Slovenska moderna

Cankarjeva povest Martin Kačur je s podnaslovom Življenjepis idealista izšla leta 1907 z letnico 1906. Pripoveduje o propadu izobraženca, ki hoče v nepravih okoliščinah prosvetljevati neizobraženo in neozaveščeno ljudstvo, in o njegovem nesrečnem osebnem življenju.

Zgodba

Po pogovoru z zdravnikom Kačur v Zapolju najprej obišče župana, potem pa še župnika; slednji ga sprejme vzvišeno in nezaupljivo. Mladi učitelj pa je poln načrtov in idej, v kraju želi ustanoviti izobraževalno društvo. Poleg tega v bližnji Bistri spozna Sitarjevo Minko in se zaljubi vanjo. Dekle je njegov ljubezenski ideal, a Kačur zaman upa, da mu bo v oporo.

Ustanovni sestanek izobraževalnega društva ne rodi sadov: učitelj se mora zagovarjati pri nadučitelju in župniku - čaka ga kazenska premestitev. Kačur je odslej učitelj v Blatnem dolu, pusti in zaostali vasi, kjer župan sploh ne mara šole in se v glavnem ukvarja s svojo gostilno. Župnik je novemu učitelju sicer naklonjen, njegova glavna dejavnost pa je kmetovanje; Kačurju svetuje, naj se življenju v novem okolju privadi, kot se mu je moral sam. V Blatnem dolu spozna Kačur krčmarjevo rejenko Tončko. Nanjo ga ne vežejo globlja čustva, ampak zgolj telesna privlačnost, a se kljub temu poroči z njo. Zakon ni srečen, Kačur počasi izgublja zanos in ideale - žena, župan in župnik preprečijo, da bi ustanovil izobraževalno društvo. V Blatnem dolu se začne Kačurjev propad: zanemarja službene dolžnosti, pijančuje in zaman prosi za premestitev.

Po desetih letih se mu želje uresničijo. Prestavijo ga v Laze, večjo vas v dolini. Z ženo imata tri otroke in Kačur upa, da se za njegovo družino začenja boljše življenje. A Tončka začne uživati na svoj način - moža vara z drugimi moškimi in nadvse ljubi zabave. Med zakoncema namesto ljubezni vlada sovraštvo, očetu se odtujita tudi otroka Francka in Tone. Blizu mu je le še sin Lojze, ki pa je na smrt bolan.

Osebni nesreči se pridruži še razočaranje v službi, ko postane njegov nadrejeni (nadučitelj) Ferjan, nekdanji politični klečeplazec in pijanec. Za novico zve Kačur na cesti, neposredno po srditem prepiru z ženo.

»Trpljenje med štirimi stenami« se nadaljuje in doseže vrh za božične praznike, ko umre desetletni Lojze. Tončke njegova smrt ne prizadene, še ob tem tragičnem dogodku se v sosednji sobi zabava z ljubimcem. Kačur pa iz obupa odide v gostilno, se napije in pozneje umre na cesti.

Zunanja in dogajalna zgradba. Književni prostor in književni čas

Cankarjeva povest je sestavljena iz treh delov, od katerih ima vsak po tri poglavja. V tem so že njegovi sodobniki videli zgledno simetrično zgradbo. Vsi deli skupaj pripovedujejo o naslovni osebi, vsak od njih pa o njenem življenju v enem izmed treh krajev.

Dogajanje v teh krajih poteka v časovnem zaporedju, torej sintetično, vendar ni sklenjeno. Med posameznimi deli poglavij in v njih obstajajo daljši ali krajši časovni presledki. Celotna pripoved je torej sestavljena iz izsekov Kačurjevega življenja, in sicer tistih, ki so ključnega pomena. Čas bivanja v posameznih krajih je različen: v Zapolju preživi Kačur približno pol leta, v Blatnem dolu dobrih enajst let, v Lazih pa osem. Vendar idealistov »življenjepis« ne govori o vsakem letu posebej, nekatera daljša obdobja so celo izpuščena. Tako je npr. prikazano Kačurjevo življenje v Blatnem dolu. Ta del nam predstavlja le dobro leto, nadaljnjih desetih pa se Kačur samo spomni na začetku tretjega dela. Taka nesklenjena pripoved, ki pomeni niz življenjskih epizod in razpoloženj glavne osebe, se bistveno razlikuje od tradicionalnih realističnih in naturalističnih pripovedi.

Glavna književna oseba: žrtev ali slabič

V središču Cankarjeve povesti je naslovni junak, v katerem je mogoče odkriti tudi avtorjeve poteze. Martin Kačur je idealist, to nedvomno pove tudi podnaslov povesti Življenjepis idealista. Prepričan je, da lahko izobrazi in prosvetli neuko preprosto ljudstvo, svoje poslanstvo jemlje zares in ga vztrajno brani - vendar le nekaj časa. Njegova volja plahni z naraščajočimi razočaranji, dokler popolnoma ne izgine. Idealist moralno propada in slednjič tragično konča. Večina interpretov te Cankarjeve povesti meni, da je Kačur žrtev družbenih avtoritet in razmer, kakršne ponazarja Blatni dol.

Pripovedovalec. Novoromantični in dekadentni motivi

Cankar je za svojo povest izbral dva pripovedovalca, vsevednega in personalnega. Razlag in komentarjev v Cankarjevi povesti ni. Pisatelj postavlja pred bralca književne osebe v pomembnih življenjskih situacijah, dogajanje se odvija pred bralčevimi očmi - gre za t. i. scensko pripoved, v kateri prevladujejo dialogi. Tudi opisi so skopi, v nasprotju z realističnimi in naturalističnimi besedili. Že na začetku povesti (1. odlomek) imamo primer take scenske pripovedi. Podobno je v drugem odlomku, ko se pogovarjata Kačur in Ferjan, pa tudi v vseh ostalih delih povesti.

Personalni pripovedovalec prikazuje dogajanje tako, kot ga vidi književna oseba, v tem primeru Martin Kačur. Na začetku, ko učitelj poln zanosa in optimizma prihaja v Zapolje (1. odlomek), vidi pokrajino lepo in svetlo. Proti koncu povesti, ko v Kačurju ni več sledu o nekdanjem idealizmu in optimizmu, je njegovo doživljanje okolja popolnoma drugačno kot na začetku: »Neprijeten mu je bil svetli dan; pregosposki se mu je zdel, visok in prezirljiv. Hodil bi bil rajši po blatu, dežju in mraku.«

V realistično pripoved o učitelju - idealistu so vključeni tudi novoromantični in dekadentni motivi. Med novoromantičnimi sta značilna Kačurjevo doživljanje narave oziroma okolja in njegova ljubezen do Minke, dekadentni pa so povezani z drugim ženskim likom, s Tončko.

Jezikovno-slogovne značilnosti

Cankar je znan kot odličen stilist, sam je večkrat povedal, da posveča slogu posebno pozornost. Njegov jezik je poln pesniških podob, hkrati pa je tudi ritmično oblikovan. To velja tudi za povest Martin Kačur. V njej so pesniške podobe uporabljene predvsem takrat, ko namesto vsevednega nastopi personalni pripovedovalec. Pogoste podobe svetlobe, ki jo Cankar sinonimno izraža tudi z belino ali s prazničnostjo, so povezane s Kačurjevim idealizmom in z optimizmom; ena takih je podoba pokrajine na poti v Zapolje (1. odlomek). Svetel je tudi dan v Lazih, ko se Kačur odpravlja v šolo k nadučitelju Ferjanu, a takrat bi imel propadli idealist raje mrak (2. odlomek). Podoba mraka oziroma teme namreč ustreza njegovemu duševnemu stanju in je v povesti prav tako pogosta kot podoba svetlobe - na koncu celo prevlada. Ko Kačur omahne v smrt, se nad njim razprostira temno nebo.

Med simboli je gotovo izrazit drugi kraj iz idealistovega »življenjepisa«, Blatni dol: pomeni zaostalost in družbeno bedo pa tudi Kačurjev osebni propad. Pisatelj svojo povest ritmično oblikuje s številnimi in z raznovrstnimi ponavljanji. Ta imajo poleg ritmične še dvoje vlog: poudarjajo pomen in vnašajo čustveni ton v besedilo.

Idejne prvine

V Cankarjevi povesti je konflikt med dušo in telesom postavljen v protagonista. Ker nima moči, da bi ga razrešil, tragično propade. Sicer pa je to književno delo v primerjavi z Wildovim idejno večplastno. Poleg osebne nemoči glavne osebe namreč predstavlja tudi krivičnost družbe; v njej nekateri ljudje ostanejo vedno na dnu, drugi pa se vzpenjajo zahvaljujoč svoji hlapčevski naravi in oportunizmu; ko so na vrhu, razglašajo lažno rodoljubje in se postavijo za moralne vodnike naroda.