Slovenska moderna

Spletno mesto: Arnes Učilnice
Predmet: Slovenščina za 3. letnik
Knjiga: Slovenska moderna
Natisnil:: Gostujoči uporabnik
Datum: petek, 27 januar 2023, 15:50

Opis

Splošne značilnosti

1. Splošne značilnosti moderne

Družbeno in kulturno dogajanje na Slovenskem na prehodu iz 19. v 20. Stoletje

Na Slovenskem so bili ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja značilni naslednji družbeni pojavi: nastajanje slovenskega finančnega kapitala, prodiranje kapitalizma na vas, povečana proletarizacija, razslojevanje in izseljevanje slovenskih kmetov. Nemška oblast je Slovencem še naprej kratila jezikovne pravice v javnem življenju, v mestih je gospodaril nemški kapital. Vse to je le spodbujalo narodni boj. Na političnem prizorišču je bila vodilna klerikalna stranka, ki se je leta 1905 preimenovala v Slovensko ljudsko stranko in leta 1907 zmagala na volitvah v dunajski parlament, leta 1908 pa je z veliko večino prišla v kranjski deželni zbor.

Liberalci so bili politično šibki; delavsko gibanje je vodila Jugoslovanska socialno-demokratska stranka, ki je bila neenotna in zato neuspešna. Konferenca predstavnikov jugoslovanskih socialnodemokratskih strank se je leta 1909 s »tivolsko resolucijo« opredelila za združitev Slovencev, Hrvatov in Srbov v okviru Avstrije v enoten, avtonomen narod s skupnim jezikom in kulturo. Ivan Cankar je tako združitev odklanjal; podpiral je le politično združitev v federacijo, jezikovno in kulturno poenotenje pa je bilo zanj popolnoma nesprejemljivo. Svoje stališče je utemeljil v znamenitem predavanju Slovenci in Jugoslovani (1913).

Moderna se je uveljavila na Slovenskem med letoma 1899 in 1918. Prvo mejno letnico povezujemo z izidom dveh pesniških zbirk: Cankarjeve Erotike in Župančičeve Čaše opojnosti, drugo pa s koncem prve svetovne vojne in Cankarjevo smrtjo. Na Slovenskem pomeni predstavlja tisto književnost, v kateri so se pokazala nasprotovanja epigonski romantiki, formalizmu, poetičnemu realizmu, naturalizmu, klerikalnemu dogmatizmu in liberalnemu moralizmu.

Predstavniki slovenske moderne  so bili: Dragotin Kette, Josip Murn, Ivan Cankar in Oton Župančič. Lirika se je zgledovala še pri ljudskem in romantičnem pesništvu. V ospredje je spet stopilo čustvo z neposredno izpovedjo, prevladovale so ljubezenske, razpoloženjske in miselne pesmi, ob njih pa so se pojavljale tudi domovinske, socialne in religiozne. Med pesniškimi oblikami je po romantiki spet dobil večjo veljavo sonet, ki pa je bil zdaj ritmično svobodnejši. Pogoste so bile tudi krajše pesmi (štirivrstičnice) in pesmi brez kitic. Verzi so bili ritmično svobodnejši, slogovno je bila pomembna predvsem zvočna učinkovitost. Izhajala je iz romantične in ljudske pesniške tradicije, prepletala pa se je s prvinami dekadence, impresionizma, simbolizma in nove romantike.

Epika je dosegla vrh v delih Ivana Cankarja. V obdobju moderne so izhajali njegovi romani, povesti in novele, najpomembnejša vrsta pripovedne proze pa je bila črtica. Romani, povesti in novele predstavljajo življenje v proletarskem ali malomeščanskem okolju; osebe in dogodki so prikazani socialnopsihološko, pogosto tudi satirično ali groteskno. Romani in povesti imajo značilno ciklično zgradbo; v njih je pripovedna celota ustvarjena z nizom zaključenih, vzporedno ali simetrično povezanih zgodb. V črticah pa lirskemu uvodu sledi kratek oris osrednjega dogodka s poudarjenim razpoloženjem, nato pa sklep. V teh pripovednih prvinah se Cankarjeva besedila bistveno razlikujejo od tistih, ki so jih ustvarili slovenski pisatelji v obdobju med romantiko in realizmom.

Dramatika je prav v tem obdobju doživela umetniški vzpon. Prvič po obdobju razsvetljenstva je zaživela v polnem razmahu (v obdobju med romantiko in realizmom so nastajali prvi skromni poskusi), in sicer po zaslugi Ivana Cankarja. Motivi Cankarjeve dramatike so v svoji socialno-psihološki utemeljenosti podobni motivom njegovega pripovedništva, prikazani pa so bolj realistično, saj terja prikazovanje na odru več oprijemljive stvarnosti. Kljub temu v Cankarjevi dramatiki, tako kot v pripovednih delih, odkrijemo prvine impresionizma, simbolizma, dekadence in nove romantike; v nekaterih besedilih so celo prevladujoče.

 

 

2. Dragotin Kette - Na trgu

  • V zgodnjem erotičnem pesništvu prevladujejo pesmi, ki opevajo ljubezen hudomušno, humorno veseljaško. Postavljene so največkrat v lahkotno gostilniško okolje: Aj, ta lepa krčmarica, Jagned, Večer, Zaprta so njena okenca... Čeprav so nastale v najzgodnejšem obdobju, so najizrazitejše. Izhodišče jim je brezskrbno življenje, ki je poskočno in šaljivo. Kettejeva erotična poezija je kmalu spremenila smer. Iz brezskrbne fantovske poezije je nastala dvojnost duhovne in čutne ljubezni: Na trgu, Na molu San Carlo, Spomini, Adrija... Nanj je vplivala dekadenčna poezija z angelsko »madono« in demonično Venero.
  • življenjsko izpovedna lirika: pesmi te vrste so redke, kajti Kette ljubi konkretne motive in ne splošnih misli: Na otčevem grobu, V kripti...
  • refleksivno filozofska lirika: svoj življenjski nazor je izpovedal v večjem sonetnem ciklu Moj bog. Bog pomeni Ketteju načelo, ki naj človeku omogoči razumno in harmonično življenje, da bo lahko premagoval nasprotja stvarnega sveta, zlasti razpetost med čutnostjo in duhovnostjo. Njegov življenjski cilj je skladnost duhovnih in telesnih sil.
  • pripovedno pesništvo:ustvaril je novo balado in romanco slovenske moderne. Opustil je Aškerčev realistično objektivni pripovedni način in socialne, politične in moralne ideje. Zasnoval je epsko-lirsko pesem, ki obravnava usodo posameznika, njegov življenjski boj, razpoloženja in zlasti ljubezensko doživljanje: Melanholične misli, Pijanec, Romarski berač.

Kette je zapustil 62 sonetov, v mnogih je opazen Prešernov vpliv. To staro pesniško obliko je zelo prenovil. Njegovi soneti so soneti le na prvi pogled, dejansko pa nobeden ne spoštuje togih, starih oblikovnih pravil.

 

Nastanek pesmi Na trgu

Pesem je nastala leta 1897. Prvotni naslov je bil »Na novomeškem trgu«. Avtor je bil takrat gimnazijec v Novem mestu. Dogaja se na starem novomeškem trgu v bližini vodnjaka, ki je stal poleg hiše, v kateri je živela lepotica Angela Smolova, Kettejeva velika neuresničena ljubezen. Bila je hči sodnega svetnika.

Vsebina

Mirna poletna noč je. Na nebu plava luna. V vodnjaku žubori voda. Vse je mirno, v pesnikovem srcu pa se dramita nemir in hrepenenje po ljubljeni Angeli, ki mirno spi in ne ve za pesnikovo bolečino.

Na trgu 

Noč trudna

molči,

nezamudna

beži

čez mestni trg luna sanjava.

Vse v mraku

mirno,

na vodnjaku

samo

tih vetrc z vodoj poigrava.

 

Vodice

šume

in rosice

prše

brez konca v broneno kotanjo;

brezdanj je

ta vir,

šepetanje,

nemir

brezkončna, kot misli so nanjo.

 

Pa blizi

ni cest,

ah, v Elizij

do zvezd

ne morete kaplje šumeče.

In smele

želje

do Angele

moje

hitite zaman hrepeneče…

 

Noč trudna

molči,

nezamudna

beži

čez mestni trg luna sanjava,

ki ruši

pokoj

moji duši

nocoj,

brezskrbno pa deklica spava.

 

Motivno-tematska interpretacija

Pesem je ljubezenska izpoved, sentimentalna serenada. V njej pesnik izpoveduje ljubezenski nemir do lepe Angele. Motiv je romantičen. Vodnjak sredi trga in luna nad njim, to sta temeljni predmetni določili nočne impresije. V zadnjih dveh kiticah se pojavi pesniški subjekt s svojo dušo, hkrati z njim pa !e konkretno dekletovo ime - Angela. Motiv ni nov (podobna je Prešernovi pesmi Pod oknom). Ljubezenska neizpolnitev je predstavljena nevsiljivo in dokončno.

Jezikovno-slogovna analiza

Pesem je izpovedna, vendar po temeljnem tonu in sporočilu tipična podoknica ali serenada. Obdelava motiva je izrazito impresionistična. V pesmi je z mnogimi slogovnimi sredstvi pričarano barvito nočno ozračje, v verzu ga podpira močna muzikalnost. Gre za eno najbolj izdelanih Kettejevih ljubezenskih izpovedi. V njej najdemo celo vrsto poosebitev , kar daje pesmi živahnost. V isti vlogi je tudi trepetajoč ritem, predstavljen z neenako dolgimi, tudi enobesednimi verzi z zelo pogostimi verznimi prestopi in rimami.

Ritem valovanja ponazarja dve različni sestavini, ki pa se povezujeta. Stapljata se svetlobni in zvočni učinek tihe mestne noči: neuslišana ljubezenska poslanica, ki postaja zaradi svoje neuslišanosti monotona, ter prav tako ponavljajoči se, monotoni zagon vodnega curka v fontani.

 

Metaforika:

  • inverzija: noč trudna, kaplje šumeče…
  • poosebitve: noč je trudna in molči, sanjava luna beži čez mestni trg, vetrc se poigrava z vodo…
  • pomanjševalnice: vodice, rosice, vetrc…
  • ukrasni pridevki: noč trudna, luna sanjava, mestni trg…
  • refren: Noč trudna molči, nezamudna beži čez mestni trg luna sanjava…, …nezamudna / beži / čez mestni trg luna sanjava; Vodice / šume / in rosice / prše / brez konca v broneno kotanjo…
  • onomatopoija (podobnoglasje): šume, prše, rosice, šepetanje…

 

Notranja in zunanja zgradba

Pesem ima štiri kitice. Verzi so kratki, melodični, z gosto rimanimi enotami. Kompozicija kitice je izvirna, a strogo zamejena z natančno količino zvočnega valovanja, ki se v enako odmerjenih intervalih ponovi osemkrat.

Podoknica

Podoknica ali serenada je ljubezenska pesem, ki jo poje fant svojemu dekletu, ob spremljavi kitare ali kakega drugega glasbila. Vse se dogaja pod dekletovim oknom, ob večernih urah. Od tod tudi ime serenada, ki v italijanskem in španskem jeziku pomeni večer . Podoknica se kot pesniška vrsta ohranja predvsem v Sredozemlju, kot da je nujen pogoj tudi žar toplih poletnih dni.

Stilna in verzna analiza

V metrično osnovo je položena trizložna stopica, amfibrah, ki je v enobesednih verzih lahko nepopoln: U-U / U- / UU-U / U- / U-U U-U U-U.

Rima je naslednja:

a Noč trudna / b molči, / a nezamudna / b beži / c čez mestni trg luna sanjava. / d Vse v mraku / e mirno, / d na vodnjaku / e samo / c tih vetrc z vodoj poigrava. /

Enjambement/miselni (verzni) prehod oz. prestop: v verzifikaciji razširitev stavka/misli preko verznega konca, tako da se verzni in stavčni konci ne ujemajo. V klasični poetiki je prepovedan, uveljavila ga je šele romantika. Klasicizem je gojil t. i. vrstični stil: vsak verz je tudi stavek, verzni konec je tudi konec stavka.

Zvočni učinki: Kette pričara barvito nočno ozračje s pomočjo ubranega nizanja glasov ali evfonije (blagoglasja, ubranosti): sičniki in šumniki ponazarjajo šumenje in pršenje vode.

 

 Več si oglejte na povezavi http://gradiva.txt.si/slovenscina/slovenscina-za-gimnazije-srednje-sole/3-letnik/modena/dragotin-kette-na-trgu-3/

 

 

   

3. Josip Murn - Sneg

    SNEG 

    Brez konca padaš, drobni sneg,

    na tihi gozd in na poljano,

    nekje kraguljčki, hitri beg,

    spet molk za mano in pred mano.

 

    Kaj moč mi, čas, kaj si mi dan?

    Kar bilo - kot v sneg zakopano!

    Kad bode - kot ta tiha plan

    brez konca širi se pred mano.

 

Prva kitica je čista impresija. Avtorjev vtis o brezkončnih, drobnih snežinkah, ki  prekrijejo gozdove in polja. Hitri beg - morda kakšna žival, ki se splaši - in nato molk. Molk zime,  skrivnostni in prelep, a tudi otožen.

V drugem delu to impresijo povezuje z lastnim občutjem. Avtor se sprašuje, kolikšen je pomen časa v njegovem življenju. Tragično je  občutje lastnega preteklega življenja, ki se mu zdi, kakor v sneg zakopano. Torej se mu do tistega trenutka ni nič omembe vrednega zgodilo? Nič posebnega? Nič zanimivega?

In prihodnost? Zdi se mu, da se brez konca širi pred njim, ampak je hkrati takšna kot pokrajina okoli njega. Mirna? Tiha? Otožna? Nezanimiva?

V drugi  kitici se impresija prevesi v refleksijo. Druga kitica namreč izpoveduje »situacijo brezkončnosti in minljivosti..., situacijo obupa, občutka praznote in nemoči v življenjskem oceanu« (F. Zadravec: Impresionizem Josipa Murna, Lirika, epika, dramatika 1965). Ta položaj nemoči, izgubljenosti, vrženosti v svet pa je za Murna izredno značilen.

4. Josip Murn - Nebo, nebo

MALO BERILO

Nebo, nebo

Nebo, nebo

in neskončna, brezmejna ravan!

 

Pijano oko

žari in iskri

in vpija ta svet prostran.

 

Horizont molči.

Od neba sem mrak hiti ...

Le še tam iz daljave

v te proste širjave

brezmejno prost nekdo beži.

 

Pesem je trenutna, bežna skica iz narave. V njej je izražena očaranost ob doživetju brezmejnosti prostora v trenutku, ko se začne mračiti. Začne se z enodelnim neglagolskim stavkom, sledijo kratki stavki, ki izražajo razpoloženje ali stanje. Le zadnji glagol beži poimenuje dejanje. Izrazita je raba samostalnikov. Besedna zveza brezmejno prost se navezuje na začetni motiv zlitosti z naravo,. Z besedami nekdo beži pa je poimenovano dejanje nedoločene osebe. Lirski subjekt je torej skrit, nakazan pa je tudi v metafori pijano oko. Skriti liski subjekt in ritmični svobodni verz sta značilna za liriko moderne.

 

 Na povezavi poslušajte pesem Nebo, nebo v izvedbi Komornega zbora Trbovlje.

 

 

 

 

 

 

 

5. Oton Župančič - Zvečer

MALO BERILO

Oton Župančič je bil eden štirih predstavnikov slovenske moderne. Z Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom Aleksandrovim in Ivanom Cankarjem se je začel družiti v dijaškem društvu Zadrugi.

Rodil se je 23. januarja leta 1878 v Vinici v Beli krajini v premožni trgovski družini. Oče Franc je bil doma iz Selišč pri Dolenjskih Toplicah, mati Ana pa je bila hrvaškega rodu. Otroštvo je preživel v Vinici in v idilični vasi Dragatuš. Tu je s šestimi leti vstopil v osnovno šolo in jo končal v Novem mestu. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Novem mestu, nato pa se je družina po gospodarskem propadu odselila v Ljubljano, kjer je 1895 dokončal gimnazijo. Po maturi je na Dunaju študiral zgodovino in zemljepis. Leta 1900 je oboje absolviral, vendar študija ni končal. V letu 1902/03 je odslužil vojaški rok. V Ljubljani je bil leta 1903 en semester suplent na ljubljanski prvi državni gimnaziji, nato pa 1905 za 5 let odšel v tujino. Živel je v Parizu, Dunaju. 1907 je postal vzgojitelj grofiča Manfreda Atemsa in živel v tej aristokratski rodbini v Wurtembergu, Vorarelbergu in na Bavarskem do 1910. Vrnil se je v Ljubljano, kjer se je sprva preživljal s prevajanjem, 1912 pa je postal dramaturg v ljubljanskem gledališču, po Aškerčevi smrti pa je postal mestni arhivar. Poročil se je z Ano Kesslerjevo in v zakonu so se mu rodili trije otroci. Od leta 1920 naprej je bil dramaturg Slovenskega narodnega gledališča v ljubljanski Drami in kasneje postal njegov upravnik (1929). Župančič je bil imenovan med prve člane Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je bila ustanovljena leta 1938.

Med drugo svetovno vojno je bil povezan z NOB-jem. Po koncu druge svetovne vojne je sodeloval v javnem in političnem življenju, bil poslanec ljudske skupščine. Ob njegovi sedemdesetletnici mu je tedanja oblast podelila častni naziv »ljudski umetnik«, ljubljanska univerza pa ga je imenovala za častnega doktorja. Umrl je v Ljubljani leta 1949 in je pokopan na Žalah, v t. i. grobnici moderne.

Njegova sinova sta patofiziolog Andrej O. Župančič in arhitekt Marko Župančič, hčerka pa otroška zdravnica Jasna Župančič Kmet.

ZVEČER 

Vsa tenka, vsa mirna

je zarja večerna,

da vidim zvezde skozi njo:

nad kupolo mračno

čez mesto temačno

se tiho v loku svetlem pno.

Golobov se dvoje

med nebom, vodo je

preneslo s perotmi blestečimi...

Dovolj si trpelo,

kaj zahrepenelo,

srce, si spet po sreči mi?

 Trenutno doživljanje narave spodbudi razmišljanje lirskega subjekta. Župančičeva večerna impresija je razmišljanje o sreči in ljubezni.

 Za razmišljanje ob pesmi

Kateri motiv je impresionističen in kateri refleksiven?

Razložite, kaj simbolizirata goloba ?

Ali imajo tudi druge prvine predmetnosti simboličen pomen?

Katere besede oziroma besedne zveze ustvarjajo kontrast?

Kateri besedi ustvarjata kontrast v refleksiji?

Je vprašanje na koncu besedila retorično? 

6. Ivan Cankar - Martin Kačur

Cankarjeva povest Martin Kačur je s podnaslovom Življenjepis idealista izšla leta 1907 z letnico 1906. Pripoveduje o propadu izobraženca, ki hoče v nepravih okoliščinah prosvetljevati neizobraženo in neozaveščeno ljudstvo, in o njegovem nesrečnem osebnem življenju.

Zgodba

Po pogovoru z zdravnikom Kačur v Zapolju najprej obišče župana, potem pa še župnika; slednji ga sprejme vzvišeno in nezaupljivo. Mladi učitelj pa je poln načrtov in idej, v kraju želi ustanoviti izobraževalno društvo. Poleg tega v bližnji Bistri spozna Sitarjevo Minko in se zaljubi vanjo. Dekle je njegov ljubezenski ideal, a Kačur zaman upa, da mu bo v oporo.

Ustanovni sestanek izobraževalnega društva ne rodi sadov: učitelj se mora zagovarjati pri nadučitelju in župniku - čaka ga kazenska premestitev. Kačur je odslej učitelj v Blatnem dolu, pusti in zaostali vasi, kjer župan sploh ne mara šole in se v glavnem ukvarja s svojo gostilno. Župnik je novemu učitelju sicer naklonjen, njegova glavna dejavnost pa je kmetovanje; Kačurju svetuje, naj se življenju v novem okolju privadi, kot se mu je moral sam. V Blatnem dolu spozna Kačur krčmarjevo rejenko Tončko. Nanjo ga ne vežejo globlja čustva, ampak zgolj telesna privlačnost, a se kljub temu poroči z njo. Zakon ni srečen, Kačur počasi izgublja zanos in ideale - žena, župan in župnik preprečijo, da bi ustanovil izobraževalno društvo. V Blatnem dolu se začne Kačurjev propad: zanemarja službene dolžnosti, pijančuje in zaman prosi za premestitev.

Po desetih letih se mu želje uresničijo. Prestavijo ga v Laze, večjo vas v dolini. Z ženo imata tri otroke in Kačur upa, da se za njegovo družino začenja boljše življenje. A Tončka začne uživati na svoj način - moža vara z drugimi moškimi in nadvse ljubi zabave. Med zakoncema namesto ljubezni vlada sovraštvo, očetu se odtujita tudi otroka Francka in Tone. Blizu mu je le še sin Lojze, ki pa je na smrt bolan.

Osebni nesreči se pridruži še razočaranje v službi, ko postane njegov nadrejeni (nadučitelj) Ferjan, nekdanji politični klečeplazec in pijanec. Za novico zve Kačur na cesti, neposredno po srditem prepiru z ženo.

»Trpljenje med štirimi stenami« se nadaljuje in doseže vrh za božične praznike, ko umre desetletni Lojze. Tončke njegova smrt ne prizadene, še ob tem tragičnem dogodku se v sosednji sobi zabava z ljubimcem. Kačur pa iz obupa odide v gostilno, se napije in pozneje umre na cesti.

Zunanja in dogajalna zgradba. Književni prostor in književni čas

Cankarjeva povest je sestavljena iz treh delov, od katerih ima vsak po tri poglavja. V tem so že njegovi sodobniki videli zgledno simetrično zgradbo. Vsi deli skupaj pripovedujejo o naslovni osebi, vsak od njih pa o njenem življenju v enem izmed treh krajev.

Dogajanje v teh krajih poteka v časovnem zaporedju, torej sintetično, vendar ni sklenjeno. Med posameznimi deli poglavij in v njih obstajajo daljši ali krajši časovni presledki. Celotna pripoved je torej sestavljena iz izsekov Kačurjevega življenja, in sicer tistih, ki so ključnega pomena. Čas bivanja v posameznih krajih je različen: v Zapolju preživi Kačur približno pol leta, v Blatnem dolu dobrih enajst let, v Lazih pa osem. Vendar idealistov »življenjepis« ne govori o vsakem letu posebej, nekatera daljša obdobja so celo izpuščena. Tako je npr. prikazano Kačurjevo življenje v Blatnem dolu. Ta del nam predstavlja le dobro leto, nadaljnjih desetih pa se Kačur samo spomni na začetku tretjega dela. Taka nesklenjena pripoved, ki pomeni niz življenjskih epizod in razpoloženj glavne osebe, se bistveno razlikuje od tradicionalnih realističnih in naturalističnih pripovedi.

Glavna književna oseba: žrtev ali slabič

V središču Cankarjeve povesti je naslovni junak, v katerem je mogoče odkriti tudi avtorjeve poteze. Martin Kačur je idealist, to nedvomno pove tudi podnaslov povesti Življenjepis idealista. Prepričan je, da lahko izobrazi in prosvetli neuko preprosto ljudstvo, svoje poslanstvo jemlje zares in ga vztrajno brani - vendar le nekaj časa. Njegova volja plahni z naraščajočimi razočaranji, dokler popolnoma ne izgine. Idealist moralno propada in slednjič tragično konča. Večina interpretov te Cankarjeve povesti meni, da je Kačur žrtev družbenih avtoritet in razmer, kakršne ponazarja Blatni dol.

Pripovedovalec. Novoromantični in dekadentni motivi

Cankar je za svojo povest izbral dva pripovedovalca, vsevednega in personalnega. Razlag in komentarjev v Cankarjevi povesti ni. Pisatelj postavlja pred bralca književne osebe v pomembnih življenjskih situacijah, dogajanje se odvija pred bralčevimi očmi - gre za t. i. scensko pripoved, v kateri prevladujejo dialogi. Tudi opisi so skopi, v nasprotju z realističnimi in naturalističnimi besedili. Že na začetku povesti (1. odlomek) imamo primer take scenske pripovedi. Podobno je v drugem odlomku, ko se pogovarjata Kačur in Ferjan, pa tudi v vseh ostalih delih povesti.

Personalni pripovedovalec prikazuje dogajanje tako, kot ga vidi književna oseba, v tem primeru Martin Kačur. Na začetku, ko učitelj poln zanosa in optimizma prihaja v Zapolje (1. odlomek), vidi pokrajino lepo in svetlo. Proti koncu povesti, ko v Kačurju ni več sledu o nekdanjem idealizmu in optimizmu, je njegovo doživljanje okolja popolnoma drugačno kot na začetku: »Neprijeten mu je bil svetli dan; pregosposki se mu je zdel, visok in prezirljiv. Hodil bi bil rajši po blatu, dežju in mraku.«

V realistično pripoved o učitelju - idealistu so vključeni tudi novoromantični in dekadentni motivi. Med novoromantičnimi sta značilna Kačurjevo doživljanje narave oziroma okolja in njegova ljubezen do Minke, dekadentni pa so povezani z drugim ženskim likom, s Tončko.

Jezikovno-slogovne značilnosti

Cankar je znan kot odličen stilist, sam je večkrat povedal, da posveča slogu posebno pozornost. Njegov jezik je poln pesniških podob, hkrati pa je tudi ritmično oblikovan. To velja tudi za povest Martin Kačur. V njej so pesniške podobe uporabljene predvsem takrat, ko namesto vsevednega nastopi personalni pripovedovalec. Pogoste podobe svetlobe, ki jo Cankar sinonimno izraža tudi z belino ali s prazničnostjo, so povezane s Kačurjevim idealizmom in z optimizmom; ena takih je podoba pokrajine na poti v Zapolje (1. odlomek). Svetel je tudi dan v Lazih, ko se Kačur odpravlja v šolo k nadučitelju Ferjanu, a takrat bi imel propadli idealist raje mrak (2. odlomek). Podoba mraka oziroma teme namreč ustreza njegovemu duševnemu stanju in je v povesti prav tako pogosta kot podoba svetlobe - na koncu celo prevlada. Ko Kačur omahne v smrt, se nad njim razprostira temno nebo.

Med simboli je gotovo izrazit drugi kraj iz idealistovega »življenjepisa«, Blatni dol: pomeni zaostalost in družbeno bedo pa tudi Kačurjev osebni propad. Pisatelj svojo povest ritmično oblikuje s številnimi in z raznovrstnimi ponavljanji. Ta imajo poleg ritmične še dvoje vlog: poudarjajo pomen in vnašajo čustveni ton v besedilo.

Idejne prvine

V Cankarjevi povesti je konflikt med dušo in telesom postavljen v protagonista. Ker nima moči, da bi ga razrešil, tragično propade. Sicer pa je to književno delo v primerjavi z Wildovim idejno večplastno. Poleg osebne nemoči glavne osebe namreč predstavlja tudi krivičnost družbe; v njej nekateri ljudje ostanejo vedno na dnu, drugi pa se vzpenjajo zahvaljujoč svoji hlapčevski naravi in oportunizmu; ko so na vrhu, razglašajo lažno rodoljubje in se postavijo za moralne vodnike naroda.

 


 

6.1. Martin Kačur - odlomek

Odlomek 

Stopila sta v noč; tu, tam je gorela dremotna svetilka, razsvetljevala je komaj ozek kolobar ob cesti. Pot je bila lužasta in blatna. Iz teme so se zasvetila okna gostilnice Mantova.

»Torej v božjem imenu!« se je zasmejal zdravnik in je odprl duri.

»V božjem imenu!« je odgovoril Kačur in se je zasmejal tudi sam.

Izba je bila polna kmetov in delavcev in težak vzduh jima je puhnil v lica. Zdravnik in Kačur sta sedla za malo okroglo mizo pod ogledalom in Kačur se je ozrl po izbi. Nekoliko sitno mu je bilo pri srcu in vroče mu je bilo v lica, ko je videl uprte nase radovedne oči in ko je spoznal takoj, da ni na obrazih, v očeh, v besedah poleg radovednega pričakovanja nič navdušenosti, temveč namesto nje v nekaterih pogledih in vzklikih kljubovanje in zlovoljnost. Konec dolge mize je sedel postaren kmet, plečat in visok, z gladko obritim, veselim obrazom; gledal je neprestano na Kačurja in mu je mežikal z očesom. Za posebno mizo so sedeli delavci, strojarji; zdelo se je Kačurju, da vidi tam resnobo in zaupanje. Kmetje in fantje so govorili zelo glasno in so tolkli s kozarci ob mizo, da se je vino razlivalo.

»Nič dobrega ni tam; pijani so že!« je pomislil Kačur.

V tistem trenutku, ko je vstal in izpregovoril, je odprl duri rdečelični kaplan; ostal je na pragu in je gledal s tihim nasmehom v izbo. Njegov pogled je zmedel Kačurja in govoril je prve besede z neodločnim, jecajočim glasom.

»Kmetje! Delavci! Prišli smo nocoj skupaj, da se pomenimo o imenitni stvari ...« 

»Francka! Še en liter!« je zaklical kmečki fant in omizje se je zasmejalo hrupoma.

»Kdo pa mu je dal besedo? Kdo pa je dal besedo gospodu učitelju?« je prašal kaplan na pragu s prijaznim glasom in smehljajočim obrazom.

»Res je tako! Kdo pa je dal škricu besedo?« je zakričal pijan kmet in je udaril s praznim litrom ob mizo.

»Nobeden mu je ni dal!« je odgovoril zdravnik s prav tako prijaznim glasom in smehljajočim obrazom. »Saj ni shoda tukaj, ni predsednika in ne žandarjev! Oštarija je in v oštariji govori lahko, kdor hoče!« 

»Naj govori!« se je oglasil strojar. »Da slišimo, kaj misli povedati!« 

»Le naj govori!« je pokimal dolgi kmet in je pomežiknil Kačurju.

– »Veliko vam nimam povedati, ampak kar hočem povedati, je važno in zapomni naj si, kdor je dobre volje! Ta večer, zdaj, ko sem slišal te besede, izgovorjene naglas in natihoma, sem prepričan bolj nego kdaj poprej, da je eno nad vse potrebno –« 

»Vera!« ga je prekinil kaplan z mirnim glasom in smehljaje.

»Tako je! Vera!« je zakričal kmet.

»Dajte mir!« je zaklical delavec.

»Kdo mi bo ukazoval?« je vstal kmet izza mize in je prijel za kozarec.

Delavec je molčal, kmet se je ozrl počasi po izbi, od obraza do obraza, in je sédel.

– »Eno je nad vse potrebno: učenje, izobraženost! Jaz sem te misli in nobeden mi je ne more omajati, da je vse naše nesreče vzrok nevednost, neumnost, živalska zabitost in surovost. Zato noben narod ni tako nesrečen kakor slovenski!« 

»Kako je dejal?« se je vzdignil izza mize kmetski fant z bleščečimi očmi. »Še enkrat naj pove, da ga bomo razumeli!« 

»To prekličite!« je zahteval kaplan in je stopil korak v izbo.

»Naj pove do konca!« so zaklicali delavci.

Zdravnik si je prižgal smotko in se je sklonil bliže h Kačurju.

»Tako nikar, če vam je zdravje drago.« 

V Kačurju je kipelo od razočaranja, srda in razburjenosti.

»Ne prekličem ničesar! Če hočete, poslušajte dalje, če nečete, pustite! Kdor misli, da mu ne govorim pogodu, naj tudi misli, da ne govorim zanj!« 

»Torej do konca!« je izpregovoril kaplan.

– »Do konca!« je zaklical Kačur s trepetajočim glasom. »Jaz sem vabil nocoj v to krčmo ljudi, ki so poštenih misli. Pomeniti sem se hotel z njimi o stvari, ki je pomenka vredna. – Kaj ni sramota, da ta narod, ki se uči brati po državni zapovedi, ne bere drugega nego molitvenike, če ne spi v cerkvi? Da mu ne moreš povedati ničesar, če ne govoriš na prižnici? In da je zato, ker bere komar molitvenike in ker med pridigo spi ali pa kadi pred cerkvijo viržinko, tako neveden in okoren, kakor še za kmetskih puntov ni bil? ...« 

»Kaj nas je prišel zmerjat?« je zaklical kmet.

»Poslušajmo ga!« se je nasmehnil kaplan.

»Eno je nad vse potrebno: učenje!« 

»Sam se uči!« se je zasmejal kmet.

– »Ne roka – pamet ustvari blagor! Zato sem vas sklical nocoj, da se pomenimo o družbi, ki bi si naročala knjige in časopise in ki bi se shajala, da bi ji modri in učeni ljudje brali o koristnih stvareh. To je bil moj pošteni namen –« 

Vdrugič se je sklonil k njemu zdravnik.

»Brez srda, brez žolča!« 

» – moj pošteni namen je bil, ampak nocoj se ne bomo razgovarjali o stvari! Klical sem, pa so prišli med poklicane tudi ljudje, ki poziva niso vredni in ki naj ostanejo med svojo živino v hlevu!« 

Zdravnik ga je prijel trdo za roko in ga je potegnil na stol. Strojarji so ploskali, kmetje so vstali hrupoma izza mize. Kozarec je priletel na Kačurjevo mizo in vino mu je oškropilo obraz in suknjo.

»Koga si mislil, škric? Koga si zmerjal, smrkavec?« 

Dolgi kmet, ki je sedel konec mize, je vstal, zibal je z glavo, opotekel se je h Kačurjevi mizi in je razprostrl roke.

»Tak nikar! Tak nikar ne!« 

Ozrl se je preko rame na Kačurja in mu je namežiknil.

Delavci so vstali in so prijeli za stole.

»Na korajžo!« je zaklical kmetski fant, slekel je v hipu suknjo in jo vrgel na tla. Stol je letel pod stropom. udaril je na mizo in kozarci so zazvenčali. Sredi izbe se je zagozdila gruča kričečih ljudi; Kačur je videl razgrete obraze, nabrekle žile na čelu in stisnjene pesti.

Ob zidu se je privil krčmar k zdravniku in mu je stisnil v roko ključ.

»Tam skozi! Tam skozi!« 

Zdravnik je prijel Kačurja pod pazduho, odklenil je male stranske duri in stopila sta v temo, na vrt.

»Tod! Tod!« 

Vodil ga je kakor otroka; Kačur ni bil okusil vina in se je opotekal.

»Pa zakaj to? Zakaj to, gospod doktor?« 

Zdravnik se je zasmejal veselo.

»Kaj ste mislili, da bo drugače? Seveda ste mislili! Zato sem šel z vami! – Saj sem vedel že vnaprej: idealist ni za nobeno rabo, najmanj pa za reševanje naroda!

Povezava na celo knjigo.

7. Ivan Cankar- Hlapci

Cankarjeva drama Hlapci prikazuje, podobno kot povest Martin Kačur, boj intelektualca z zaostalimi socialnimi in političnimi razmerami pa tudi njegov notranji etični boj.

Zgodba

dejanje se odvija na dan volitev (mišljene so volitve leta 1907) na vrtu pred županovo krčmo. Županova hči Anka prekine zvezo z učiteljem Jermanom, ker se ji zdi njegova ljubezen mračna in dolgočasna. Kmalu zatem se Jermanu pridružijo sodelavke Minka, Geni in Lojzka, pogovarjajo se o volitvah - o njih trezno razmišlja le Lojzka. Učitelj Komar že vnaprej proslavlja zmago liberalcev. Norčuje se iz Hvastje, svojega sodelavca, ki ne skriva verskega prepričanja. Hvastja ga opomni, da bo še klečal pred njim. Na vrt pridejo župan, zdravnik in nadučitelj ter v puhlih frazah govore o ljudstvu. Vse preseneti novica, da so na volitvah zmagali klerikalci, vendar se novi situaciji hitro prilagodijo: ko pride župnik, ga spoštljivo pozdravijo in se mu klanjajo.    

dejanje prikazuje učitelje v šolski knjižnici, ki je hkrati zbornica, tik po volitvah. Svoje prepričanje so že popolnoma spremenili in zdaj odstranjujejo iz knjižnice vse knjige, ki »dišijo« po svobodomiselnosti oziroma liberalizmu. Uresniči se tudi to, kar je Komarju napovedal Hvastja: nekdanji vnet nasprotnik klerikalcev mora poklekniti predenj in ga prositi odpuščanja. Župnik znova obišče učitelje in svari Jermana, naj preneha s svojim delovanjem ter se ukloni oblasti, Jerman pa mu da jasno vedeti, da se to ne bo zgodilo.       

dejanje poteka v Jermanovi sobi. Učitelj in kovač Kalander, njegov najbližji sodelavec, načrtujeta ustanovno zborovanje izobraževalnega društva. V svojem delovanju vztrajata, čeprav vesta, da mu večina ljudi ni naklonjena - tudi tistih, ki jim je njuno prizadevanje namenjeno, ne. Preprosto ljudstvo je vdano veri in napačno sklepa, da je Jerman usmerjen proti njej; izid volitev pa njihov odpor še okrepi. Po Kalandrovem odhodu Jermana zaporedoma obiščeta Lojzka in župnik. Lojzki Jerman zaupa, da jo ima rad, ker sta »tako sama med živimi ljudmi«. Ob župnikovem prihodu je seveda začuden.      

dejanje je postavljeno v krčmo, kjer se Jerman pripravlja na zborovanje. Ob njem je samo Kalander z dvema delavcema. Lojzka ga pride posvarit, naj odpove zborovanje, ker ga bodo sicer kazensko premestili, Komar pa mu škodoželjno sporoči, da je v ta namen zbral že mnogo podpisov. A Jerman si ne premisli, ker hoče dokazati, da ga z nasprotovanjem in grožnjami niso strli. Ko je krčma končno polna, spregovori ljudem, čeprav vidi, da so sovražno razpoloženi.   

dejanje se spet odvija v Jermanovi sobi. Do božiča manjka še nekaj dni. Pri Jermanu sta Lojzka in Geni, v sosednji sobi pa umira mati. Jerman je premeščen na Goličavo, a huje kot to ga razjeda občutek krivde, da bo zaradi svojega »brezverskega« delovanja kriv materine prezgodnje smrti - to mu potrdi tudi zdravnik. Nekatere Jermanove misli dajejo Hvastji slutiti, da se namerava ubiti; zato mu ob slovesu zaželi, da bi jih Bog odgnal. Tudi Lojzki se zdi, da se poslavljata za večno. Jerman je notranje strt: Kalandru pove, da ne bo več zboroval, župnika, ki je obiskal bolno mater, prosi za odpuščanje. Potem poklekne k materi in prosi odpuščanja še njo - a mati leži, kot da bi bila mrtva. Jerman vzame v roko pištolo in sklene sam končati svoje življenje; takrat ga pokličeta dva glasova, materin in Lojzkin. Lojzka pristopi k njemu, potem pa gresta skupaj k materi, da bi ju blagoslovila za novo življenje.

Dramski konflikt

Cankarjeva drama temelji na dveh glavnih konfliktih: zunanjem in notranjem.

Glavni zunanji konflikt predstavlja nasprotje med Jermanom in župnikom v prvih treh dejanjih. v njih sta oba moža enako močni osebnosti - enako intenzivno zastopata vsak stališča. Župnikova stališča so legalna, zakonita - temeljijo na zakonih uradne oblasti in cerkve, Jermanova legitimna, kar pomeni, da prav tako izhajajo iz zakonov, vendar ne uradnih, ampak moralnih. Učitelj se bori za pravičnost in druge moralne vrednote, vendar je na koncu poražen, ker je njegov nasprotnik močnejši oziroma notranje trdnejši.

Zunanjih konfliktov je v drami še nekaj; to so predvsem naslednja nasprotja: med učiteljema Komarjem in Hvastjo, med uporniškim Kalandrom in njegovo pobožno ženo, med Jermanom in Komarjem, med Jermanom in razjarjeno množico… Ta nasprotja v glavnem ponazarjajo razmere v novi politični situaciji oziroma vpliv vladajoče duhovščine na različne sloje ljudstva, ne vplivajo pa na Jermanovo končno odločitev. Za to je pomembnejši konflikt v njem samem. Ta konflikt ustvarita nasprotujoči si hotenji, da bi izpolnjeval svoje družbeno poslanstvo in da bi pri tem ostal etično čist tudi v osebnem življenju. Občutek krivde za materino smrt povzroči v Jermanu bistven preobrat. Jerman prepusti svojo družbeno vlogo Kalandru, sam pa sprejme premestitev na Goličavo. Tudi on, tako kot Martin Kačur, ni zgolj žrtev sovražnih zunanjih sil, saj se odpove svojemu poslanstvu zaradi notranjih, etičnih vzgibov.

Tragičnost

Tragičnost je posledica sovražnih zunanjih sil (oblasti) pa tudi junakovih Jermanovih) osebnostnih lastnosti oziroma njegovih lastnih dejanj, vendar ni tako izrazita kot v tragediji. Jerman je ob koncu drame sicer notranje zlomljen in se odpove akciji, vendar se mu odpirajo nove možnosti, novo življenje.

Komičnost se kaže v Hlapcih na različne načine: kot satira, karikatura in ironija.

Satirično in karikirano je prikazano obnašanje učiteljev v zvezi z volitvami: nekdanji liberalci postanejo čez noč zavzeti klerikalci in se trudijo, da bi bilo to čim bolj očitno. Ironija, posmeh z videzom resnosti, se izraža v njihovem govorjenju. Ironična je npr. glasno izrečena misel učiteljice Geni: »Nazadnjaštvo je dobro, naprednjaštvo je dobro, najboljše pa so pečene piške.« Tudi del Jermanovega govora na zborovanju je ironičen. Tako lahko npr. razumemo njegovo izjavo sovražni množici: »Prav je, da ste dobre volje v teh žalostnih časih, ko draginja tare in davki tišče - « (2. odlomek)

Idejne razsežnosti drame

V Cankarjevi drami se prepleta več idej. Prva je kritika političnih razmer po volitvah leta 1907. Po zmagi katoliške (klerikalne) politične stranke so bili liberalno usmerjeni učitelji izpostavljeni hudim pritiskom in odkritim grožnjam, da bodo izgubili službo, če ne spremenijo svojega prepričanja. Jerman je npr. za kazen premeščen na Goličavo.

Kritična misel pa je namenjena tudi tistemu delu liberalnega učiteljstva, ki je po nastopu nove oblasti klonil pod njenim pritiskom in tako pokazal, da njegova liberalnost sploh ni bila prepričanje, ampak nekakšna moda.

Ideja o brezznačajnosti in klečeplazenju učiteljske in druge inteligence je druga temeljna ideja Cankarjeve drame. Naslov Hlapci se najprej nanaša na ta sloj, označuje pa slepo služenje gospodarju - vladajoči stranki.

Tretja ideja je kritika neozaveščenosti in pokorščine neukega kmečkega ljudstva, ki se v imenu vere vdano postavi na stran vladajočih in brezobzirno obračuna s tistim, ki je deloval za njegovo dobro. Prav temu sloju je naslovna beseda hlapci največkrat namenjena, ko jo neposredno izreka Jerman na zborovanju.

Kritiki omenjenih razmer in človeških značajev pa se pridružujeta še dve ideji: ideja o nemoči posameznika (učitelja), da bi spremenil dane razmere, in ideja o odrešilni moči ljubezni. Jerman prepusti družbeni boj Kalandru, ker postane občutek krivde (torej njegov osebni etični problem) močnejši od revolucionarnega hotenja. Podobno kot Raskolnikov v Zločinu in kazni se poda na pot očiščenja in sprave s seboj ter svetom s pomočjo ljubezni. Ljubezen je čudežna sila, ki izravna nasprotja in vrača izgubljeni smisel življenja. Hlapci s to idejo prerastejo iz ostre družbene satire v nekakšno hvalnico ljubezni.

Dodatne informacije lahko dobite na povezavi:

7.1. Hlapci - odlomek

Četrto dejanje

 

ANKA je bila med durmi stopila na stol za Komarjem in se nasloni na njegovo

ramo: Daj, da ga vidim, preroka ... pozdravljen, prerok!

JERMAN tišje: Jaz pravim ... rekel sem vam ...

KOMAR: Kaj te je zmotilo, prerok?

JERMAN: Glejte, človek dandanašnji še svojemu najbližjemu ni zvest, ne bratu, ne prijatelju; in še sebi ni zvest - ne svojemu spoznanju, ne svoji naturi ... pa bi zvest bil temu ljudstvu, ki zaupa na oko in na besedo, kakor otrok? Pomislite, pol leta je komaj, komaj od setve do žetve, pa so ljudje, brez števila jih je, zavrgli svojo pamet in svojo vest, kakor škodljivo breme na tej poti do kruha. Tisti, ki so Boga samega zasmehovali, kleče pred njegovimi nevrednirni hlapci; prej kletev, zdaj molitev; beseda je votla prej ko slej, zakaj njih srce je prazno. Tako se je zgodilo od setve do žetve. Pa če se vreme nocoj zasukne, bodo preklinjali, ki so še davi molili. Nova resnica je obsenčila svet, izkušen človek mi jo je razložil: hlapčuj, da boš napojen in nasičen, ter nič ne izprašuj, kdo ti je gospodar in kaj ti ukazuje! Hlapci, ki so se radovoljno prodali, pa so bolj goreči od gospodarja samega. Gospodar se prekriža, hlapec moli rožni venec; gospo­dar moli očenaš, hlapec opravlja devetdnevnico. Bolj skrbnih varuhov nima neumnost; noč in dan stoje pred njenimi durmi, daje ne zaloti beseda od zunaj in ji ne zmoti vernega srca ...

8. Ivan Cankar - Kostanj posebne sorte

Črtica Kostanj posebne sorte je izšla v zbirki Podobe iz sanj leta 1917. Z drugimi črticami jo povezuje v celoto Cankarjevo doživljanje prve svetovne vojne.

Črtica

Pripoved je zelo kratka, osrednji dogodek, to je Marjetino srečanje s kupom mrtvaških kosti, je pripovedna prvina, na katero se veže pripovedovalčevo izrazito osebno odzivanje. To se kaže tako v prikazu dogodka kot tudi v pripravi nanj in v nadaljevanju. Primeri:

  • glavni »junak« je poosebljeni kostanj, ki je prikazan tako, kot ga vidi in doživlja pripovedovalec. Živi »v zeleni samoti«, je pripadnik plemena, košati se in »pošilja svoje svetle metulje«, ima tovariše, skrči se in stisne vase, nazadnje zadremlje…
  • ženska, ki sanja o zakladu in ga išče, ima le eno oko, pripovedovalec je dele njenega obraza prikazal v pretirani, popačeni obliki kot »razvožene ceste, strme klance čeljusti, globel usten in Jamo – nos«
  • subjektivna je primerjava, v kateri se zlati hrošči na kostanjevih listih sončijo kot cekini
  • pokopališče, ki se namesto zaklada odkrije pred zgroženimi očmi Marjete in množice, se zdi pripovedovalcu neskončno

Simbolizem v črtici

Pri razumevanju simbolnih podob v črtici Kostanj posebne sorte nam pomaga spoznanje, da ne gre za običajen kostanj, kar pove že sam naslov. Za drevesom »vidi« pripovedovalec veliko več, kot lahko čutno dojame. V podobi kostanja je izražena življenjska moč; pripovedovalcu se namreč zdi, da je vsak list »znamenje moči, dobrote in vere«. Znamenje pa je drug izraz za simbol. Ta se v črtici še večkrat pojavi. Nekaj primerov:

  • Marjetin popačeni obraz lahko razumemo kot simbol grde realnosti, strašne resnice, kakršno prinese npr. vojna
  • zlati hrošči, ki se kot cekini sončijo na kostanjevih listih, simbolizirajo bogastvo. Znamenje le-tega je zlato, po njem pa tudi njegova barva
  • simbolna je tudi grozljiva podoba, ki se razkriva pod kostanjem: Korenine »so se vile in bahale brezkončno na vse strani« in objemale kupe človeških lobanj. To neskončno pokopališče je simbol morije, ki jo je prinesla prva svetovna vojna

Rečemo lahko, da je simbolna kar celotna pripoved. Kaže se kot sanjska podoba, za katero se skriva resničnost. V uvodnem delu črtice Gospod stotnik, ki je izšla v isti zbirki kot Kostanj posebne sorte, je pisatelj namreč zapisal, da so »sanje senca prave resnice« in čeprav so »oblike strahotno povečane, nadvse čudno pokvečene in skrivenčene«, resnica le ostane.

Ideja

Razlaga simbolov nam pomaga pri razkrivanju ideje, ki jo vsebuje Kostanj posebne sorte; pomembni sta predvsem dve povedi. Prva je: »Zdaj se je izkazalo, od kod ta moč, ta ljubezen in ta mladost!« Pove nam, da iz smrti raste življenje oziroma da je smrt pogoj za življenje. Povedano je že bilo, da gre za množično smrt, kakršno prinaša vojna. Torej bi lahko sklepali, da narodno ali sploh človeško skupnost po vojni čaka bogato življenje.

A črtica se s tem ne konča. Druga ključna poved je: »Oj prijatelji, ljubi moji, to nam bodo še cveteli kostanji!« Ta pripovedovalčev vzklik lahko razumemo na dva načina: Če ga sprejmemo pesimistično, ga razumemo kot napoved še bolj množične smrti, ki jo prinaša vojna. Če pa gledamo nanj kot optimisti, razberemo sporočilo, da bo po vsem umiranju zmagalo življenje. Potem lahko rečemo, da je ideja Cankarjeve črtice zaupanje v življenjsko moč in sploh vse tiste vrednote, ki jih simbolizira kostanj, to pa so: dobrota, ljubezen in trdoživo vztrajanje.

Kljub optimističnemu razumevanju ostaja dejstvo, da je s to črtico in s celotno zbirko Cankar obsodil vojno kot največje zlo človeštva.

 Če vas zanima še kaj več, si oglejte naslednjo povezavo:

http://gradiva.txt.si/slovenscina/slovenscina-za-triletne-sole/3-letnik-3letni/slovenska-knjizevnost-v-casu/ivan-cankar-kostanj-posebne-sorte/o-avtorju-91/

8.1. Kostanj posebne sorte - besedilo

KOSTANJ POSEBNE SORTE- besedilo

Zunaj mesta, že daleč od prahu in od ljudi, je živel kostanj v zeleni samoti. Hodili so ga gledat, kajti bil je čudo svojega plemena. Vzbrstelo mu je popje že zgodaj v marcu, ko so bile veje drugih kostanjev še otrple, mrzle in gole. V aprilu se je okošatil na bogato s sočnim listjem, prve dni maja pa je že v svoji razkošni radodarnosti trosil belo cvetje vsenaokoli. Trosil je, trosil, pošiljal svoje svetle metulje z vsakim vetrom in na vse strani, pa vendar so potrosili prej vsi drugi, ki so se bili vzdramili kasneje od njega, junaka med njimi.

Jeseni, ko so tovariši omagovali, ko se jih je že lotevala dremavica in so spuščali sadje iz trepetajočih rok, se on še zmenil ni za sever in mraz. Njegovo listje je ostalo temnozeleno in košato, šumelo je v vetru, ali to šumenje nikoli ni bilo podobno mrtvaški pesmi; veje so se pripogibale globoko, časih prav do tal, ali zravnale so se koj močno in veselo. Kadar je stresel junaka mraz, da se je skrčil in stisnil váse, je po drugod že gnilo na tleh rumeno in rjasto listje.

Njegova smrt ni bila žalostna. Junak leže utrujen v travo, ko drugi vsi že zdavnaj spé, tihi in bledi, brez diha, mrtvecem podobni. On zadremlje poln zaupanja, da se vzdrami, še preden zasije zarja. Zasôpe globoko, nasmehne se v sanjah – veje vztrepečejo, se zleknejo, sneg se tiho usuje z njih.

Kdor je kdaj sedel pod tistim kostanjem, je bil mlad. Prišel je poln skrbi in hudih misli, šel je z vedrim obrazom, veselo vriskajoč. Zaljubljenci so tam ljubili bolj prisrčno in bolj zvesto nego pod samim božjim soncem. Vsak edini list je bil znamenje moči, dobrote in vere, od vsakega edinega je v svetlih kapljah rosila ljubezen. Priromal je starec ob bergli; ko ga je obsenčil kostanj, mu je v krvi zapela mladost.

Nekoč se je sanjalo babnici, enooki Marjeti, da leze po tem čudežnem kostanju zlat hrošč. Leze od tal, po deblu, na to vejo, na drugo; in mahoma je bilo zlatih hroščev toliko, da je bilo skoraj listov premalo; na vsakem se je sončil po en cekin. Tedaj pa se je zgodilo, da se je na enem teh listov po nerodnosti spotaknil zlati hrošč ter se zvrnil Marjeti naravnost v naročje. Zbegan je šepal preko trebuha, čez prsi; nazadnje se je napotil po razvoženih cestah vratú, čez strme klance čeljusti in mimo globeli usten naravnost do nosú. Tam je pogledal v črno jamo in si ni upal naprej. Zato si je skrbljivo ogledal noge, da bi si jih popravil in zravnal. Med tem opravilom pa je v svoji nemarnosti zadel ob veliko črno kocino, ki je strmela iz jame. Takrat je Marjeta kihnila in se je vzdramila. Zlatega hrošča ni bilo več nikoli in nikjer.

Ko se je vzdramila babnica, enooka Marjeta, je premislila svoje sanje. Dognala je brez težave, kaj da pomenijo; saj tako bi storil vsakdo med nami.

Še preden je v Dravljah udarila ura polnoči, se je napotila, kamor je bilo treba; róvnico in motiko je vzela s seboj. S to róvnico in s to motiko je kopala pod kostanjem, kopala, Bog se usmili, do ranega jutra. Zasvetila je božja zarja, da bi nikoli ne več tako! Marjeta je strmé izpregledala, zavpila je na ves glas, rovnico in motiko je popustila kar tam, bežala je brez sape in brez pameti. Kričala je hujše od sove; tako je pribegla in prikričala prav do vasi.

»Joj, ljudjé božji! Joj, prejoj!«

Šli so gledat vsi, moški, ženske in otroci. Tudi nekaj takih je bilo vmes, o katerih so mislili, da so že zdavnaj mrtvi; prišli so v irhastih hlačah in v žametnih telovnikih s tisočerimi gumbi; nekdo je imel lase povezane v čop, gosposka pentlja se mu je sprehajala po plečih.

Vse nedaleč krog kostanja je bila zemlja razkopana in razorana za najmanj pol sežnja nagloboko. Med mogočnimi koreninami, ki so se vile in bahale brezkončno na vse strani, so se kopičile same človeške lobanje; tiste jame, v katerih so bile nekdaj oči, so bile polne prsti in blata: iz nekaterih je vzklila trava kar čez noč. Druge kosti so bile vsekrižem razmetane, tako da bi nihče ne mogel razbistriti, h kateri lobanji sodijo. Objemala se je rama z gležnjem. Teh belih, mirnih, od prsti in črvov oskrunjenih reči pa je bilo toliko, da se jih ni dalo prešteti. Če bi kopalil še nadalje in še na globoko, bi morda razgrnili tako pokopališče, da ga na svetu še ni bilo.

Stali so bledi, noben jezik ni zinil.

Ali ko so šli in ko so bili že daleč, je rekel tisti mož s čopom in pentljo:

»Zdaj se je izkazalo, odkod ta moč, ta ljubezen in ta mladost!« –

Oj prijatelji, ljubi moji, to nam bodo še cveteli kostanji!

 

Razložite naslednje metafore, subjektivne besedne zveze.

 

Bil je čudo svojega plemena.

(Bil je drugačen od ostalih kostanjev.)

 

Pošiljal je svetle metulje z vsakim vetrom.

(Veter mu je odpihnil bele cvetove.)

 

Kdor je sedel pod kostanjem, je bil mlad.

(Kdor je sedel pod kostanjem, se je počutil mladega.)

 

Na vsakem listu se je sončil en cekin.

(Na vsakem listu je bil en zlati hrošč.)

 

Jezik ni zinil.

(Ljudje so onemeli.)

 

 Poiščite besede, ki označujejo kostanj, kot da bi bil človek, ga poosebijo.

 

(Kostanj je živel, bil je čudo svojega plemena, ni se zmenil, se je stisnil vase, je zadremal …)

 

9. Ivan Cankar- Hiša Marije Pomočnice

MALO BERILO

Roman se začne z Malčinim prihodom v Hišo Marije Pomočnice, kamor jo prinese mati. Dogajanje spremljamo preko vsevednega pripovedovalca, ki se postopoma oddaljuje od Malčinega doživljanja bolnišnice in se osredotoča na odnos malih bolnic do življenja in smrti. Slednja je v bolnišnici oziroma hiralnici vseskozi prisotna. Tu spoznamo predrzno Lojzko, ustrežljivo Reziko, Tino, ki je najstarejša in najbolj zrela, slepo Tončko, skrivnostno in samotno Katico, tiho Pavlo, grbavo in robustno Brigito, Minko, ki kmalu po Malčinem prihodu umre, ter sestro Cecilijo, ki je prijazna in usmiljena in edina odrasla oseba, ki ji dekleta zaupajo. V nasprotju z njo so obiskovalci Hiše vedno predstavljeni kot tujci, ki ne sodijo v posvečeni svet Hiše umiranja.

Dekleta redno obiskuje grofica s spremljevalkama (Edit in Margit), ki milostno delijo pomaranče in piškote, ter pričakujejo, da bodo bolnice molile za dobrotnike, Lojzka pa hlini zahvalo in se za njihovim hrbtom pači.

Sestra Cecilija predstavlja edino pravo povezavo deklet z zunanjim svetom, saj jim prinese kanarčka Hanzka, ki ga obožujejo, a mu nasilni vdor zunanjega sveta v njihov mirni dom prinese konec. Katičin oče, velik in umazan pijanec, ki se ga prestrašijo vsa dekleta, celo njegova hči, se približa kanarčku, ki se od strahu požene proti oknu, udari ob steklo in pogine.

Sestra Cecilija jim nato prinese vrabčka, ki ga poimenujejo Anarhist, saj je upornik in ga ne morejo udomačiti, ker vztrajno išče izhod iz sobe. Tako vso noč poskakuje ob oknu, se zaletava vanj in pada, dokler ni zjutraj povsem izmaličen in ga skoraj mrtvega pometejo iz sobe. Z njim Cankar primerja eno od deklet, Tino, ki dojema Hišo kot mrtvašnico in si edina želi izkusiti drugačno življenje – poleg prezgodaj zapeljane Brigite. Ker se Tina zaveda, da nikoli ne bo mogla zaživeti normalnega življenja zdrave ženske, po katerem tako hrepeni, poskuša narediti samomor. Prihodnje jutro jo odpeljejo iz sobe, a dekleta jo, prav tako kakor vrabčka Anarhista, hitro pozabijo.

V 6. in 8. poglavju romana Cankar izrazito naturalistično opiše okolje, iz katerega izvirajo Lojzka, Brigita (6. poglavje) in Tončka (8. poglavje), ter izzove val kritik na račun pornografije, ki naj bi jo skril pod krinko naturalizma.

Lojzkina starša namreč vpričo hčere prešuštvujeta, oče celo pripelje domov štirinajstletno siromašno deklico, ki jo napije in zlorabi (Cankar na tem mestu uporabi izrazite barvne podobe); starša se tudi prepirata, tudi fizično obračunata, a v javnosti to spretno prikrivata, kar jima Lojzka še posebej zameri.

Brigita pa je pred prihodom v Hišo Marije Pomočnice živela s staršema in še skupino drugih delavcev v dveh skromnih sobah. Občasno v večji sobi priredijo zabavo, kjer se napijejo in moški poljubljajo Brigitino mamo ter odidejo z njo v sosednjo sobo. Ko nekoč Brigitin oče enega teh moških zabode, ga mati napodi – ljubimec se čez nekaj tednov vrne, oče pa nikdar več. Brigito ob nedeljah puščajo samo doma, tako jo nekoč zapelje eden izmed delavcev.

Oče slepe Tončke je osorni svétnik, ki se po ženini smrti znova poroči. Z novo ženo pride v hišo tudi ženina hči Lucija, ki Tončko sili v homoseksualne odnose. Oče je tudi novi ženi nezvest, spolno nadleguje služkinje, Tončko zanemarja. Celo ko jo zlorabi eden njegovih znancev, ne pokaže nikakršnega sočutja. Mačeha ima mladoletnega ljubimca in poskrbi, da Tončkinega očeta zaprejo. Tončka je srečna, ko jo odpeljejo od doma, vendar pride že čez leto in pol oče ponjo in Tončka mora zapustiti Hišo Marije Pomočnice.

Malčina mati je zasebna šivilja, ki dela podnevi in ponoči. Le neki daljni spomin ima Malči na čas, ko je bila mati vesela in je načrtovala lepšo prihodnost z mladim gospodom, ki je nekaj časa bival pri njih. Zdi se, da Malči čuti vse manj sočutja z materjo, niti si ne želi domov. V kratkem času, ki ga preživi v hiši, Malči dozori in sprejme svojo usodo. Zato tudi ne razume, zakaj mati ob njeni smrtni uri joče.

Prav tako opazimo zamenjani vlogi med deklicami in starši pri ustrežljivi in usmiljeni Reziki, ki želi zaščititi očeta, pri skoraj nepokretni Katici, ki tolaži svojo mater in ji briše solze, pri umirajoči Minki, ki poslednjo noč v svojem življenju sočutno razmišlja o svojih mrtvih starših. Minka je v sobi že vrsto let, zato pripoveduje dekletom o njihovih predhodnicah v sobi ter njihovih poslednjih trenutkih.

V sobi živi še Židinja Pavla, ki je tiho in modro dekle. Obiskuje jo mati s hčerama in sinom Edvardom, v katerega se zaljubi Tina in željno pričakuje njegovih obiskov. Ko nekega dne Edvard obišče sestro v družbi mladega in lepega dekleta, Tina obupa, saj se zave, da njej usoda ni namenila ljubezni, pač pa smrt.

Izmed vseh deklet najbolj izstopa predrzna Lojzka, ki ne more prikriti svojega aristokratskega porekla. Je namreč ošabna in izzivalna, večkrat draži Tino zaradi njenih čustev do Edvarda. Tako je na neki način predstavnica starega življenja in njegove hinavščine, zavisti in nehvaležnosti, čeprav tudi sama ne želi domov, pa tudi darove, ki jih ji nosita starša, vedno razdeli med sotrpinke.

Zunanji obiskovalci so načeloma predstavljeni kot sebični grešniki ali pa vsaj kot trpinčeni in zavrženi ljudje, ki niso sposobni ugledati plemenitega kraljestva lepote in čistosti, ki ga malim bolnicam predstavlja soba Sv. Neže v Hiši Marije Pomočnice. Tu so našle varno zavetje pred nasilnim in hudobnim svetom, v katerega se ne želijo vrniti.

Roman se konča z Malčino smrtjo. Dekleta pričakujejo spomladanski izlet, a morajo najprej počakati, da Malči umre. Tudi Malči pričakuje potovanje v sončno pokrajino in si želi, da bi prišla mati, ki je tako dolgo upala na drugačno življenje, ter odšla z njimi. Ko pride mati k hčerini smrtni postelji, je Malči pripravljena na pot v lepši svet. V predsmrtnih blodnjah se ji zdi, da se skupaj z dekleti in materjo peljejo proti sončni svetlobi, v kateri se že lesketajo lasje Jezusa Kristusa, ženina, ki ga Malčina duša željno pričakuje.

 

 Več si poglejte na povezavi:

 http://gradiva.txt.si/slovenscina/slovenscina-za-gimnazije-srednje-sole/3-letnik/modena/ivan-cankar-hisa-marije-pomocnice/ 

9.1. Hiša Marije Pomočnice- odlomek

ODLOMEK

Lojzka je vedela, zakaj ni hotela domov. Ko so se zaprle duri za gospodom, za damo, so se zaničljivo napele njene rdeče ustnice, obrvi so se strnile.

Videla je dom, ki je bil lep, pač lepši od te velike sobe z golimi stenami, s štirinajsterimi posteljami. Tam so bile na stenah pisane tapete, slike v zlatih okvirjih so visele naokoli. Na tleh so bile preproge in sedel je človek na širokih, blazinastih stolih, ležal je na mehkih zofah in mirna zaspana svetloba je prihajala tiho skozi visoko okno, izza težkih zastorov, ki so segali do tal. V kotu je stala majhna mizica in na mizici so bile rože, težak, prijetno utrudljiv, uspavajoč vonj je ležal v sobi. Lepa je bila soba, ali vsa oskrunjena, polna zlih misli in zlih besed.

Oče je bil malokdaj doma, ali kadar je prišel, je bil njegov obraz osoren, gledal je hudobno in prav tako hudobno je gledala mati. Sedela sta za mizo, svetilka je gorela med njima. Oče je izpregovoril besedo, čisto kratko, kakor da bi mu bila slučajno zdrknila z ustnic, in tedaj sta odložila nože in vilice, lica so prebledela, ustnice so se tresle. Vstala sta in stala sta si nasproti s stisnjenimi pestmi, z očmi široko odprtimi, polnimi zlobe in sovraštva. Vsaka beseda, izgovorjena s hripavim glasom, izbruhnjena siloma iz umazanih prsi, je bila kakor ostuden pljunek; in obadva sta bila opljuvana, vsa od čela do nog oškropljena. Lojzka ni razumela od začetka in je jokala; pozneje pa je razumela, njena lica so bila spet polna in rdeča, ali oči so bile zrele in polne zaničevanja.

Kadar so prišli gostje, sta bila oče in mati čisto drugačna, vsa prijazna in ljubeznjiva. »Moja sladka Mimi!« je dejal tedaj oče in je pobožal mater po roki, po licu. »Moj falotek!« je dejala mati in se je smehljala cukreno. Obadva pa sta bila bolj gnusna, kakor takrat, ko sta si stala nasproti s stisnjenimi pestmi.

Zgodilo se je mnogokdaj, da je šla mati odpirat duri in je prišel tiho in s strahom tuj gospod. Ni bil zmerom isti; prihajal je vsaki nekaj časa in potem je nehal; mnogo jih je bilo. Mati je prinesla vina na mizo. Oblečena je bila v lahko, svetlo domačo haljo, roke so bile gole, tudi na prsih je bila halja odprta in videla se je bela polt. Sedela sta tesno drug poleg drugega, pila sta in sta se smejala, gospod je ovil roko materi okoli vratu, drugo roko je položil na njeno nogo, ki se je stiskala k njemu.

»Ali bi vina, Lojzka?« je vprašala mati.

»Ne maram!« je odgovorila Lojzka, ki je ležala na blazinastem stolu in se je igrala s knjigami.

Zašepetal je gospod: »Ali ne bi bilo boljše, če bi ... otrok bi morda ...«

Lojzka ni razumela, nagnil se je bil materi k ušesu, ali mati se je zasmejala.

»Otrok ne vidi nič ... ne govori nič ...«

Sedela je tam pol v njegovem naročju, noga je bila gola do nad kolena. V obraz je bila zardela, mokre so bile oči. Zavzdihnila je, sklonila se je k njemu še bližje, glava se je pritisnila na njegove prsi.

»Idiva!« je dejal gospod.

Šla sta v drugo sobo; duri so bile priprte in Lojzka je slišala nerazločen šum, pritajen smeh, polglasne, hlastne besede, grgrajoče, težko sopenje. Z veliko silo ji je bušila kri v lica, sram jo je bilo in ni vedela zakaj, zakrila si je obraz. Ko sta se vrnila čez dolgo časa gospod in mati, sta se poslovila hladno, poljubila sta se in ustnice so se komaj doteknile ustnic.

Prišel je časih oče pijan domov in je objemal mater. Mati se je spočetka branila, ali kmalu so zardela lica tudi njej in smejala se je na glas. Lojzka je legla na zofo in se je odela preko glave, da bi ne videla ničesar. Ali kakor da bi jo razodeval hudoben duh, je padala odeja zmerom raz oči in Lojzka je gledala izza polzatisnjenih trepalnic; v lica jo je žgalo, ali v životu ji je bilo slabo, vzdigalo se je proti grlu, kakor da bi bila popila gnusno tekočino.

Poleti je šla mati mnogokdaj z doma; ostal je samo oče, ker je moral v pisarnico, in služkinja je ostala, ki je bila grda in čemerna. In tedaj je prihajal oče s tujimi ženskami domov. Nekoč je prišla z njim boječa, siromašno oblečena punčka, pač komaj štirinajstletna; v roki je nosila košek cvetic, kakor jih prodajajo otroci na cestah in po gostilnicah. Prišla je in je ostala pri durih ter se je ozirala na Lojzko, ki je ležala na zofi, že slečena in odeta. Oče se je zasmejal in jo je prijel za roko.

»No, le dalje, punčka, nič se me ne boj!«

Komaj se je malo branila, oči so gledale plašno, šla je z njim, sedla je k njemu na zofo. Odmašil je steklenico, točil je vina.

»Pij!«

Lojzka bi ji zaklicala: »Beži! Pojdi domov in se skrij v posteljo!«

Ali punčka je pila. Z drobno boječo roko je prijela kozarec, malo je zatisnila oči in je pila; oče ji je gledal v obraz s predrznimi očmi, smeh je bil na njegovih ustnicah, v rumena, zgrbljena lica je bila šinila kaplja krvi. Objel jo je, posadil jo je bližje k sebi, posadil si jo je naposled v naročje. In punčka je pila, že so bila rdeča njena lica, prej tako bela in uboga. Ali kakor so rdela njena lica, je ginila iz njegovih tista kaplja krvi, ki je bila šinila vanje. Suha so bila zdaj, sivorumena in oči so gorele.

Lojzka je gledala, tresla se je, odprla je bila čisto oči, zato da bi jo videl oče in da bi se prestrašil – ali ni je videl, smejal se je in je slačil punčko, ki je ležala v njegovem naročju in se je smejala sunkoma, pijana, pol nezavestna. Lojzka je videla, da so bile nogavice strgane, prevezane nad kolenom z navadno vrvico: videla je, da je bila uboga srajčka vsa umazana in zašita; ali telo je bilo belo in nežno, komaj so poganjale mlade prsi ...

Lojzki se je zazibalo pred očmi, obrnila se je k steni, kakor da bi ji bil angel vrgel odejo preko glave – izginilo je vse in vzbudila se je šele pozno v noč; bilo ji je težko in slabo in iskala je vode v temi ...

Celoto besedilo. 

10. Oton Župančič - Duma

MALO BERILO

 Zanimivosti imate na povezavi:

http://gradiva.txt.si/slovenscina/slovenscina-za-gimnazije-srednje-sole/3-letnik/modena/motivacija-6/

ODLOMEK

Slišal sem pesem in čul sem glas pojoč,

glas moža, kot da je odgovor ženskemu glasu;

čul sem, kako je zvenelo moje srce.

Pesem moža in odgovor ženski pesmi:

Sredi poljan si in poješ mi pesem zeleno vso,

pesem vetra in vej in trave in sonca na travi,

pesem hitečih in pesem stoječih valov,

pesem srebrnih in pesem zlatih valov –

pesem potokov in pesem žit.

 

»Kakor s trakovi so zvezane s cestami tu vasi;

cerkev je dvignila glavo preko streh,

z viška motri nehanje ljudi pod seboj,

ure jim meri in delo deli.

Hiše so hišice, okna so okenca, nagelj iz oken

lije zelen se po steni, rdeče se peni

v soncu tihi ta slap –

znamenje fantom, ki hodijo mimo čez dan,

znamenje tajno za noč –«

 Poješ; in pisanih rut so vesele tvoje oči,

zdravih, rjavih lic in bisernobelega smeha,

kretenj oglatih in hoje nerodne in kmečkih zadreg;

kletve robate ušesu so tvojemu vino,

krepka primera – dala bi zanjo cekin.

 

Sredi poljan si in poješ mi pesem zeleno vso,

poješ in vabiš:

 

 

ODLOMEK

 

Hodil po zemlji sem naši in pil nje bolesti.

Sveta si, zemlja, in blagor mu, komur plodiš; –ali poljane poznam – čigave so v soncu bleščeče?

Pustil si plug in motiko, zalezel se v zemljo,

starec, in križ ti na grobu rjavi in poveša se;

sin tvoj zaril se je živ pod zemljo – v Ameriki koplje,

v rovu še zarja poljan mu mračne misli obseva,

sin njegov več ne bo jih poznal, ne sanjal o njih.

Čul sem vdovice jok:

»Moj Mate, jo, moj Mate!«

Pel je veliki zvon –

»Moj Mate, jo, moj Mate!«

Hamburk, Hamburk! kliče ji zvon…

tam ji v smrt omahnil je sin,

solze nobene bilo ni za njim,

znamenja ni za grob njegov.

 

Hamburk! – Misel ji blodi okrog,

pa ne ve, kam naj poleti,

kje se naj na grob spusti,

da potoči nanj solzo.

Da sem takrat bil Bog,

– »Moj Mate, jo, moj Mate!«

vzkliknil bil v grob bi njegov:

»Moj Mate, vstani, Mate!«

Hamburk, Hamburk! – veliki zvon

poje ji, bije,

toži, vpije,

pada trdo na njeno glavo.

 

Hamburk, Hamburk! – pada črno,

meša se, lije,

vse ovije

v svojo motnjavo, zemljo in nebo.

 

Da si takrat bil, Bog,

–  »Moj Mate, jo, moj Mate!«

vzkliknil bil v grob bi njegov:

»Moj Mate, vstani, Mate!«

Pa so ramena in pleča kot skale,

tilnik – naloži mu breme nasilnik –

nosil ga bo in ne bo se krivil;

pa so srca tiha in močna –

njihov ponos je brez besed;

 

Vsebina

Pesnitev se dotakne problema množičnega izseljevanja. Domovina se z izseljenci širi v svet.

V prvem delu si odpevata ženski in moški glas. Ženski romantični glas opeva lepote domače pokrajine in poveličuje življenje na vasi, idiličnost naše zemlje ter življenja na kmetih. To je očarljiva pesem zelenih poljan, pesem vetra in sonca, pesem srebrnih potokov in zlatih žit, s katero ženska vabi domov na kmete. Kot odgovor ženski pesmi nato zazveni glas moža, pesem svetovljana, čigar srce že utripa v potisočerjenem taktu velikih mest. Pesem moža je mogočna hvalnica novemu življenju, ki je spodbudilo nepričakovan razmah tehnike, znanosti in umetnosti ter vsemu človeštvu pokazalo nove perspektive v prihodnosti. Šum v tovarnah, hrup na cestah v velemestih pesnika ne duši, marveč mu vliva v utrujeno dušo novo vero, kajti »skoznjo v svobodo gre, v bodočnost gre cesta.«

V drugem delu pesnitve se oglasi pesnikovo srce. V razkošni bleščini pesnik najprej pričara lepoto pokrajine in mirno življenje v rodni Beli krajini. V njegovi zavesti se obudijo nekateri najlepši prizori iz rane mladosti v Vinici in Dragatušu. Groza ga pa spreleti, ko se spomni množičnega izseljevanja svojih rojakov v tujino. Ob tem nenadoma spozna, da se v tragični usodi Belokranjcev kaže tudi žalostna usoda celotne domovine. Pesnikova bolečina je tem večja, ker čuti, da njegova domovina ne ponuja takih možnosti za človekov razvoj kakor ljudem drugod pa svetu. Zato se boji, da bo naše izseljence premamila tuja slava in jih ne bo nikoli več nazaj. Sprašuje se:

»Boš jih kot lastovke k sebi priklicala?

Ali jih tuja bo slava premamila

in jih nikoli več k tebi ne bo?«

Pesnikova želja je, da bi morala tudi njegova domovina na neki način ustvariti kulturo, kakršna je v tujini. Vse dotlej gre, kot pravi »visoki polet nesmrtnih genijev« preko nas. Tako domovinsko čustvo, ki poslej živi v poetovem srcu, ni več le zamaknjena ljubezen, temveč že določena bolečina in spoznanje o tragičnem položaju slovenstva.

Jezikovno-slogovna analiza

Slog pesnitve je patetičen, himničen, retoričen. Prepletajo se impresionistični in simbolični elementi. Novoromantična usmeritev je opazna v opevanju idiličnega kmečkega sveta. Temna podoba izseljevanja je njegovo nasprotje, medtem ko se v podobah moderne civilizacije uveljavljajo pesnikovi optimizem, vitalizem in vera v napredek.

Pesem ni epska, nima zgodbe in večinoma ne pripoveduje o dogodkih, ampak je predvsem osebna izpoved.

Duma je velika pesnitev tudi po umetniški moči podob, po bogastvu jezika, njegovi muzikalnosti in ritmični razgibanosti, je popoln izraz Župančičevega jezikovnega in ritmičnega mojstrstva:

  • metaforika pesnitve je zelo bogata: zelena pesem, bisernobeli smeh, oglate kretnje, hrasti orjaki…
  • ena najbolj mnogoplastnih metafor je: »Škrjanček - pojoča raketa - je pesmi pršil: / je čul moje srce, od njega se peti učil?«
  • Pesnik s prefinjeno uporabo prilastka prikaže razliko med moškim in ženskim značajem. Levi prilastek je mehkejši, bolj ženski, desni prilastek je trši, bolj moški.
  • aliteracija: …sanjalo smele sanje bodočnosti…«
  • retorična vprašanja: Kje, domovina si? Ali na poljih teh? / Še pod Triglavom, okrog Karavank? / Ah po plavžih si, ali po rudnikih? / Tu? Preko morja? In ni ti meja?
  • metonimija: »…pustil si plug in motiko…« (pustil si kmečko življenje)
  • antiteza: »…v rovu še zarja poljan mu mračne misli obseva…«
  • pokrajinske narečne besede: otec, sprovajati, slušati, rodina, mlada (nevesta)
  • primere: »…gledam zemljo in lepa bila je kot naša, vredna enake ljubezni kot naša…«; »…videl sem matere, kakor pri nas so bedele nad zibelko…«; »…kakor s trakovi so zvezane s cestami tu vasi…«
  • mnogovezje: »…pesem vetra in vej in trave in sonca na travi…«
  • paralelizmi in anafora: »…pesem vetra in vej in trave in sonca na travi, / pesem hitečih in pesem stoječih valov, / pesem srebrnih in pesem zlatih valov – / pesem potokov in pesem žit. »
  • mnoge poosebitve
  • školjka predstavlja pesnikovo srce oziroma pesnika, zrnce peska bolečino ob stanju v domovini, biser pa je pesnitev Duma
  • sinestezija (soobčutje = združevanje različnih čutnih zaznav): »Nagelj iz oken lije zelen se po steni, rdeče se peni tihi ta slap. »; »pesem zelena vsa«; »bisernobeli smeh«; »škrjanček – pojoča raketa – je pesmi pršil.«

Motiv in tema

V Dumi naj bi Župančič v celoti izoblikoval svoje razmerje do naroda, domovine in slovenstva. S tem je obnovil tematiko, s katero se je ukvarjal že Prešeren, nadaljevali pa Jenko, Stritar Gregorčič in drugi. Pesnitev je nastala iz zavesti, da tradicionalni slovenski svet kljub svoji lepoti pripada preteklosti, nadomestila ga bo vključitev v velike tokove modernega sveta z razmahom in tudi s trpljenjem, ki ga prinaša.