Ljubezen
Ljubezen
Ljubezen je bla,
ljubezen še bo,
ko tebe in mene
na svetu ne bo.
Neznani pesnik izraža misel, da je ljubezen večno čustvo, trajnejše od ljudi. Iz izkušenj vemo, da obstaja več vrst ljubezni: do staršev, otrok, umetnosti, narave… Ob besedi ljubezen najprej pomislimo na odnos med fantom in dekletom oziroma med možem in ženo in kot taka se največkrat pojavlja v besedni umetnosti.
Ali se strinjate z naslednjimi mislimi in zakaj ja ali ne.
Ljubezen ima četverne oči,
pa je vendar slepa.
V drugi ljubezni se človek
počuti, kot bi ponavljal razred.
Pozna vse predmete, vendar
ni prepričan,
da bo opravil izpit.
(Branislav Nušić)
Nihče se ne more predati
dvema ljubeznima.
(Zakonik ljubezni, 12. stoletje)
Ločitev začini pravo ljubezen,
zastrupi pa lažno.
(perzijski pregovor)
Ljubezen ima dva spremljevalca:
dobroto in potrpežljivost.
(Dante)
Služite vsem, ljubite eno samo.
(viteško geslo)
Ljubezen je najgloblje čustvo naklonjenosti do sebe in do drugih. Spremljajo jo skrb za ljubljeno osebo, varovanje, strah pred izgubo, sočutje, podpora, razumevanje, nežnost…S strokovnimi razlagami ljubezni se ukvarjajo psihologija, filozofija, sociologija, antropologija in kulturologija. Ob spoznavanju socialnih okoliščin lahko razumemo, zakaj so nekatere vrste ljubezni označene za moralne in druge za nemoralne. Družba je v preteklosti bolj kot danes gojila versko in domovinsko ljubezen. Sodoben čas prinaša virtualno ljubezen, ki ljudi vleče proč od resničnosti.
4. Ljubezen v slovenskem pesništvu
Ljubezen v slovenskem pesništvu
Ljubezen je vodilni motiv zlasti v izpovednem pesništvu. France Prešeren je izpovedoval neuslišano, nedosegljivo romantično ljubezen. Prepletel jo je z ljubeznijo do domovine in z upanjem, da bo njegova poezija dvignila domovinsko zavest med nesvobodnimi in neenotnimi Slovenci.
Tudi S. Jenko je izpovedoval romantično neuslišano ljubezen, a se je na njen račun tudi kritično pošalil. Čustvo je povezal s čutnostjo.
S. Gregorčič ljubezni ni izpovedoval neposredno, ker so ga pri tem ovirala moralna določila duhovniškega poklica. Skrival jo je za podobami narave in zgodbami. D. Kette je izpovedoval dvojno ljubezensko občutje: romantično duhovno in telesno. Ta dvojnost se je razvila v razdvojenost. Nad svet telesnosti se je dvigoval k duhovni, versko osmišljeni ljubezni.
A. Gradnik je povezoval ljubezen in smrt in ju celo izenačil. Pri njem je izrazita čutna ljubezen. Za C. Zlobca je ljubezen središče življenja. V njegovi ljubezenski pesmi se povezujejo mladost, dom, domača pokrajina ter pesnikov družbeni in zgodovinski položaj.