Drugačni

1. Drugačni

Drugačnost je značilnost posameznikov ali skupin, ki se po kakšnih svojih lastnostih razlikujejo od tega, kar je določeno s splošno veljavnimi pravili oz. merili. Od teh odstopajo biološko ali psihološko. Drugačnost zaznamuje posameznike in cele sloje prebivalstva. Družba drugačne izključjuje že vso zgodovino človeštva. Špartanci so novorojence, ki niso bili povsem zdravi, izločili iz družine in jihb prepustili smrti. V srednjem veku so sežigali ljudi, obtožene čarovništva, predvsem ženske. Dolgo tradicijo ima sovraštvo do Judov. Zatiranje črncev je povezano z začetki kolonializma in suženjstva.  Še v 19. stoletju so bile brez mnogih pravic ženske. Na rob družbe so potisnjeni ljudje, ki se borijo z revščino.

Nestrpnost in sovraštvo do drugačnih se prenašata iz roda v rod. Težko ju je izkoreniniti, čeprav nimata nobene razumske podlage. Obstaja tudi drugačnost, ki je posledica svobodne izbire. Posameznik, ki se po svojih nazorih in navadah loči od večine, za okolico velja kot čudak. Taka zaznamovanost praviloma ni tragična, saj je posledica svobodne izbire.

2. Nikolaj Vasiljevič Gogolj - Plašč

Domače branje

Nikolaj Vasiljevič Gogolj

 (1809–1852)

 Gogolj, ki ga uvrščamo na mejo med romantiko in realizmom v ruski književnosti, je bil rojen leta 1809 pri Poltavi v Ukrajini v obubožani plemiški družini. Po gimnaziji je študiral v Peterburgu in postal državni uradnik. Nekaj časa je živel v Nemčiji, nato se je vrnil v Peterburg in postal profesor zgodovine tamkajšnji univerzi.

V svoji zgodnji prozi je upodobil ukrajinske ljudske motive z narodopisnimi posebnostmi in realističnimi dogodki, kot so sejmi, zabave in ljubezen. V Arabeskah je upodobil upodobi življenje malih, revnih in ubogih ljudi. Povest Taras Buljba je nastala v njegovi zgodnji fazi književnega ustvarjanja in snovno izhaja iz ukrajinske zgodovine.

 V Peterburških povestih je izrazil vtise iz peterburškega življenja. V njih je izoblikoval tip t. i. malega človeka, uradnika, ki je zaradi monotonega dela in revščine prikrajšan lepoto življenja.

 Svojo kritičnost do ruskega življenja je Gogolj izrazil v komediji Revizor, kjer je razkril podkupljivost, lenobo, omejenost in pokvarjenost podeželskega uradništva, in v romanu Mrtve duše, ki je uperjen proti carju in tedanjim ruskim razmeram.

 V zadnjih letih življenja je veliko popotoval (zahodna Evropa, zlasti Rim, tudi Jeruzalem). V zadnjih letih življenja je zbolel za duševno boleznijo. Umrl je leta 1852 v Moskvi.

Gogolj: Plašč

 Novela se dogaja v Rusiji v Peterburgu. Čas dogajanja je 19. stoletje.

Akakij je preprost, reven in ubog človek, bolj drobne postave in zanemarjeno oblečen možakar. Kot uradnik dela na ministrstvu, kjer prepisuje spise. To sicer dolgočasno delo se njemu zdi zanimivo, saj je tudi edino, ki ga zna dobro narediti. Je človek  brez hrabrosti, poguma in smisla za duhovne vrednote. Ima zelo ozkega duha in je človek  majhnih sposobnosti, zato je njegov osnovni problem komunikacija. Akakijeva revščina je obojestranska, finančna in duhovna, vendar je duhovna gotovo bistvena. Njegov novi plašč ga zelo spremeni. Akakija obkrožajo brezsrčni, egoistični ljudje, ki nimajo nobenega sočutja zanj. Avtor ga prikazuje s pridihom humorja, nikoli pa se iz njega ne norčuje.

Plašč mu spremeni življenje. V službi so si vsi  hoteli ogledati njegov plašč. Sprva so celo hoteli, da jih Akakij gosti na domu, vendar se je izmazal s tem, da je rekel, da plašč sploh ni njegov. K sreči  ga je rešil uradnik, ki je ravno praznoval god.

Ko se je vračal domov, so mu plašč ukradli. Tako je najbolj srečen človek na svetu v hipu postal najbolj nesrečen. Akakij je nato odšel h komisarju in ga prosil, da bi posredoval pri iskanju plašča. Komisar mu je svetoval,  naj obišče generala. Akakij je res odšel k njemu v upanju, da bo general s svojo močjo skušal dobiti plašč nazaj. Vendar ga je general zavrnil.

General je  dober človek, a  misli, da zaradi generalskega čina ne more biti več tak. S tem bi izgubil ugled v družbi in ne bi  užival spoštovanja.. Je zelo vzvišen človek, glavna sta mu strogost in spoštovanje. Nihče ni mogel priti do njega brez predhodnega dovoljenja in zato je bil Akakij tudi zavrnjen. General je zelo rad nadiral ljudi in to tako, da jih je spravil v jok. Kadar pa je bil v družbi sebi enakih , pa je bil človek, kot se spodobi,  pošten in včasih celo pameten.

Ko je Akakij odhajal domov, je zaradi mraza zbolel. Drugi dan ga je začela tresti mrzlica, nazadnje pa je umrl. Po Akakijevi smrti se je po Petrogradu širil glas, da pri Kalinkinovem mostu mrlič, v podobi uradnika, išče svoj plašč. Neki uradnik je mrtveca videl na lastne oči in v njem prepoznal Akakija. Čez nekaj dni je šel čez ta most tudi general in kakor vsi drugi, je tudi on ostal brez plašča. Ta plašč pa je verjetno, zaradi maščevanja, iskal Akakij, saj po tem dogodku za mrtveca v uradnikovi podobi niso nikoli več slišali.

To je morda najrevolucionarnejša socialna povest v vsej takratni svetovni književnosti. Protest zoper socialne in moralne krivice družbe, ljudi in življenja. V njem je Gogolj tako družbi kot  ljudem pogledal do dna in simboliziral ves svoj socialni in moralni protest proti vladajoči družbi. Na koncu zgodbe pa je prav  podoba  uradnika, ki se vrača v krivični svet in mu grozi, najbolj vizionarna.   

E-gradivo.                                          

3. Ivan Minati - Nekoga moraš imeti rad

E-gradivo

Malo berilo

Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,

nekomu moraš nasloniti roko na ramo,

da se, lačna, nasiti bližine,

nekomu moraš, moraš,

to je kot kruh, kot požirek vode,

moraš dati svoje bele oblake,

svoje drzne ptice sanj,

svoje plašne ptice nemoči

- nekje vendar mora biti zanje

gnezdo miru in nežnosti -,

nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen

ker drevesa in trave vedo za samoto

- kajti koraki vselej odidejo dalje,

pa čeprav se za hip ustavijo -,

ker reka ve za žalost

- če se le nagne nad svojo globino -,

ker kamen pozna bolečino

- koliko težkih nog

je že šlo čez njegovo nemo srce -,

nekoga moraš imeti rad,

nekoga moraš imeti rad,

z nekom moraš v korak,

v isto sled -

o trave, reka, kamen, drevo,

molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,

dobra, velika bitja,

ki spregovore samo,

kadar umolknejo ljudje.