Kriminalno pripovedništvo
Kriminalno pripovedništvo
Kriminalno pripovedništvo
/…/ Vzrokov za popularnost kriminalke je več. To, kar je na začetku uganka, je na koncu razrešena in s tem potrjena moč človeškega razuma. Zločin je na koncu obvezno kaznovan, kriminalka vzpostavlja moralno ravnotežje v svetu. Z zločinsko tematiko, lovom, zasledovanjem in bojem pa godi tudi bralčevi nagonski plati. /…/
Iz intervjujev z Majo Novak
Sporočilnost vaših kriminalk?
Da se zločin ne splača, da vendarle kolesje družbe deluje, da je pravičnost na delu, da je spopad med dobrim in zlom pač tak, da na koncu zmaga dobro in da je zlo ustrezno kaznovano. To je temeljna postavka vsake kriminalke. Ni vsak roman, v katerem nastopata truplo in policist, že kriminalka. Za kriminalko potrebujemo predvsem spor med dobrim in zlom.
Velikokrat smo lahko prebrali, kako kriminalke negativno vplivajo na bralce in jih celo zavajajo na stranpota. Je to res?
V bistvu se je izkazalo, da so ti žanri do neke mere celo terapevtski. Ljudje podoživljajo nasilje, neke vrste očiščenje in se pravzaprav očistijo samo z branjem tovrstnih knjig.
/…/ Moje zanimanje za ta žanr izhaja iz tega, ker sem v resnici zelo romantična, sentimentalna pisateljica. /…/ In tudi kriminalka je zelo romantična in sentimentalna reč. Na koncu je dobro vedno poplačano, slabo je kaznovano in to pri priči, definitivno, z vsesplošnim konsenzom, in svet je za odtenek lepši. Vsi vemo, da v resnici ni tako.
Kratek razvojni pregled kriminalke
Večina zgodovinarjev meni, da je začetnik kriminalnega žanra Američan Edgar Allan Poe (1809–1849).
Kriminalka ima določena pravila, ki se povezujejo z odnosom do bralca in zgodbe.
Običajno je na začetku prikazana posledica (umor), nato se išče vzrok (motiv) zanjo.
Štirje temeljni elementi detektivskega romana so: žrtev, zločinec, detektiv in okolje oz. tiste osebe, ki jih zločin ogroža, vendar ga niso sposobne rešiti. Žrtev in zločinec sta običajno prikazana nezapleteno; do zločinca klasični detektiv nima osebnega odnosa (čustvena distanca). V klasični detektivski zgodbi je poudarjen predvsem detektiv, ki s pomočjo logike in dedukcije (znanstveno sklepanje se nadgrajuje s »pesniško« intuicijo) razreši in pojasni okoliščine skrivnostnega zločina. Običajno družbo predstavljajo detektivovi prijatelji, neuspešna policija, napačni osumljenci, skratka, simpatični, a neučinkoviti ljudje. Velikokrat je končni osumljenec sprva najmanj sumljiva oseba.
Pokvarjenost je osamljena, individualna, nekaj posebnega. Za dramatični vrh klasične formule ni tako pomemben spopad med detektivom in zločincem, kot to, da detektiv na koncu odreši lažne osumljence in policijo. Sociološke raziskave so pokazale, da so pogosti bralci klasične detektivske zgodbe izobraženci. Prizorišče je običajno izolirano, tako da hrupni in neurejeni zunanji svet redko vdira v zgodbo; raziskovanje zločina se pogosto spremeni v svojevrstno »estetsko« igro. Klasični detektivski roman je napisan s perspektive okolja, »vsakdanjosti« (npr. pripovedovalec je klasični detektivov spremljevalec; tak je zvesti Holmesov prijatelj dr. Watson).
- Trda detektivska zgodba
Razpoznavna je zlasti po letu 1930, njena domovina je Amerika. Najbrž je temeljna razlika med klasično in trdo detektivko v tem, da se težišče zgodbe prenese od pojasnjevanja okoliščin zločina k herojski pustolovščini. Če angleška oz. klasična detektivka mesto (naselje) pogosto obravnava »pesniško«, je ameriška zgodba umeščena v praznost in pokvarjenost sodobnega sveta. Med štirimi obveznimi elementi (zločinec, žrtev, detektiv, okolje) so spremenjena pomenska razmerja.
Ker je žrtev pogosto prijetna, prikupna oseba, občuti bralec do zločinca negativna čustva.
Trdi detektiv je osebno vpleten v dogajanje, zato je soočenje med njim in kriminalcem lahko tudi nasilno (spopad je pogosto psihološki). Trdi detektiv pogosto »jemlje pravico v svoje roke«, saj sta oblast in zakon toga, podkupljiva … Detektiv ne razkriva samo zločina, ampak pogosto tudi sodi in izvrši kazen; zato je nasprotovanje njegovemu raziskovanju še bolj nasilno. Junak ne išče samo krivca, ampak se mora do zločina tudi moralno opredeliti. Pokvarjenost ni več individualna, ampak je okužila celotno družbo. Trdi detektiv je družbeno odtujen in osamljen, toda pošten, grob, ciničen – prisega na čast in vodi osebno križarsko vojno proti zlu. Stranske osebe so zanj ali proti njemu – opredeljevanje je nujno. Razmerje med njim in policijo je konkurenčno in sovražno. Za razliko od klasičnega detektiva se pogosto spušča v ljubezenske zveze, ki so zanj velikokrat usodne (izdaja, past). Pripovedovalec je običajno detektiv.
Na splošno ločimo pri kriminalnem romanu štiri pripovedne perspektive.
Avtorji uporabljajo perspektivo »vsakdanjosti« (klasični detektivski roman, pripovedovalec je običajen, vsakdanji človek iz detektivovega okolja) in detektivovo perspektivo (trdi detektivski roman). Časovno mlajši perspektivi uporabljata gledišče storilca in žrtve. S spremembo perspektive se skrivnostnost zmanjšuje. Književna veda seveda pozna še precej drugih delitev.
Kriminalka in slovenska zgodovina
Če je pred skoraj tridesetimi leti Matjaž Kmecl zapisal, da smo Slovenci žal literarno zelo spodobni in je pri nas detektivka zato eno najbolj zanemarjenih področij, se v zadnjih letih položaj vendarle izboljšuje.
Starosta slovenske izvirne kriminalke Jakob Aleševec je od 1874 objavil v Novicah več kriminalnih zgodb. Na splošno je v 19. stoletju (redka) izvirna slovenska kriminalka služila tudi narodni ideji (lopovi so bili tujci, inšpektorji Slovenci, Slovani).
Med prvo in drugo svetovno vojno take obremenjenosti z narodno idejo sicer ni več, to dokazuje predvsem številnejša prevodna literatura, vendar so tovrstna dela še vedno redka; morda tudi zato, ker književna kritika še ni ločevala med elitno in žanrsko literaturo in je povsod iskala neponovljive umetniške stvaritve. Po drugi strani socialni realizem seveda ni podpiral »meščanske proze«. Iz tega časa je znano delo Neznani storilec (1939) avtorice Ljube Prenner s pomenljivim podnaslovom Slovenska malomeščanska povest.
Tudi po drugi svetovni vojni razmere kar nekaj časa niso bile naklonjene kriminalki, saj se je socializem hvalil, da bo kriminal celo odpravil; pisati buržoazno literaturo je bilo s pravovernega stališča nerazumno dejanje. Kljub vsemu je bilo »življenje« močnejše, saj si razvite sodobne literature brez kriminalke ni mogoče predstavljati. Sčasoma je prodrla prevodna literatura (E. Wallace, A. Christie, G. Simenon, seveda ob že prej znanem A. C. Doylu), za njo pa tudi izvirna.
V novejšem času opazne kriminalke pišejo Sergij Verč (Rolandov steber), Branko Gradišnik (Nekdo drug) in Maja Novak (Izza kongresa ali umor v teritorialnih vodah, Zarka, Cimre).
1. Kriminalno pripovedništvo
Kriminalno pripovedništvo
/…/ Vzrokov za popularnost kriminalke je več. To, kar je na začetku uganka, je na koncu razrešena in s tem potrjena moč človeškega razuma. Zločin je na koncu obvezno kaznovan, kriminalka vzpostavlja moralno ravnotežje v svetu. Z zločinsko tematiko, lovom, zasledovanjem in bojem pa godi tudi bralčevi nagonski plati. /…/
Iz intervjujev z Majo Novak
Sporočilnost vaših kriminalk?
Da se zločin ne splača, da vendarle kolesje družbe deluje, da je pravičnost na delu, da je spopad med dobrim in zlom pač tak, da na koncu zmaga dobro in da je zlo ustrezno kaznovano. To je temeljna postavka vsake kriminalke. Ni vsak roman, v katerem nastopata truplo in policist, že kriminalka. Za kriminalko potrebujemo predvsem spor med dobrim in zlom.
Velikokrat smo lahko prebrali, kako kriminalke negativno vplivajo na bralce in jih celo zavajajo na stranpota. Je to res?
V bistvu se je izkazalo, da so ti žanri do neke mere celo terapevtski. Ljudje podoživljajo nasilje, neke vrste očiščenje in se pravzaprav očistijo samo z branjem tovrstnih knjig.
/…/ Moje zanimanje za ta žanr izhaja iz tega, ker sem v resnici zelo romantična, sentimentalna pisateljica. /…/ In tudi kriminalka je zelo romantična in sentimentalna reč. Na koncu je dobro vedno poplačano, slabo je kaznovano in to pri priči, definitivno, z vsesplošnim konsenzom, in svet je za odtenek lepši. Vsi vemo, da v resnici ni tako.
Kratek razvojni pregled kriminalke
Večina zgodovinarjev meni, da je začetnik kriminalnega žanra Američan Edgar Allan Poe (1809–1849).
Kriminalka ima določena pravila, ki se povezujejo z odnosom do bralca in zgodbe.
Običajno je na začetku prikazana posledica (umor), nato se išče vzrok (motiv) zanjo.
Štirje temeljni elementi detektivskega romana so: žrtev, zločinec, detektiv in okolje oz. tiste osebe, ki jih zločin ogroža, vendar ga niso sposobne rešiti. Žrtev in zločinec sta običajno prikazana nezapleteno; do zločinca klasični detektiv nima osebnega odnosa (čustvena distanca). V klasični detektivski zgodbi je poudarjen predvsem detektiv, ki s pomočjo logike in dedukcije (znanstveno sklepanje se nadgrajuje s »pesniško« intuicijo) razreši in pojasni okoliščine skrivnostnega zločina. Običajno družbo predstavljajo detektivovi prijatelji, neuspešna policija, napačni osumljenci, skratka, simpatični, a neučinkoviti ljudje. Velikokrat je končni osumljenec sprva najmanj sumljiva oseba.
Pokvarjenost je osamljena, individualna, nekaj posebnega. Za dramatični vrh klasične formule ni tako pomemben spopad med detektivom in zločincem, kot to, da detektiv na koncu odreši lažne osumljence in policijo. Sociološke raziskave so pokazale, da so pogosti bralci klasične detektivske zgodbe izobraženci. Prizorišče je običajno izolirano, tako da hrupni in neurejeni zunanji svet redko vdira v zgodbo; raziskovanje zločina se pogosto spremeni v svojevrstno »estetsko« igro. Klasični detektivski roman je napisan s perspektive okolja, »vsakdanjosti« (npr. pripovedovalec je klasični detektivov spremljevalec; tak je zvesti Holmesov prijatelj dr. Watson).
- Trda detektivska zgodba
Razpoznavna je zlasti po letu 1930, njena domovina je Amerika. Najbrž je temeljna razlika med klasično in trdo detektivko v tem, da se težišče zgodbe prenese od pojasnjevanja okoliščin zločina k herojski pustolovščini. Če angleška oz. klasična detektivka mesto (naselje) pogosto obravnava »pesniško«, je ameriška zgodba umeščena v praznost in pokvarjenost sodobnega sveta. Med štirimi obveznimi elementi (zločinec, žrtev, detektiv, okolje) so spremenjena pomenska razmerja.
Ker je žrtev pogosto prijetna, prikupna oseba, občuti bralec do zločinca negativna čustva.
Trdi detektiv je osebno vpleten v dogajanje, zato je soočenje med njim in kriminalcem lahko tudi nasilno (spopad je pogosto psihološki). Trdi detektiv pogosto »jemlje pravico v svoje roke«, saj sta oblast in zakon toga, podkupljiva … Detektiv ne razkriva samo zločina, ampak pogosto tudi sodi in izvrši kazen; zato je nasprotovanje njegovemu raziskovanju še bolj nasilno. Junak ne išče samo krivca, ampak se mora do zločina tudi moralno opredeliti. Pokvarjenost ni več individualna, ampak je okužila celotno družbo. Trdi detektiv je družbeno odtujen in osamljen, toda pošten, grob, ciničen – prisega na čast in vodi osebno križarsko vojno proti zlu. Stranske osebe so zanj ali proti njemu – opredeljevanje je nujno. Razmerje med njim in policijo je konkurenčno in sovražno. Za razliko od klasičnega detektiva se pogosto spušča v ljubezenske zveze, ki so zanj velikokrat usodne (izdaja, past). Pripovedovalec je običajno detektiv.
Na splošno ločimo pri kriminalnem romanu štiri pripovedne perspektive.
Avtorji uporabljajo perspektivo »vsakdanjosti« (klasični detektivski roman, pripovedovalec je običajen, vsakdanji človek iz detektivovega okolja) in detektivovo perspektivo (trdi detektivski roman). Časovno mlajši perspektivi uporabljata gledišče storilca in žrtve. S spremembo perspektive se skrivnostnost zmanjšuje. Književna veda seveda pozna še precej drugih delitev.
Kriminalka in slovenska zgodovina
Če je pred skoraj tridesetimi leti Matjaž Kmecl zapisal, da smo Slovenci žal literarno zelo spodobni in je pri nas detektivka zato eno najbolj zanemarjenih področij, se v zadnjih letih položaj vendarle izboljšuje.
Starosta slovenske izvirne kriminalke Jakob Aleševec je od 1874 objavil v Novicah več kriminalnih zgodb. Na splošno je v 19. stoletju (redka) izvirna slovenska kriminalka služila tudi narodni ideji (lopovi so bili tujci, inšpektorji Slovenci, Slovani).
Med prvo in drugo svetovno vojno take obremenjenosti z narodno idejo sicer ni več, to dokazuje predvsem številnejša prevodna literatura, vendar so tovrstna dela še vedno redka; morda tudi zato, ker književna kritika še ni ločevala med elitno in žanrsko literaturo in je povsod iskala neponovljive umetniške stvaritve. Po drugi strani socialni realizem seveda ni podpiral »meščanske proze«. Iz tega časa je znano delo Neznani storilec (1939) avtorice Ljube Prenner s pomenljivim podnaslovom Slovenska malomeščanska povest.
Tudi po drugi svetovni vojni razmere kar nekaj časa niso bile naklonjene kriminalki, saj se je socializem hvalil, da bo kriminal celo odpravil; pisati buržoazno literaturo je bilo s pravovernega stališča nerazumno dejanje. Kljub vsemu je bilo »življenje« močnejše, saj si razvite sodobne literature brez kriminalke ni mogoče predstavljati. Sčasoma je prodrla prevodna literatura (E. Wallace, A. Christie, G. Simenon, seveda ob že prej znanem A. C. Doylu), za njo pa tudi izvirna.
V novejšem času opazne kriminalke pišejo Sergij Verč (Rolandov steber), Branko Gradišnik (Nekdo drug) in Maja Novak (Izza kongresa ali umor v teritorialnih vodah, Zarka, Cimre).