Posameznik, družina, družba- uvod

1. Posameznik, družina, družba

Družba je velika množica različnih družbenih skupin. Kadar govorimo o družbi, mislimo na veliko število ljudi, ki so s pomočjo kompleksnih povezav združeni v številne naravne ali umetne skupine. Družbene skupine pa sestavljajo ljudje različnih ras, narodnosti, prepričanj, socialnih položajev... S preučevanjem družbenih pojavov se znanstveno ukvarja sociologija, panoga družboslovja.

Posameznik  zmožnost, da živi in dela v skupnosti, razvija z učenjem. Ta proces se imenuje socializacija. Prva skupnost, v kateri poteka socializacija, je družina.

Kot družino si običajno predstavljamo zakonski par in otroke. Obstajajo tudi drugačne vrste družin: zakonska ali zunajzakonska partnerja, mati in otrok, oče in otrok, istospolne zveze, rejniške družine, družine s posvojenimi otroki. V okviru plemen je vsaka ženska pripadala vsakemu moškemu. Kasneje se je izoblikovala patriarhalna družina. V njej je imel vso oblast moški. Monogamna družina je temeljila na privatni lastnini, na popolni ekonomski odvisnosti ženske in na njeni podrejenosti možu. Zakonsko zvezo je lahko razdrl le mož, dopuščena mu je bila nezvestoba. 

Vsak posameznik je z vključevanjem v različne skupine, na različne načine del družbe kot celote, torej posameznik se ne vključuje v družbo kot del ene družbene skupine,  ampak kot del različnih družbenih skupin in organizacij. Posameznik je neposredno član neke družbe kot občan, državljan, šolar, član svoje družine, delavec v nekem podjetju in kot član številnih drugih organizacij in družbenih skupin. Človeška družba predstavlja povsem realno, samostojno in zaključeno skupino, ki jo sestavljajo številna razumna bitja, ljudje. O družbi ne moremo govoriti kot o smotrno urejeni organizaciji, smotrno urejene organizacije so le posamezne skupine v družbi, vendar nobena skupina ne more biti organizirana samostojno, ne da bi bila del družbe.

Ljudje pogosto veliko zahtevamo od družbe, vendar se moramo zavedati, da smo dejansko vsi del družbe, torej vsi se moramo potruditi za izpolnitev pričakovanj in zahtev, ki jih postavljamo družbi. Res pa je, da zaradi velikega števila ljudi, posameznik težko in zelo redko vpliva na spremembe in razvoj v družbi, zato imamo določene družbene voditelje. Voditelji pa lahko vplivajo na razvoj posameznih skupin in s tem tudi na razvoj družbe, imajo pa tudi določene dolžnosti do množice ljudi, ki so vključene v posamezne skupine.

Najpomembnejša in najmočnejša družbena skupina je država, zato jo mnogi pojmujejo kot družbo. Vendar država kljub njeni kompleksni sestavi ni družba kot celota ampak predstavlja le del družbe, kakor so tudi razne druge organizacije del družbe kot celote.

Država potrebuje jezik za skupno komunikacijo, mišljenja in stališča za skupno usmeritev, vrednote za uresničevanje skupnih ciljev, načine moralnega vedenja zaradi notranjega ravnovesja in miru in kontrolo nezaželenih družbenih  pojavov.

Družbeno življenje dejansko poteka v naravno ali umetno ustvarjenih skupinah. Posameznik pa z vključevanjem v te skupine sprejema pravila in vrednote skupine v kateri je vključen, s tem pa tudi ravna drugače kakor bi ravnal kot posameznik, neodvisen od družbenih interakcij.

 

2. Guy de Maupassant - Debeluška

Domače branje

 

Maupassant je bil realist in naturalist.

Njegov učitelj je bil Gustav Flaubert (fr. realist). Bil je prijatelj Emila Zolaja (naturalist). Sodeloval pa je tudi z Buchetom.

Bil je francoski novelist in romanopisec. Starši so bili ločeni; oče razudanec, zato  je mama živčno zbolela. Študij mu je prekinila vojna; bil je vojak v francosko- pruski vojni – iz vojaštva ga  je rešil oče z zvezami. Spadal je v višji stan, bil je ženskar – oboževal je prostitutke. Nalezel se je sifilisa in podedoval živčno bolezen. Kazal je negativen odnos do žensk.

Debeluška je izšla v zbirki Medanski večeri, leta 1880, smer: realizem-naturalizem 

Prvi jo je prevedel Edvard Kocbek (problematika ob izdaji zbirke Strah in pogum)

Čas dogajanja  je leto 1770/71 (čas francosko- pruske vojne). Vojno je sprožil Otto von Bismarck, ki je hotel s Prusijo združiti vse nemške dežele (tudi Avstrijo). V Franciji je vladal Napoleon III., ki ni pričakoval, da se bodo Prusom pridružile tudi južnonemške dežele. S tremi enotami vkorakajo v Francijo in Napoleon III. je poražen – cesarstvo pade, Napoleona ujamejo. Francija je razglašena za republiko; vojno zoper Pruse je  nadaljeval republikanec Gambetto, a je bila francoska vojska popolnoma razbita. V Frankfurtu ob Maini, 10. maja 1771 so Francozi podpisali  kapitulacijo. Od takrat sta Lorena in Alzacija pod prusko oblastjo. Francija je bila dolžna odplačati vojno odškodnino in dokler je niso plačali, so Prusi zasedali severno Francijo. Okupacija je  trajala 3 leta.

Novela se začne s prikazom klavrnosti francoske vojske (umazani, razcapani, neobriti, nedisciplinirani vojaki). Pruska vojska je opisana vzvišeno in zmagovalno (disciplina in red med vojaki). Avtor nas postavi v središče dogajanja, brez predhodnih opisov – to imenujemo IN MEDIAS RES.

Rouen zapusti deset oseb, ki nameravajo potovati najprej s kočijo do Dieppa, nato pa z ladjo naprej do pristanišča Le Havra. Tja potujejo predvsem zato, ker je ta del še pod francosko oblastjo (denar, trgovanje- možnost pobega v Anglijo).

V kočiji sedijo po spodnjem zaporedju:

 

Do  vseh  ljudi  ima pisatelj odklonilno stališče, razen do Debeluške (topel, spoštljiv opis – opiše jo kot osebo)   Ironično stališče pisatelja do njih (vera, načela,..)

Pripadajo višjim slojem (plemstvo, višje meščanstvo), meščanom, cerkvi in malomeščanom.

Dialog ni prisoten, pogovor steče le na silo, iz vljudnosti, hrana jih spremeni-  navidezna vljudnost (hinavščina).

Pruski častnik si dovoli zadrževati kočijo, čeprav so imeli potniki dovoljenje z generalovim podpisom?

Gre za anarhičnost v pruski vojski, vojno stanje mu dopušča to možnost. (Vojaki opravljajo ženske posle...)

Tipi ljubezni, ki  nam  jih  Maupassant prikaže:

- domovinska ljubezen( Debeluška- proti Prusom, ga.Follenvie- gostilničarka se zavzema za mir, zaradi otrok in premoženja),

- erotična ljubezen (Debeluška- samo telesna), opolzkosti v kočiji,

- materinska ljubezen (ga. Follenvie, Debeluška zanemarja otroka, ki jo moti pri njeni obrti).

Vrednote npr. domoljubje, čast, pogum, ugled, prijateljstvo, poštenje, plemenitost ...

- pogum- Debeluška se vda proti lastni volji,

- ugled- Debeluška na začetku pridobi, a le navzven,

- poštenje – najbolj Debeluška,

- plemenitost- Debeluška, ko razdeli hrano.

Te vrednote pozna   le Debeluška, pa čeprav je prostitutka. ( Pri ostalih je to problematizirano in ironizirano.) 

Debeluško prepriča  redovnica, ki se ji mudi reševati ranjence, ona jih pa le zadržuje. Pomaga tudi grof s svojim pogovorom z njo.

Zgradba novele je simetrična.

Paralelni primeri so :

- na začetku jedo, prav tako na koncu,

- v kočiji se pogovarjajo moški zase, ženske zase,

- redovnici molita,

- Debeluškino razmišljanje (začetek hrana- ljudje se potuhnejo, konec ljudje jo razočarajo),

- potovanje do Totesa, od Totesa do Diepa (redki dialogi),

- grof na koncu prvi potegne ženo stran.

Pisatelj je dostikrat piker, ironičen.

Ironičen  je na začetku, ko opiše trgovce; ironizira skopost; norce se brije iz ljudi, ki so imeli Tantalove muke; najbolj ironična oseba je pruski častnik in vojaki, ki opravljajo ženska dela v mestu; Cornudet   ironizira druge osebe.

 

Osnovna motiva  sta  hinavščina in pokvarjenost.

Motivi:

• vojne
• vožnje – prebega
• domoljubja
• sovraštva do Prusov
• pohlepnosti
• erotične ljubezni

Tema je nemoralnost meščanske, plemiške družbe.

Snov je francosko-pruska vojna.

3. Marjan Tomšič - Grenko morje

 

Domače branje

Grenko morje -  roman o aleksandrinkah, je slovenski družbeni in zgodovinski roman. Napisal ga je Marjan Tomšič. Prvič je izšel leta 2002 v Ljubljani pri založbi Kmečki glas. Leta 2004 je sledil 2. natis, prav tako izdan v Ljubljani pri založbi Kmečki glas. Vsebuje tudi esej avtorice Marije Mercina z naslovom Pot k človeku. Roman je posvečen vsem ženskam, ki so od 19. stol. odhajale služit v Egipt . Gre za aleksandrinke oziroma šandrinke, kakor so si same pravile v narečnem jeziku.

 

 

Naslov Grenko morje je metafora za negotovost bivanja, vrženost v neznano, ob dramatičnem srečanju s tujim svetom pa pomeni tudi grozo pred življenjem. Pripoved se začne s potovanjem v Aleksandrijo.

 V ospredju romana so tri mlade ženske Merica, Ana in Vanda, ki s parnikom potujejo iz Trsta čez morje v Egipt. Tja so se odpravile za zaslužkom, da bi rešile socialno stisko doma. Merica in Vanda tja potujeta prvič, medtem ko Ana tja potuje že drugič. Ana je bila že tri leta v Egiptu kot dojilja, a jo je družinski položaj po vrnitvi domov znova prisilil v to, da se je še enkrat odpravila na pot. Je najbolj odločna in samozavestna med njimi. Njen cilj je bila sreča, ki jo je tudi dosegla. Zapustila je svojega zapitega moža in sovraštva polno taščo ter se poročila s francoskim ladjedelcem. Merica se je odpravila v Aleksandrijo za dojiljo, doma pa je pustila svojega trimesečnega sina Mihca. Izmed vseh najbolj trpi. Njena bolečina zaradi odhoda od doma in slovesa od moža in otroka prerašča že v obup, misli tudi na samomor. Kljub vsemu je v Aleksandriji imela srečo in je prišla k prijazni družini. Vendar do otroka Thomasa, ki ga doji, čuti na začetku gnus in odpor, saj  pogreša svojega Mihca. A se čez čas naveže na družino, tudi na Thomasa, svojega varovanca. Stvari pa se zapletejo, ko se vanjo zaljubi gospodaričin brat Pierre in jo prepričuje v poroko, a ga Merica zavrača iz zvestobe do svojega moža. Zavrnjeni in užaljeni Pierre ji očita, da je slaba, saj doji drugega otroka in ne svojega. Ob tem se je Merica zavedala, kako krut in krivičen je svet. Od doma je bila prisiljena oditi, zdaj pa ji to očitajo. Po manj kot štirih letih bivanja v Aleksandriji se je vrnila domov in ponovno začela novo življenje. Na potovanje pa se odpravi tudi šestnajstletna Vanda, ki je najmlajša od njih. Veseli se, da bo videla svet, se veliko naučila in zaslužila doto. A njo je čakala nesrečnejša usoda. Zaradi prevare je končala v haremu enega izmed lokalnih bogatašev. V zgodbe teh treh osrednjih likov so vključene še  življenjske zgodbe mnogih drugih aleksandrink.

ALEKSANDRINKE

V drugi polovici 19. stol. je bilo življenje Slovenk vse kaj drugega, kot rožnato. Medtem ko so družine tukaj trdo delale za vsakodnevni kruh, včasih pa še tega ni bilo, je sever Afrike doživel hiter razvoj. Zgradili so Sueški prekop, ki je povzročil, da je že tako zelo razvita Aleksandrija postala kulturno in trgovsko središče sveta. Slabo življenje v Sloveniji, dolgovi in pa bolje plačane službe v Egiptu so torej glavni razlogi za množično migracijo ženske delovne sile z Goriške. Ženske  so se kot dojilje, guvernante, šivilje, kuharice in služkinje zaposlovale v Aleksandriji, po čemer so dobile tudi ime aleksandrinke. Njihova pot se je vedno pričela v Trstu, kjer so plačale kar nekaj denarja za prevoz čez Sredozemsko morje s parnikom. V pristanišču so jih najpogosteje pričakale sestre iz azila, kjer so dekleta in žene prebivale, dokler niso dobile službe. Z delom v Egiptu so zaslužile dovolj, da so lahko odplačale davke. Denar so domov pošiljale kar s pošto ali prek prijateljev ter znancev. Poleg dela so v Egiptu aleksandrinke pridobile tudi izobrazbo. Mnoge so se, zaradi poklica, naučile govoriti kar nekaj jezikov, med njimi so bili najpogostejši arabščina, angleščina in francoščina. Slovenke oziroma les Goriciens, les Slaves, les Slovenes, kot so jih klicali v Egiptu, so veljale za ene boljših delavk. Bile so čiste, pridne in ubogljive, zato so bile zelo iskane. Po nekaterih  podatkih naj bi jih bilo na severu Afrike kar 7000.

Slovenski režiser Metod Pevec je posnel  dokumentarni film z naslovom Aleksandrinke.

Čeprav je začasna delovna emigracija v Egipt prinesla nekaj dobrih stvari, kot denar in izobrazbo, je bilo negativnih posledic še toliko več. Ženske so zapustile svoje družine tudi za več let, kar je povzročilo, da so se vezi  vse bolj rahljale, če niso celo popolnoma izpuhtele, kot v presunljivi zgodbi o Malki in Marjotu, v kateri Malke lasten sin ni hotel več priznati.

Najtežje pa je bilo dojiljam, saj so morale zaradi dela, ki so ga opravljale, svoj komaj rojeni naraščaj pustiti doma, v tujini pa so dojile tuje otroke, ko pa so se po nekaj letih vrnile domov, jih lastni otroci niso več prepoznali. O občutjih in stiskah otrok, ki jim oče in stara mama, navadno moževa mama, nista mogla nadomestiti materinske ljubezni, pa pretresljivo pričajo tudi nekatere pesmi. Zgodilo pa se je tudi, da so se aleksandrinke po dolgih letih trpljenja v Nilovi deželi vrnile domov, doma pa niso bile sprejete, kot so pričakovale. Nekateri so trdili, da so denar zaslužile na nepošten način, zato so jih zaničevali. Poleg tega pa je obstajala nevarnost trgovine z belim blagom. Domačini so dekleta, ki so se izkrcala z ladij, mnogokrat zvabili v svoje hiše, jih tam zaprli in jih nato prodali na vzhod. Tako je mnogo žensk kar izginilo in še danes ni za njimi niti sledu.Zaradi vseh teh slabih stvari in vse večje imigracije so mnogi duhovniki pisali goriškemu nadškofu, naj prepove izseljevanje. Ta je poskušal problem urediti tako, da okrajno glavarstvo ne bi več izdajalo potnih listov za  Egipt. Vendar so ga zavrnili, ker prošnja ni bila zakonsko utemeljena. Zadnje ženske z Goriške, ki so še služile v Egiptu, so se vračale domov ob koncu 60-tih in začetku 70-tih let 20. stoletja, sicer pa je pojav začel upadati že po koncu druge svetovne vojne.

Ob koncu še besede  aleksandrinke Mariji Černe:

Že ko sem bila majhna, so na aleksandrinke gledali, kot da so šik (lepe in elegantne). Tudi jaz sem dobila veliko šik stvari, ko sem delala dol. Ene so zaradi tega šle z velikim veseljem. So komaj čakale, da postanejo aleksandrinke.

[…] Šle smo pa predvsem zato, da bi zaslužile več, tukaj v Gorici si dobila 50 lir, v Egiptu 300, zato smo šle, zaradi denarja. […] Tudi ni bilo vse tako slabo, kot piše ta v tej knjigi (Marjan Tomšič: Grenko morje). Tudi ni bilo teh haremov, kakor piše v tej knjigi. V mojih časih tega ni bilo več. Jaz sama tudi ne vem, da bi se kakšna izgubila, se je govorilo, ampak jaz vem samo za eno, da se je poročila z drugim. Z muslimanom, a je živel po evropejsko. Je prišla prilika, je bilo drugo življenje tam (v Škrlj 2009: 183).