Slovenska moderna

Splošne značilnosti

10. Oton Župančič - Duma

MALO BERILO

 Zanimivosti imate na povezavi:

http://gradiva.txt.si/slovenscina/slovenscina-za-gimnazije-srednje-sole/3-letnik/modena/motivacija-6/

ODLOMEK

Slišal sem pesem in čul sem glas pojoč,

glas moža, kot da je odgovor ženskemu glasu;

čul sem, kako je zvenelo moje srce.

Pesem moža in odgovor ženski pesmi:

Sredi poljan si in poješ mi pesem zeleno vso,

pesem vetra in vej in trave in sonca na travi,

pesem hitečih in pesem stoječih valov,

pesem srebrnih in pesem zlatih valov –

pesem potokov in pesem žit.

 

»Kakor s trakovi so zvezane s cestami tu vasi;

cerkev je dvignila glavo preko streh,

z viška motri nehanje ljudi pod seboj,

ure jim meri in delo deli.

Hiše so hišice, okna so okenca, nagelj iz oken

lije zelen se po steni, rdeče se peni

v soncu tihi ta slap –

znamenje fantom, ki hodijo mimo čez dan,

znamenje tajno za noč –«

 Poješ; in pisanih rut so vesele tvoje oči,

zdravih, rjavih lic in bisernobelega smeha,

kretenj oglatih in hoje nerodne in kmečkih zadreg;

kletve robate ušesu so tvojemu vino,

krepka primera – dala bi zanjo cekin.

 

Sredi poljan si in poješ mi pesem zeleno vso,

poješ in vabiš:

 

 

ODLOMEK

 

Hodil po zemlji sem naši in pil nje bolesti.

Sveta si, zemlja, in blagor mu, komur plodiš; –ali poljane poznam – čigave so v soncu bleščeče?

Pustil si plug in motiko, zalezel se v zemljo,

starec, in križ ti na grobu rjavi in poveša se;

sin tvoj zaril se je živ pod zemljo – v Ameriki koplje,

v rovu še zarja poljan mu mračne misli obseva,

sin njegov več ne bo jih poznal, ne sanjal o njih.

Čul sem vdovice jok:

»Moj Mate, jo, moj Mate!«

Pel je veliki zvon –

»Moj Mate, jo, moj Mate!«

Hamburk, Hamburk! kliče ji zvon…

tam ji v smrt omahnil je sin,

solze nobene bilo ni za njim,

znamenja ni za grob njegov.

 

Hamburk! – Misel ji blodi okrog,

pa ne ve, kam naj poleti,

kje se naj na grob spusti,

da potoči nanj solzo.

Da sem takrat bil Bog,

– »Moj Mate, jo, moj Mate!«

vzkliknil bil v grob bi njegov:

»Moj Mate, vstani, Mate!«

Hamburk, Hamburk! – veliki zvon

poje ji, bije,

toži, vpije,

pada trdo na njeno glavo.

 

Hamburk, Hamburk! – pada črno,

meša se, lije,

vse ovije

v svojo motnjavo, zemljo in nebo.

 

Da si takrat bil, Bog,

–  »Moj Mate, jo, moj Mate!«

vzkliknil bil v grob bi njegov:

»Moj Mate, vstani, Mate!«

Pa so ramena in pleča kot skale,

tilnik – naloži mu breme nasilnik –

nosil ga bo in ne bo se krivil;

pa so srca tiha in močna –

njihov ponos je brez besed;

 

Vsebina

Pesnitev se dotakne problema množičnega izseljevanja. Domovina se z izseljenci širi v svet.

V prvem delu si odpevata ženski in moški glas. Ženski romantični glas opeva lepote domače pokrajine in poveličuje življenje na vasi, idiličnost naše zemlje ter življenja na kmetih. To je očarljiva pesem zelenih poljan, pesem vetra in sonca, pesem srebrnih potokov in zlatih žit, s katero ženska vabi domov na kmete. Kot odgovor ženski pesmi nato zazveni glas moža, pesem svetovljana, čigar srce že utripa v potisočerjenem taktu velikih mest. Pesem moža je mogočna hvalnica novemu življenju, ki je spodbudilo nepričakovan razmah tehnike, znanosti in umetnosti ter vsemu človeštvu pokazalo nove perspektive v prihodnosti. Šum v tovarnah, hrup na cestah v velemestih pesnika ne duši, marveč mu vliva v utrujeno dušo novo vero, kajti »skoznjo v svobodo gre, v bodočnost gre cesta.«

V drugem delu pesnitve se oglasi pesnikovo srce. V razkošni bleščini pesnik najprej pričara lepoto pokrajine in mirno življenje v rodni Beli krajini. V njegovi zavesti se obudijo nekateri najlepši prizori iz rane mladosti v Vinici in Dragatušu. Groza ga pa spreleti, ko se spomni množičnega izseljevanja svojih rojakov v tujino. Ob tem nenadoma spozna, da se v tragični usodi Belokranjcev kaže tudi žalostna usoda celotne domovine. Pesnikova bolečina je tem večja, ker čuti, da njegova domovina ne ponuja takih možnosti za človekov razvoj kakor ljudem drugod pa svetu. Zato se boji, da bo naše izseljence premamila tuja slava in jih ne bo nikoli več nazaj. Sprašuje se:

»Boš jih kot lastovke k sebi priklicala?

Ali jih tuja bo slava premamila

in jih nikoli več k tebi ne bo?«

Pesnikova želja je, da bi morala tudi njegova domovina na neki način ustvariti kulturo, kakršna je v tujini. Vse dotlej gre, kot pravi »visoki polet nesmrtnih genijev« preko nas. Tako domovinsko čustvo, ki poslej živi v poetovem srcu, ni več le zamaknjena ljubezen, temveč že določena bolečina in spoznanje o tragičnem položaju slovenstva.

Jezikovno-slogovna analiza

Slog pesnitve je patetičen, himničen, retoričen. Prepletajo se impresionistični in simbolični elementi. Novoromantična usmeritev je opazna v opevanju idiličnega kmečkega sveta. Temna podoba izseljevanja je njegovo nasprotje, medtem ko se v podobah moderne civilizacije uveljavljajo pesnikovi optimizem, vitalizem in vera v napredek.

Pesem ni epska, nima zgodbe in večinoma ne pripoveduje o dogodkih, ampak je predvsem osebna izpoved.

Duma je velika pesnitev tudi po umetniški moči podob, po bogastvu jezika, njegovi muzikalnosti in ritmični razgibanosti, je popoln izraz Župančičevega jezikovnega in ritmičnega mojstrstva:

  • metaforika pesnitve je zelo bogata: zelena pesem, bisernobeli smeh, oglate kretnje, hrasti orjaki…
  • ena najbolj mnogoplastnih metafor je: »Škrjanček - pojoča raketa - je pesmi pršil: / je čul moje srce, od njega se peti učil?«
  • Pesnik s prefinjeno uporabo prilastka prikaže razliko med moškim in ženskim značajem. Levi prilastek je mehkejši, bolj ženski, desni prilastek je trši, bolj moški.
  • aliteracija: …sanjalo smele sanje bodočnosti…«
  • retorična vprašanja: Kje, domovina si? Ali na poljih teh? / Še pod Triglavom, okrog Karavank? / Ah po plavžih si, ali po rudnikih? / Tu? Preko morja? In ni ti meja?
  • metonimija: »…pustil si plug in motiko…« (pustil si kmečko življenje)
  • antiteza: »…v rovu še zarja poljan mu mračne misli obseva…«
  • pokrajinske narečne besede: otec, sprovajati, slušati, rodina, mlada (nevesta)
  • primere: »…gledam zemljo in lepa bila je kot naša, vredna enake ljubezni kot naša…«; »…videl sem matere, kakor pri nas so bedele nad zibelko…«; »…kakor s trakovi so zvezane s cestami tu vasi…«
  • mnogovezje: »…pesem vetra in vej in trave in sonca na travi…«
  • paralelizmi in anafora: »…pesem vetra in vej in trave in sonca na travi, / pesem hitečih in pesem stoječih valov, / pesem srebrnih in pesem zlatih valov – / pesem potokov in pesem žit. »
  • mnoge poosebitve
  • školjka predstavlja pesnikovo srce oziroma pesnika, zrnce peska bolečino ob stanju v domovini, biser pa je pesnitev Duma
  • sinestezija (soobčutje = združevanje različnih čutnih zaznav): »Nagelj iz oken lije zelen se po steni, rdeče se peni tihi ta slap. »; »pesem zelena vsa«; »bisernobeli smeh«; »škrjanček – pojoča raketa – je pesmi pršil.«

Motiv in tema

V Dumi naj bi Župančič v celoti izoblikoval svoje razmerje do naroda, domovine in slovenstva. S tem je obnovil tematiko, s katero se je ukvarjal že Prešeren, nadaljevali pa Jenko, Stritar Gregorčič in drugi. Pesnitev je nastala iz zavesti, da tradicionalni slovenski svet kljub svoji lepoti pripada preteklosti, nadomestila ga bo vključitev v velike tokove modernega sveta z razmahom in tudi s trpljenjem, ki ga prinaša.