Ljubezen
Ljubezen
Ljubezen je bla,
ljubezen še bo,
ko tebe in mene
na svetu ne bo.
Neznani pesnik izraža misel, da je ljubezen večno čustvo, trajnejše od ljudi. Iz izkušenj vemo, da obstaja več vrst ljubezni: do staršev, otrok, umetnosti, narave… Ob besedi ljubezen najprej pomislimo na odnos med fantom in dekletom oziroma med možem in ženo in kot taka se največkrat pojavlja v besedni umetnosti.
Ali se strinjate z naslednjimi mislimi in zakaj ja ali ne.
Ljubezen ima četverne oči,
pa je vendar slepa.
V drugi ljubezni se človek
počuti, kot bi ponavljal razred.
Pozna vse predmete, vendar
ni prepričan,
da bo opravil izpit.
(Branislav Nušić)
Nihče se ne more predati
dvema ljubeznima.
(Zakonik ljubezni, 12. stoletje)
Ločitev začini pravo ljubezen,
zastrupi pa lažno.
(perzijski pregovor)
Ljubezen ima dva spremljevalca:
dobroto in potrpežljivost.
(Dante)
Služite vsem, ljubite eno samo.
(viteško geslo)
Ljubezen je najgloblje čustvo naklonjenosti do sebe in do drugih. Spremljajo jo skrb za ljubljeno osebo, varovanje, strah pred izgubo, sočutje, podpora, razumevanje, nežnost…S strokovnimi razlagami ljubezni se ukvarjajo psihologija, filozofija, sociologija, antropologija in kulturologija. Ob spoznavanju socialnih okoliščin lahko razumemo, zakaj so nekatere vrste ljubezni označene za moralne in druge za nemoralne. Družba je v preteklosti bolj kot danes gojila versko in domovinsko ljubezen. Sodoben čas prinaša virtualno ljubezen, ki ljudi vleče proč od resničnosti.
2. W.Shakespeare - Sonet
MALO BERILO
Sonet št. 130
My mistress' eyes are nothing like the sun;
Coral is far more red, than her lips red:
If snow be white, why then her breasts are dun;
If hairs be wires, black wires grow on her head.
I have seen roses damasked, red and white,
But no such roses see I in her cheeks;
And in some perfumes is there more delight
Than in the breath that from my mistress reeks.
I love to hear her speak, yet well I know
That music hath a far more pleasing sound:
I grant I never saw a goddess go,
My mistress, when she walks, treads on the ground:
And yet by heaven, I think my love as rare,
As any she belied with false compare.
Ne, ona nima žametnih oči
in niti kodrov mehkih kakor svila,
če sneg je bel, ga v njenih nedrih ni
in usta bi se od koral ločila.
Sem videl rože bele in rdeče,
na njenih licih take ne cveto
in so dišave, ki so bolj dehteče,
kot vonj, ki diha njeno ga telo.
Njen glas poslušam rad,
četudi vem da zvoki strun prijetneje zvene,
kako boginje hodijo ne vem;
ko ona hodi, stopa kot ljudje.
Pa vendar se mi zdi bolj očarljiva kot vse,
ki pesem jih slavi lažniva.
(Sonet 130, W. Shakespeare, prevod Janez Menart)