za svetlo in sončno bivanje. Polno je vonjev, glasov, simbolov, ki delujejo na človeka. Glavni namen te pesmi je, da v človeku prebudi čustva. Pesem izraža simbolistični pogled na svet, kar pomeni, da je narava simbol brezčutne resnice. To pesnik ponazori s pomočjo sinestezij ali sozvočij. Sinestezija je poseben tip metafore, ki združuje različne čutne zaznave, in sicer slišanje barv, videnje zvokov, vonjanje barv, barva se združuje z vonji in glasovi, kar poudarja subjektivnost pesniške govorice.

Definicija sinestezije: zadnji verz 2. kitice, 3. kitica

Tema: gre za skrivno soglasje čutov, občutij, vonjav, barv.

Glavna ideja: odkrivanje skrivnostne resničnosti,  podoba bivanja  je svetla, harmonična in popolna

Pesnik združi različne čute in jim pripisuje višji pomen. Za temi čuti stoji neka višja resnica, ki pa je tako popolna, da jo človek doživlja kot najvišjo možno resnico.

Pesem je zastavljena kot vstop v svet pesniških figur:

•            sinestezija
•            personifikacija - živi stebri, spregovore besede
•            primere - kot odmeve združijo bregove
•            okrasni pridevki - otroška polt
•            pretiravanje - neskončnih dihom prepojenih

 Na povezavi lahko poslušate uglasbitev pesmi.

5. C. Baudelaire - Tujec

MALO BERILO

 TUJEC

Povej, skrivnostnež, koga najbolj ljubiš? Očeta, mater, sestro ali brata?«

Nimam ne očeta ne matere, ne sestre ne brata

»Prijatelje?«

Govorite o nečem, za kar do tega do tega dne še nisem ugotovil, kaj pomeni.

»Domovino?«

Ne vem, na katerem koncu leži.

»Lepoto?«

Ljubil bi jo,če bi bila božanska in nesmrtna.

»Zlato?«

Tako ga sovražim, kot vi sovražite Boga.

»Oh, kaj pa potem ljubiš, čudni tujec?«

Ljubim oblake... oblake, ki plavajo... tja daleč... tja daleč... tiste čudežne oblake.

...

NASTANEK PESMI

Pesem je nastala leta 1862. Je izrazito lirska pesem. Izšla je v zbirki Male pesmi v prozi, v ospredju zbirke so motivi velemestnega okolja in ideja zavračanja narave. Pesem je pisana v obliki pogovora (dialoga) med tujcem in pesnikom. (Lahko rečemo, da gre za notranji monolog, saj pesnik samega sebe sprašuje o svojih vrednotah in prepričanjih.)

PESEM V PROZI

Pesmi v prozi so avtorji začeli pisati že konec 18. stoletja. Poglavitna značilnost pesmi v prozi je prozni ritem, ki se je ločil od svobodnega verza, pa tudi od ritmizirane proze, ki je hotela biti čim bolj poetična. Pesmi v prozi so po sestavi različne; lahko so lirske, meditacije, blizu eseju ; takšnih pa ni mogoče šteti med lirska besedila.

PESNIŠKA SREDSTVA

•     zamolki: določajo neizrečeno, zaznamovani so s tropičji
•     naštevanja: očeta, mater, sestro, brata
•     paralelizmi členov: Nimam očeta in matere, ne sestre, ne brata
•     dobesedne ponovitve: oblake … oblake, ki romajo … tam doli … tam doli
•     vsebinsko ponavljanje: kratka, podobna vprašanja

TEMA

Osamljenost človeka, ki se ločuje od vseh vrednot svojega časa, ker misli, da so brez temelja ali samo še navidezne; vse to pa ga obsoja na popolno izločenost iz življenja, na obup in brezupno sanjarjenje o nečem, kar bi ga lahko odrešilo, a najbrž ne obstaja.

IDEJA

Pesnik brezupno sanja o odrešitvi, kajti družbene vrednote so vse kaj drugega, kot jih pojmuje on. Njemu je največja vrednota umetnost.

SIMBOL

Oblaki so simbol nedosegljivega, neresničnega ideala. Izbrani so zato, ker so nedorečeni, nedefinirani, izmuzljivi in neoprijemljivi. Tudi lepota je melanholična …

6. P. Verlaine - Jesenska pesem

Rodil se je v Metzu leta 1844. Kmalu se je preselil v Pariz. Leta 1862 se je vpisal na študij prava in se čez dve leti zaposlil kot uradnik na magistratu. Začel je živeti bohemsko življenje in se vdajal alkoholizmu. Poročil se je leta 1870 z Mathildo Maute. Zaradi streljanja je bil obsojen na dve leti zapora. Leta 1875 je bil izgnan iz Belgije in je izmenično živel v Angliji in Franciji. Čez 10 let se je ločil od žene in se preselil k materi.  Leta 1896 je umrl v Parizu  

Dela:

• Saturnijske pesmi (1866)
• Romance brez besed (1874)
• Modrost (1880/81)
• Nekoč in nedavno (1885)

JESENSKA PESEM

 Ihteči vzdihi

jesensko tihih

violin

srce mi stró

z otožnostjo

sivin.

Ves svet se duši

od blede luči,

in ko zvoni,

navda me spomin

na dneve davnin,

da zaihtim.

In grem od tod

z vetrom na pot,

ki me, nečist,

podi povsod,

sem in tja, kot

mrtev list.

                                                                                        Prevedel Boris A. Novak

Motivi so (neustavljivo) minevanje časa, spominjanje, vdanost v usodo ... Priljubljeni temi Verlaina sta izobčenost iz družbe in fatalnost. V prvih dveh kiticah se pesnik še skuša oklepati spominov oz. se zatekati v (varno) preteklost, v zadnji pa se le sooči s svojo usodo, prepusti se vetru, ne vedoč, kam ga bo odpeljal. Verlaine hoče povedati, da nas  upravlja neka višja sila, ki ji  nismo kos, lahko se ji le prepustimo. Ne moremo se neprestano ozirati nazaj v preteklost, ki smo jo že doživeli in smo ji zaradi tega  gospodarji.

Lirski subjekt je Verlaine kot nerazumljeni pesnik, ki  ni dovolj močan, da bi se sam zoperstavil svetu, in tako dovoli, da ga veter (usoda) odnese, kamor hoče. Jesen  predstavlja dušo pesnika, ki je zapustil poletje svojega življenja. (Ko je še mislil, da lahko upravlja s svojim življenjem, in zdaj je pred njim zima,  negotovost, mogoče celo nevarnost.)  Zima lahko pomeni tudi konec življenja - smrt.

Pesem je lahko razložena tudi na drug način - kako se pesnikova duša, na začetku še svobodna, in jesen  bolj in bolj prepletata in kako se v zadnji kitici združita itd.

Verzi so  kratki, Verlaine hoče  naslikati  trenutno impresijo, edinstven trenutek v svojem življenju.  Pesem je nek trenutek resigniranega pesnika, ki ne skuša napisati epske pesnitve, temveč le na hitro  naslika dogajanje v svoji duši.

7. A. Rimbaud - Morska podoba

MALO BERILO

Arthur Rimbaud se je rodil v družini častnika. Komaj petnajstleten je pobegnil od doma, prišel v Pariz, se seznanil s P. Verlainom in z njim odšel v Belgijo in Anglijo. Leta 1873 ga je Verlaine v prepiru s streli iz pištole ranil. Leta 1874 se je vrnil v Pariz, nato pa predal potepuškemu življenju, ki ga je vodilo leta 1875 v Nemčijo, Švico in Italijo, 1876 v Indonezijo, kamor je odšel kot nizozemski vojak, potem spet v Nemčijo in Avstrijo, 1878 na Ciper, 1880 v Egipt in Aden, nato pa za vrsto let v Abesinijo, kjer je bil trgovec s kavo, sužnji in orožjem. Leta 1891 se je moral vrniti v domovino, kjer so mu amputirali nogo. Rimbaud je živel razuzdano življenje in imel nemirno dušo. Potoval je po treh celinah, preden je zaradi raka prezgodaj umrl, manj kot mesec po svojem 37. rojstnem dnevu.

Bil je del dekadentnega gibanja. Njegov vpliv na sodobno književnost, glasbo in umetnost je obsežen in trajen.

Svoja najboljša dela je ustvaril že v poznih najstniških letih – Victor Hugo ga je v tistem času opisal kot Shakespeara v plenicah (L'enfant Shakespeare) – in je kreativno pisanje opustil, preden je dopolnil 21 let. Do konca življenja je ostal plodovit pisec pisem.

MORSKA PODOBA

Srebrni in bakreni vozovi-

jekleni in srebrni premci-

bijejo peno,-

dvigujejo korenine robid.

Tokovi puške

in brezmejne kolesnice oseke

izginjajo krožno proti vzhodu,

proti stebrom gozda,-

proti deblom pomola,

ob čigar rob udarjajo vrtinci svetlobe.

                                                               Prevedel Brane Mozetič