Slovenska moderna

Splošne značilnosti

3. Josip Murn - Sneg

    SNEG 

    Brez konca padaš, drobni sneg,

    na tihi gozd in na poljano,

    nekje kraguljčki, hitri beg,

    spet molk za mano in pred mano.

 

    Kaj moč mi, čas, kaj si mi dan?

    Kar bilo - kot v sneg zakopano!

    Kad bode - kot ta tiha plan

    brez konca širi se pred mano.

 

Prva kitica je čista impresija. Avtorjev vtis o brezkončnih, drobnih snežinkah, ki  prekrijejo gozdove in polja. Hitri beg - morda kakšna žival, ki se splaši - in nato molk. Molk zime,  skrivnostni in prelep, a tudi otožen.

V drugem delu to impresijo povezuje z lastnim občutjem. Avtor se sprašuje, kolikšen je pomen časa v njegovem življenju. Tragično je  občutje lastnega preteklega življenja, ki se mu zdi, kakor v sneg zakopano. Torej se mu do tistega trenutka ni nič omembe vrednega zgodilo? Nič posebnega? Nič zanimivega?

In prihodnost? Zdi se mu, da se brez konca širi pred njim, ampak je hkrati takšna kot pokrajina okoli njega. Mirna? Tiha? Otožna? Nezanimiva?

V drugi  kitici se impresija prevesi v refleksijo. Druga kitica namreč izpoveduje »situacijo brezkončnosti in minljivosti..., situacijo obupa, občutka praznote in nemoči v življenjskem oceanu« (F. Zadravec: Impresionizem Josipa Murna, Lirika, epika, dramatika 1965). Ta položaj nemoči, izgubljenosti, vrženosti v svet pa je za Murna izredno značilen.