Postopek načrtovanja in postavitev vertikalnih ozelenitev

1. Uvod

Ta učna enota vsebuje osnovno znanje, ki je potrebno za postavitev vertikalnih zelenih sistemov, vključno z zdravstvenimi in varnostnimi ukrepi in razumevanjem, katere lokacije so primerne in katere niso. Podrobno je opisana postavitev zelenih fasad in zelenih sten, vključno z različnimi vrstami konstrukcij (sistem zelene stene), namakalnimi in osvetljevalnimi sistemi. Sledi diskusija o primernih tehnologijah za pripravo vode, vključno s fertilizacijo, filtriranjem in dognojevanjem (oz. fertigacijo).

1.1. Primerne tehnike za pripravo vode

Priprava vode je pravzaprav nevtralizacija bikarbonatov v vodi. Meri se z različnimi lestvicami, npr. v ppm, mg/l, francoskih stopinjah ali nemških stopinjah za trdoto – dH. Ena enota dH pomeni 17,8 mg bikarbonatov na liter vode. Trdota vode se določa s koncentracijo večvalentnih kationov v vodi. Običajni kationi, ki jih najdemo v trdi vodi, vsebujejo Ca²⁺ in Mg²⁺, ki jih lahko najdemo v apnenih mineralih in mineralih dolomita v tleh. Ko uporabljamo kristalizirana vodotopna gnojila, moramo meriti električno prevodnost, da se izognemo zasoljevanju namakalne vode in substrata. Vsako gnojilo ima vrednosti električne prevodnosti napisane na vrečki. Po petih krogih dodajanja gnojila je priporočljivo, da se vodni rezervoarji izpraznijo in napolnijo s svežo vodo. Odvečna voda se lahko uporabi za zalivanje zunanjih rastlin.

Režim gnojenja je treba urediti po sistemu, da zagotovimo dobro rast, močne rastline, preprečimo divjo rast in posledično slabo odpornost rastlin na bolezni in škodljivce. Za kompaktno rast je potrebna uporaba gnojil z nitrati in višjim nivojem kalija. Za rast korenin in cvetenje morajo biti vrednosti fosforja višje. Magnezij (Mg) in železo (Fe) sta pomembna za temno barvo listov, prav tako se morajo dodati druga mikrohranila. Če je v uporabi deževnica ali mehka voda, je nujno treba dodati kalcij (Ca) in magnezij (Mg). Vrednosti hranil se lahko merijo z uporabo merilca elektroprevodnosti za kontrolo vsebnosti gnojil. V hidroponskem sistemu mora biti raven električne prevodnosti 0,50–1,50 µS/cm, medtem ko lahko sistem z mineralnim substratom dosega 1,20 µS/cm. Reciklirana voda izgublja hranila, ki jih je občasno treba dodati naknadno. Vrednosti pH morajo biti med 5,5 in 6,2. Fosforna, nitratna ali citronska kislina se lahko doda za znižanje pH (standardna doza 100–300 ml/1.000 l vode). Kompleksni sistemi imajo avtomatsko regulacijo električne prevodnosti vode in ravni pH.

Zimsko namakanje mora biti zagotovljeno celo v mrzlih pogojih in pri zmrzovanju, saj zaradi vetra in sončnega sevanja listi dehidrirajo. Namakanje je lahko ročno s škropljenjem s toplo vodo ali z odprtim namakalnim sistemom na topel dan. Zimska suša je zelo pogost problem za zelene stene na bolj mrzlih območjih. Včasih je za preprečitev bolezni, ki izvirajo iz prsti, potrebna dezinfekcija vode. V ta namen se lahko uporabi benzojska kislina ali klor, mešan z vodo za namakanje.

Tabela 3: Pretvorba enot za trdoto

Vir: www.humko.si

1.2. Zdravstveni in varnostni ukrepi v povezavi s postavitvijo vertikalnih zelenih sistemov

Delo na višini pomeni delo tam, kjer lahko, če niso upoštevani previdnostni ukrepi, oseba pade z višine, kar lahko povzroči osebno poškodbo. Na višini dela, kdor:

• dela nad pritličnim nivojem,
• bi lahko padel z roba skozi odprto ali lomljivo površino ali
• bi lahko padel s pritličnega nivoja na odprto ali tla ali v luknjo v tleh.

Delo na višini ne vključuje padca ali zdrsa na istem nivoju, ker mora padec z višine vključevati padec z enega nivoja na nižji nivo, prav tako ne vključuje hoje gor in dol po trajnem stopnišču v stavbi.

Predpisi za delo na višini v Veliki Britaniji

Predpisi za delo na višini v Veliki Britaniji (2005) se nanašajo na delo na višini, kjer lahko tveganje padca zelo verjetno povzroči osebne poškodbe [1, 2, 3]. Predpisi obvezujejo delodajalce in tiste, ki nadzorujejo katero koli delo na višini (kot npr. objektne nadzornike in lastnike zgradb, ki lahko zaposlijo druge za delo na višini). V okviru predpisov je treba zagotoviti, da:

• je delo na višini v celoti primerno načrtovano in organizirano,
• so delavci na višini primerno usposobljeni,
• so tveganja dela na višini ocenjena in da so izbrana in uporabljena primerna orodja za delo,
• so tveganja dela na lomljivih površin ali blizu njih primerno obravnavana,
• je oprema za delo na višini primerno pregledana in vzdrževana.

Predpisi za delo na višini v Sloveniji

V Sloveniji je delo na višini regulirano z naslednjimi predpisi:

• Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in mobilnih gradbiščih (Uradni list RS, št. 83/05 in 43/11 – ZVZD-1) [4]
• Direktiva Evropskega parlamenta 89/391/EGS [5]
• Direktiva Evropskega parlamenta 2001/45/ES [6]
• Opcijska navodila Evropske komisije: dobra navodila za implementacijo Direktive 2001/45/ES (delo na višini) [7]

Predpisi za delo na višini na Nizozemskem

Obstaja veliko zakonov in navodil za delo na višini [8]:

• Člen 3.16 – Preprečevanje tveganja padca [9]

Člen 7.23a – Uporaba opreme za delo na višini, kot so lestve, gradbeni oder in stopnice [10]

Viri

1. Predpisi za delo na višini v Veliki Britaniji 2005

http://www.legislation.gov.uk/uksi/2005/735/contents/made

1. Zdravstvena in varnostna navodila v Veliki Britaniji (HSE) za delo na višini – seznam in informacije

http://www.hse.gov.uk/construction/safetytopics/workingatheight.htm

1. Zdravstvena in varnostna navodila v Veliki Britaniji (HSE) za delo na višini – kratek vodič

http://www.hse.gov.uk/pubns/indg401.pdf

1. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in mobilnih gradbiščih

http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED3783

1. Direktiva Evropskega parlamenta 89/391/EGS

http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX%3A31989L0656

1. Direktiva Evropskega parlamenta 2001/45/ES

http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/word/32001L0045-SL.doc

1. Dobra navodila za implementacijo Direktive 2001/45/ES

https://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=1&cad=rja&uact=8&ved=0ahUKEwilhan1h8TSAhXECBoKHdI5AIIQFggaMAA&url=http%3A%2F%2Fwww.osha.mddsz.gov.si%2Fresources%2Ffiles%2Fpdf%2Fvisina-smernice.pdf&usg=AFQjCNGVPMp8sP6ArrEMjI1lHvj97HwoYg 

1. Delo na višini

https://www.arboportaal.nl/onderwerpen/werken-op-hoogte

1. Člen 3.16

http://wetten.overheid.nl/BWBR0008498/2016-10-11#Hoofdstuk3_Afdeling1_Paragraaf4_Artikel3.16

1. Člen 7.23a

http://wetten.overheid.nl/BWBR0008498/2017-01-01#Hoofdstuk7_Afdeling4_Paragraaf2b_Artikel7.23a

1.3. Primerne lokacije za vertikalne zelene sisteme v notranjem prostoru in v zunanjem okolju

Klimatske razmere

Notranji prostori morajo biti dobro naravno ali ustrezno umetno osvetljeni. Vlažni in prepišni prostori niso primerni in bi se jim morali izogibati, saj takšni prostori ovirajo razvoj rastlin in omogočajo nastanek bolezni in njihovo širitev, podobno je pri prostorih, ki imajo nizke temperature pozimi in visoke poleti. Notranje zelene stene potrebujejo stabilne klimatske pogoje in dober pretok zraka. Ko so pogoji slabši kot idealni, je treba izbrati bolj odporne in robustne rastline.

Za zunanje zelene stene so lokalne podnebne razmere med najbolj odločilnimi dejavniki, ki vplivajo na izbiro lokacije. Temperatura zraka, relativna vlažnost, hitrost vetra, sončno sevanje, prekritost z oblaki in mesečne padavine bodo vplivali na sposobnost preživetja različnih vrst zelenih sten in izbiro rastlinskih vrst. Klimatski pogoji vplivajo na odpornost rastline (glej poglavje 3.1) na temperaturne značilnosti na določenem območju. Količina svetlobe in sončnega sevanja bo prav tako vplivala na izbiro rastlin in usmerjenost stene. Medtem ko vse rastline potrebujejo dnevno svetlobo in nekaj sončne, je preveč direktnega sončnega sevanja lahko uničujoče za veliko rastlin. Naslednja pomembna dejavnika sta povprečna hitrost vetra na lokaciji in izpostavljenost stene vetru. Rastline so na splošno občutljive na veter in so zaradi njega lahko trajno poškodovane, zlasti na višini, kjer se hitrost vetra še stopnjuje. Pozicija stavbe glede na pot sonca in prevladujoče pogoje vetra je lahko največji dejavnik pri določitvi postavitve zelene stene na fasadi. Fasada, ki je obrnjena na ulico in je večino dneva v temi, bi bila slaba izbira za zeleno steno. Fasada, ki je večji del dneva najbolj izpostavljena sončni svetlobi (zahod in jug severne poloble), bo omogočila rast največjemu razponu rastlin. Vendar naj zunanje zelene stene v južni Evropi ne bi dobivale neposredne dnevne svetlobe, medtem ko so na severu Evrope na južno stran obrnjene pozicije bolj zaželene. Kjer je le možno, naj bo usmeritev izbrana tako, da zeleno steno zaščiti pred močnimi vetrovi.

Pogoji za gradnjo

Tako zunaj kot v notranjosti morajo imeti podporni zidovi nosilnost vsaj 100 kg/m², sicer mora biti podporna struktura ojačana. Zelena stena potrebuje lahek dostop za vzdrževanje, prav tako pa tudi za dobavo vode in zagotovitev odtoka drenaže. Za zunanje zelene stene je treba posvetiti posebno pozornost snegu, obremenitvi z rastlinami in vetrom, hidroizolaciji in toplotni izolaciji za zeleno steno.

Vizualni pogoji

Obseg zelene stene je odločilen dejavnik, ko načrtujemo njeno postavitev. Različni sistemi zelenih sten imajo možnost prilagajanja vključenosti v projekte, ki so v obsegu majhnih postavitev in masivnih instalacij, ki lahko vključujejo celotno višino stavbe. Postavitev zelene stene mora upoštevati celoten kontekst stavbe in značaj okoliških stavb.

1.4. Postavitev vertikalnih sistemov ozelenitve

Postavitev vertikalnih sistemov ozelenitve je kompleksno delo, ki zahteva usposobljene delavce. Velike zelene stene in zelene fasade na javnih mestih zahtevajo dovoljenje lokalnih administrativnih oblasti, medtem ko zelene stene doma in notranji projekti ne zahtevajo posebnih odobritev.

Postavitev zalenih fasad

Ko postavljamo nerjaveče jeklene žice ali mreže za zelene fasade, je treba posebno pozornost posvetiti sidranju v izolacijo fasade zaradi teže rastlin. Za zagotovitev varne postavitve toplotnih in hidroizolacijskih lastnosti zgradbe morajo biti uporabljeni posebni vmesniki za toplotni most.

Postavitev zelenih sten

Medtem ko je vsak sistem zelene stene nekoliko drugačen glede procesov postavitev, obstajajo številne skupne težave.

Zdravstveni in varnostni pregledi

Obstajajo številne zdravstvene in varnostne zahteve, ki jih je treba upoštevati:

• Vsak delavec mora imeti licenco za delo na višini.
• Vsak delavec mora imeti zaščitno opremo (čelada, zaščitna vrv, zaščitni čevlji).
• Vsak delavec mora biti seznanjen s stroji na gradbišču.
• Vsak kos opreme za dviganje ima svojo kapaciteto, ki ne sme biti presežena z delavci, materialom ali težo orodja.
• Celotno delovno okolje mora biti zaščiteno pred neavtoriziranim dostopom.
• Bližnje poti v delovnem okolju morajo biti zaščitene pred padanjem predmetov.
• Orodja, ki se dvigujejo, morajo biti točno locirana in zavarovana.

Pregled fasade

Pred začetkom dela mora vodja tima preveriti stanje fasade, kamor bo zelena stena zasidrana: biti mora stabilna in brez razpok ali drugih znakov poškodb. Vsaka poškodba lahko kasneje sproži padec stene zaradi vetra, ledu ali snega kot dodatne obremenitve zelene stene.

Položaj in nivoji

Dimenzije in pozicija zelene stene, njene podstrukture in pomožne strukture, kot so luknje za osvetljevanje, ventilacijo, namakanje itd., morajo biti označene glede na pripravljen načrt. Horizontalne in vertikalne postavitve morajo biti na steni označene z laserjem in potem preverjene z “metodo 3-4-5”.

Merjenje pozicije	Niveliranje	Vertikalna pozicija

Slika 31: Pozicioniranje in niveliranje

Vir: www.humko.si

Postavitev podstrukture

Večina zelenih sten ima podstrukturo, ki omogoči, da lahko zrak kroži med steno in fasado stavbe. Podstrukture za zunanje zelene stene so običajno izdelane iz galvaniziranega ali nerjavečega jekla. Sistemi brez vodoodpornih panelov potrebujejo vodoodporne membrane, ki so pritrjene na podstrukturo. To je lahko narejeno z EPDM gumijasto membrano, ekspondiranimi PVC-ploščami ali ekstrudiranimi PE-ploščami (polietilenskimi). EPDM gumijasti sloj je pritrjen na podstrukturo z uporabo specialnih lepilnih trakov in osnovnim sredstvom za grundiranje, medtem ko so PVC- in PE-plošče pritrjene z nerjavečimi jeklenimi vijaki.

Če trdnost fasade ni takšna, kot je pričakovati, je treba uporabiti vijake za pritrjevanje in fiksiranje podstrukture. Fasade, ki so narejene iz votlih zidakov s številnimi praznimi prostori v njih, potrebujejo posebne vstavke v zvrtane luknje, preden so te zapolnjene z epoksi cementnim lepilom.

Vir: www.humko.si

Postavitev različnih vrst podstruktur

Ko je podstruktura postavljena, je čas za označitev podpornih profilov/lukenj/sidrišč za panele, žlebove, lonce, tekstilne sloje, korita ipd.

a) Geotekstilne podlage 

Dva sloja tekstilne podlage sta pritrjena na leseno ali plastično ploščo na steni. Nerjaveče jeklene sponke so uporabljene zaradi korozivnega učinka gnojila. Namakalna cev je običajno pritrjena na vrhu stene za slojem tekstila, žleb pa je na dnu, da zbira odvečno vodo. Ko sta oba tekstilna sloja pritrjena na steno, se s pomočjo spenjača v obliki črke U oblikujejo žepki, na vrhu vsakega žepka pa je oblikovana odprtina. Žepek je prazen za hidroponski sistem ali napolnjen s šotnim mahom, mineralnim substratom, kompostom ali šoto za polhidroponske sisteme.

1. b) Plastični zabojniki: modularni paneli

Modularni paneli za zelene stene so lahko izdelani iz različnih materialov in v različnih oblikah. Običajno imajo sprednji in zadnji del narejen iz PP, ABS ali drugih sestavin, polistrena, aluminija, plošč iz nerjavečega jekla, keramike, gabionov itd. Povprečna debelina panela je 6–15 cm, vendar so nekateri sistemi tudi debeline 20–30 cm, kar precej oteži njihovo montažo in vzdrževanje. Vsak panel ima sistem za obešanje, npr. kljuke, ki so pritrjene na podstrukturo in zavarovane z vijaki.

Vir: www.humko.si

c) Plastični zabojniki: lončki in korita

Lončki so pritrjeni na podstrukturo, npr. na železno mrežo ali plastične žlebove. Na mreži mora imeti vsak lonček svoj kapljač, medtem ko lončki pri sistemu s plastičnimi žlebovi vpijajo vodo iz žleba skozi luknje na dnu lončka. Korita so podobna lončkom na sistemu žlebov, vendar so zabojniki večji, kar omogoča rast večjih rastlin, npr. plezalk, grmovnic ali velikih trajnic. Namakanje je veliko lažje, ker je potrebnih manj kapljačev, porazdelitev vode pa je zaradi večjega volumna substrata enakomernejša. Substrat mora vsebovati mineralne aditive za dobro drenažo, kapilarni vlek in visoko zmožnost zadrževanja vode.

Vir: www.humko.si

d) Plastični paneli: samostoječe zelene stene in pregrade

Manjše premične zelene stene so lahko uporabljene za začasno ozelenitev restavracij, hotelov itd. in jih lahko premaknemo, ko je potrebno. Vsebujejo majhne črpalke in avtomatiko z majhnim vodnim zbiralnikom za namakanje.

Vir: www.humko.si

e) Drugi sistemi

1. i) Stene z naravnim mahom

Mah je treba predhodno vzgojiti kot sloj/preprogo, kar običajno traja 3–5 let. Mahovni sloj se mora namestiti v senco, stran od sončnega sevanja. Vodoodporne membrane, npr. PVC- ali PE-plošče, in namakalni razpršilniki morajo biti najprej nameščeni na steno. Mahovni sloji so potem pritrjeni na vodoodporne membrane. Mahovne stene so lahko vzgojene z razprševanjem mešanice delov mahov, jogurta in piva na steno. Mahovna stena potrebuje stalno vlago, zato jih je čez dan vsakih nekaj ur treba vlažiti z demineralizirano vodo. Če ni možnosti, da bi dež namakal steno, se lahko uporabijo majhni filtri, ki omogočajo obratno osmozo, ki iz vode odstrani raztopljene anorganske trdne snovi. Gnojenje ni potrebno, saj lahko npr. železovo gnojilo mah ubije v roku ene ure. 

ii) Stene s prepariranimi rastlinami

Preparirane rastline niso žive rastline, čeprav izgledajo, kot da so. Mahovi in rastline so na steno prilepljeni z akrilatnim lepilom ali pa pritrjeni s sponkami. Mnoge kombinacije mahov in rastlin so na voljo v različnih barvah. Stene s prepariranimi rastlinami ne potrebujejo namakanja, sonca ali kakršnega koli vzdrževanja. Življenjska doba prepariranih rastlin je 5–10 let. 

Postavitev namakalnih sistemov

Vsak sistem zelene stene mora imeti celoten namakalni in drenažni sistem. Namakalni sistem se začne v strojni sobi s pripravo vode, filtracijo, črpanjem, uravnavanjem pritiska in nadzorom pravilnega namakanja zelene stene. Pri večjih sistemih zelenih sten je strojna soba posebna soba, pri manjših sistemih pa je to lahko le del pri rezervoarjih vode. Ne glede na velikost mora biti strojna soba lahko dostopna in poskrbeti je treba, da je ne more zaliti odvečna voda.

a) Vodni filter

Vodni filter preprečuje zamašitev nastavkov za kapljanje vode. Luknjica v filtru mora biti velika 300 mikronov. Za umazano ali podzemno vodo so priporočljivi peščeni filtri. Filtre je treba redno čistiti ali pa uporabljati samočistilne filtre.

b) Črpalka

Črpalna postaja je sestavljena iz sesalne košare z luknjičastim filtrom, sukcijske cevi, črpalke, regulatorja pritiska z merilcem pritiska, natančnim 300-mikrometrskim filtrom in razdeljevalcem vode z magnetnimi ventili, ki distribuirajo vodo v različne dele zelene stene.

Vir: www.humko.si

Da bo distribucija vode enakomerna, mora biti poskrbljeno za enakomeren dotok vode skozi magnetne ventile in njihovo pretočnost ter velikost prereza cevi. Ravno tako je treba upoštevati pritisk vode in kavitacijo: vsakih deset metrov višine je en bar pritiska vode skupaj z uporom napeljave. Pritisk na kapljače bo variiral glede na vrsto, ki je uporabljena; regulatorji pritiska, ki uravnavajo pritisk, bodo vedno razdelili enako količino vode.

c) Kapljači

Kapljači so nameščeni nad panel, lonček, zabojček ali korito. Obstaja veliko različnih kapljačev z različnimi kapacitetami za različne pritiske, npr. kapljači, ki kompenzirajo pritisk, ročno regulirani kapljači itd. Če se kapljači zamašijo, jih lahko očistimo s kislim gnojilom kot npr. PeKacid. Kislino je treba izprati s čisto vodo, in sicer tako, da se raztopi v substratu. Sistemi zelenih sten z žlebovi in kaskadnim namakalnim sistemom imajo samo povezavo s cevjo do žleba, nimajo pa kapljačev.

d) Nadzor

Nadzorni sistem so možgani namakalnega sistema. Osnovni kontrolni sistem funkcionira kot urno stikalo: ob določenem času za določeno časovno obdobje preklopi na črpalko ali magnetni ventil. Boljši nadzorni sistemi imajo večstopenjske programe z večstopenjskimi časovnimi enotami, različen čas namakanja, procentualno prilagoditev, senzorje za dež, senzorje za vlago in elektromagnetne ventile. Najsodobnejši sistem nadzora uporablja internet z veliko senzorji, ki so nameščeni okrog zelene stene in merijo sončno sevanje, vlažnost, hitrost vetra in smer, vlago, temperaturo prsti in zraka, CO₂, fotosintezo in aktivno sevanje. Programska oprema primerja podatke senzorjev s potrebami rastlin in vremensko napovedjo, nadzoruje namakanje, gnojenje, svetlobo in posledično ogrevanje ter omogoča informacije, ki jih nadzoruje skrbnik/vzdrževalec zelene stene.

e) Cevi

Za napajalni sistem so uporabljeni različni materiali. V strojni sobi je najprimerneje uporabiti PVC-cevi (polivinilklorid), ki jih lahko zlepimo skupaj. PE cevi (polietilen) so prav tako primerne, vendar zaradi navojnih spojev zahtevajo več prostora. Železne in galvanizirane cevi niso primerne zaradi korozije, ki jo povzročajo gnojila in kisline. Galvanizirane cevi lahko tudi sprostijo cink, ki lahko škodi rastlinam. Elektromagnetni ventili so prav tako narejeni iz PE ali PP (polipropilen) z gumijastimi tesnili. Napeljava z elektromagneta do zelene stene je običajno narejena s PE-, PA- (poliamid) ali PVC-cevmi. Za zelo visoke zelene stene, kjer je pritisk višji od 10 barov, so uporabljene posebne cevi za visok pritisk ali večslojne cevi.

f) Senzorji

Senzorji za vlago pomagajo doseči pravilno raven talne vlage. Večina senzorjev za vlago deluje na dielektrični vrednosti med dvema poloma, anodo in katodo. Senzorji, ki so narejeni iz bakra, se lahko zelo hitro poškodujejo s korozijo, tisti, ki so obdani z dragocenimi kovinami, kot sta zlato ali srebro, pa imajo daljšo življenjsko dobo. Alternativno se lahko uporabi tudi senzor z dvema konicama z elektrodami iz nerjavečega jekla. Princip je enak. Najbolj natančen senzor vlage je frekvenčni področni reflektometer (FDR) s frekvenco med 10 in 500 MHz, na katerega ne vpliva slanost gnojila. Ta sonda mora biti kalibrirana v suhi prsti in namočeni prsti. 

Vir: www.humko.si

Postavitev sistema osvetlitve

Večina notranjih zelenih sten potrebuje umetno osvetlitev. Za osvetlitev so lahko uporabljeni majhni reflektorji. Ti morajo biti visokotlačne natrijeve ali metalhalidne luči z dnevnim spektrom svetlobe. Obe vrsti luči oddajata svetlobo 350–700 nm. Umetna svetloba lahko proizvede povprečno med 500 in 22.000 luksov na m². Nov razvoj v LED-tehnologiji obljublja nove pristope k umetnemu osvetljevanju v prihodnosti.

1.5. Primerne tehnike zasajevanja različnih vrst vertikalnih zelenih sistemov

Geotekstilne preproge

 Hidroponski sistem

Rastline, ki so vzgojene na mahu ali kockah mineralne volne, so lahko postavljene neposredno v žepke. Rastline, ki so vzgojene v prsti, pa morajo imeti očiščene korenine, preden so postavljene v žepke. Včasih so lahko korenine najprej ovite v filc. Hidroponski sistemi vsako uro potrebujejo 15-minutno namakanje oziroma zalivanje.

 Polhidroponski sistemi

Rastline so postavljene v žepke, ki so napolnjeni s šoto ali mineralno osnovo, kot sta npr. perlit ali zeolit.

Plastični zabojniki

 Hidroponski modularni paneli

Rastline, ki so vzgojene v kockah mineralne volne, so vstavljene v odprtine v panelu.

 Modularni paneli na mediju

Rastline s šotnim substratom so nasajene v panel. Koreninski del mora biti manjši kot prostor, kamor bo rastlina posajena. Zasajanje se začne na dnu stene, mineralni substrat pa se dodaja z vrha. Substrat se mora pritisniti okrog koreninskega dela. Dodajanje začetnega gnojila, ki vsebuje mikorizo, bo pospešilo rast korenin. Tudi listno gnojilo se mora uporabljati, dokler se korenine ne utrdijo. Rastline se morajo takoj po saditvi zaliti in poškropiti. Namakanje bodo potrebovale nekaj dni, odvisno od transpiracije in vodne kapacitete substrata. Če ima substrat nizko vodno kapaciteto, bodo zgornji deli postali preveč suhi, spodnji pa preveč namočeni, zato je treba redno preverjati namočenost stene, ko je ta postavljena in posajena. Veliko podjetij zato raje nabavi predhodno zasajene panele v rastlinjakih, ki jih potem obesijo na steno, ko so rastline v panelu dobro ukoreninjene.

 Lončki in korita na mediju

Šotni substrat bi moral biti mešan z 20–40 % perlita ali podobnimi minerali, ki pripomorejo h kapilarni absorpciji vode.

Viri

1. Postavitev sistema Humko Soft Shell

1. Postavljanje Nemec kaskadnega sistema.

https://www.youtube.com/watch?v=LmllAB1Kma8

1. Postavitev sistema VerTexx

1. Postavitev sistema GreenWall Pro

1. Postavitev predhodno zasajenih panelov Bright Green USA

1. Postavitev sistema Terapia Urbana

1. Postavitev sistema GroVert

1. Postavitev zelenega panela Mobilane

1. Postavitev zelene stene v Biotehniškem centru Naklo

This document has been edited with the instant web content composer which can be found at htmleditor.tools - give it a try.