Slovenska moderna

Splošne značilnosti

6. Ivan Cankar - Martin Kačur

6.1. Martin Kačur - odlomek

Odlomek 

Stopila sta v noč; tu, tam je gorela dremotna svetilka, razsvetljevala je komaj ozek kolobar ob cesti. Pot je bila lužasta in blatna. Iz teme so se zasvetila okna gostilnice Mantova.

»Torej v božjem imenu!« se je zasmejal zdravnik in je odprl duri.

»V božjem imenu!« je odgovoril Kačur in se je zasmejal tudi sam.

Izba je bila polna kmetov in delavcev in težak vzduh jima je puhnil v lica. Zdravnik in Kačur sta sedla za malo okroglo mizo pod ogledalom in Kačur se je ozrl po izbi. Nekoliko sitno mu je bilo pri srcu in vroče mu je bilo v lica, ko je videl uprte nase radovedne oči in ko je spoznal takoj, da ni na obrazih, v očeh, v besedah poleg radovednega pričakovanja nič navdušenosti, temveč namesto nje v nekaterih pogledih in vzklikih kljubovanje in zlovoljnost. Konec dolge mize je sedel postaren kmet, plečat in visok, z gladko obritim, veselim obrazom; gledal je neprestano na Kačurja in mu je mežikal z očesom. Za posebno mizo so sedeli delavci, strojarji; zdelo se je Kačurju, da vidi tam resnobo in zaupanje. Kmetje in fantje so govorili zelo glasno in so tolkli s kozarci ob mizo, da se je vino razlivalo.

»Nič dobrega ni tam; pijani so že!« je pomislil Kačur.

V tistem trenutku, ko je vstal in izpregovoril, je odprl duri rdečelični kaplan; ostal je na pragu in je gledal s tihim nasmehom v izbo. Njegov pogled je zmedel Kačurja in govoril je prve besede z neodločnim, jecajočim glasom.

»Kmetje! Delavci! Prišli smo nocoj skupaj, da se pomenimo o imenitni stvari ...« 

»Francka! Še en liter!« je zaklical kmečki fant in omizje se je zasmejalo hrupoma.

»Kdo pa mu je dal besedo? Kdo pa je dal besedo gospodu učitelju?« je prašal kaplan na pragu s prijaznim glasom in smehljajočim obrazom.

»Res je tako! Kdo pa je dal škricu besedo?« je zakričal pijan kmet in je udaril s praznim litrom ob mizo.

»Nobeden mu je ni dal!« je odgovoril zdravnik s prav tako prijaznim glasom in smehljajočim obrazom. »Saj ni shoda tukaj, ni predsednika in ne žandarjev! Oštarija je in v oštariji govori lahko, kdor hoče!« 

»Naj govori!« se je oglasil strojar. »Da slišimo, kaj misli povedati!« 

»Le naj govori!« je pokimal dolgi kmet in je pomežiknil Kačurju.

– »Veliko vam nimam povedati, ampak kar hočem povedati, je važno in zapomni naj si, kdor je dobre volje! Ta večer, zdaj, ko sem slišal te besede, izgovorjene naglas in natihoma, sem prepričan bolj nego kdaj poprej, da je eno nad vse potrebno –« 

»Vera!« ga je prekinil kaplan z mirnim glasom in smehljaje.

»Tako je! Vera!« je zakričal kmet.

»Dajte mir!« je zaklical delavec.

»Kdo mi bo ukazoval?« je vstal kmet izza mize in je prijel za kozarec.

Delavec je molčal, kmet se je ozrl počasi po izbi, od obraza do obraza, in je sédel.

– »Eno je nad vse potrebno: učenje, izobraženost! Jaz sem te misli in nobeden mi je ne more omajati, da je vse naše nesreče vzrok nevednost, neumnost, živalska zabitost in surovost. Zato noben narod ni tako nesrečen kakor slovenski!« 

»Kako je dejal?« se je vzdignil izza mize kmetski fant z bleščečimi očmi. »Še enkrat naj pove, da ga bomo razumeli!« 

»To prekličite!« je zahteval kaplan in je stopil korak v izbo.

»Naj pove do konca!« so zaklicali delavci.

Zdravnik si je prižgal smotko in se je sklonil bliže h Kačurju.

»Tako nikar, če vam je zdravje drago.« 

V Kačurju je kipelo od razočaranja, srda in razburjenosti.

»Ne prekličem ničesar! Če hočete, poslušajte dalje, če nečete, pustite! Kdor misli, da mu ne govorim pogodu, naj tudi misli, da ne govorim zanj!« 

»Torej do konca!« je izpregovoril kaplan.

– »Do konca!« je zaklical Kačur s trepetajočim glasom. »Jaz sem vabil nocoj v to krčmo ljudi, ki so poštenih misli. Pomeniti sem se hotel z njimi o stvari, ki je pomenka vredna. – Kaj ni sramota, da ta narod, ki se uči brati po državni zapovedi, ne bere drugega nego molitvenike, če ne spi v cerkvi? Da mu ne moreš povedati ničesar, če ne govoriš na prižnici? In da je zato, ker bere komar molitvenike in ker med pridigo spi ali pa kadi pred cerkvijo viržinko, tako neveden in okoren, kakor še za kmetskih puntov ni bil? ...« 

»Kaj nas je prišel zmerjat?« je zaklical kmet.

»Poslušajmo ga!« se je nasmehnil kaplan.

»Eno je nad vse potrebno: učenje!« 

»Sam se uči!« se je zasmejal kmet.

– »Ne roka – pamet ustvari blagor! Zato sem vas sklical nocoj, da se pomenimo o družbi, ki bi si naročala knjige in časopise in ki bi se shajala, da bi ji modri in učeni ljudje brali o koristnih stvareh. To je bil moj pošteni namen –« 

Vdrugič se je sklonil k njemu zdravnik.

»Brez srda, brez žolča!« 

» – moj pošteni namen je bil, ampak nocoj se ne bomo razgovarjali o stvari! Klical sem, pa so prišli med poklicane tudi ljudje, ki poziva niso vredni in ki naj ostanejo med svojo živino v hlevu!« 

Zdravnik ga je prijel trdo za roko in ga je potegnil na stol. Strojarji so ploskali, kmetje so vstali hrupoma izza mize. Kozarec je priletel na Kačurjevo mizo in vino mu je oškropilo obraz in suknjo.

»Koga si mislil, škric? Koga si zmerjal, smrkavec?« 

Dolgi kmet, ki je sedel konec mize, je vstal, zibal je z glavo, opotekel se je h Kačurjevi mizi in je razprostrl roke.

»Tak nikar! Tak nikar ne!« 

Ozrl se je preko rame na Kačurja in mu je namežiknil.

Delavci so vstali in so prijeli za stole.

»Na korajžo!« je zaklical kmetski fant, slekel je v hipu suknjo in jo vrgel na tla. Stol je letel pod stropom. udaril je na mizo in kozarci so zazvenčali. Sredi izbe se je zagozdila gruča kričečih ljudi; Kačur je videl razgrete obraze, nabrekle žile na čelu in stisnjene pesti.

Ob zidu se je privil krčmar k zdravniku in mu je stisnil v roko ključ.

»Tam skozi! Tam skozi!« 

Zdravnik je prijel Kačurja pod pazduho, odklenil je male stranske duri in stopila sta v temo, na vrt.

»Tod! Tod!« 

Vodil ga je kakor otroka; Kačur ni bil okusil vina in se je opotekal.

»Pa zakaj to? Zakaj to, gospod doktor?« 

Zdravnik se je zasmejal veselo.

»Kaj ste mislili, da bo drugače? Seveda ste mislili! Zato sem šel z vami! – Saj sem vedel že vnaprej: idealist ni za nobeno rabo, najmanj pa za reševanje naroda!

Povezava na celo knjigo.