Kaj so učne težave?
Kaj so učne težave?
Vključujoči pristop šole postavlja v ospredje učenčevo optimalno učenje s poudarkom na pogojih in ovirah, ki v samem učnem okolju le-to omogočajo ali onemogočajo, pa tudi ovire, ki izhajajo iz učenca oziroma iz njegove narave. Prevladuje osredotočenost na učno okolje, torej na pouk in učilnico oziroma kurikul v najširšem pomenu besede.
Učne težave delimo na splošne in specifične, ki jih opredeljujemo od lažjih do težjih, od enostavnih do kompleksnih in lahko trajajo krajši čas ali vse življenje − Koncept učne težave v osnovni šoli (Zavod RS za šolstvo).
O učnih težavah govorimo, kadar ima otrok pri učenju pomembno večje težave kot vrstniki. Učne težave se pojavijo pri zelo heterogeni skupini učencev z različnimi kognitivnimi, socialnimi, emocionalnimi in drugimi značilnostmi (Magajna et al., 2008, str. 6). Po šolski zakonodaji učenci z učnimi težavami spadajo med učence s posebnimi potrebami (Zakon o osnovni šoli, 1996, 2007, 11. člen).
Petstopenjski model pomoči
- POMOČ UČITELJA V RAZREDU (med poukom, podaljšanim bivanjem, dopolnilni pouk): večini otrok z učnimi težavami lahko pomaga že učitelj v okviru »dobre poučevalne prakse«. Ta pomoč zadošča za otroke z blažjimi in lažjimi učnimi težavami.
- POMOČ ŠOLSKE SVETOVALNE SLUŽBE: ta se vključi, če pomoč učitelja ne zadošča več. Na tej stopnji se že oblikuje Izvirni delovni projekt pomoči, ki se vodi v osebni mapi učenca, ki potrebuje pomoč oziroma svetovanje.
- INDIVIDUALNA IN SKUPINSKA POMOČ UČENCEM: učenca z učnimi težavami vključimo v to obliko, ko potrebuje bolj sistematično strokovno pomoč v manjšem obsegu ali le krajši čas.
- MNENJE IN POMOČ ZUNANJE STROKOVNE INSTITUCIJE: kadar otrok kljub oblikam pomoči na prvih treh stopnjah ne napreduje, se šola obrne na zunanjo institucijo s potrebo po dodatni diagnostiki, svetovanju ali obravnavi.
- PROGRAM S PRILAGOJENIM IZVAJANJEM IN Z DODATNO STROKOVNO POMOČJO je namenjen tistemu delu otrok z učnimi težavami, ki zaradi izrazitejših težav potrebujejo več sistematične dodatne strokovne pomoči in izrazitejše prilagoditve. (Magajna et al., 2008).
Skupinska oblika učne pomoči je namenjena učencem, ki ne potrebujejo zelo intenzivnih (več kot eno uro na teden) in zelo specifičnih oblik pomoči (kot je npr. specifični trening za odpravljanje izrazitih primanjkljajev na področju branja (disleksije)). Ta oblika pomoči je bolj gospodarna, ker se vanjo vključi več učencev. Poleg tega je za nekatere učence z učnimi težavami tudi učinkovitejša, saj omogoča izvajanje sodelovalnega učenja, ki je za učence z učnimi težavami na splošno zelo učinkovito.
Skupinska učna pomoč je posebej primerna za izvajanje treningov avtomatiziranja posameznih veščin (npr. branja, pisanja, poslušanja, računanja ipd.) in učenje strategij reševanja problemov, pri čemer se upoštevajo posebne potrebe učencev. Dodatne ure individualne in skupinske pomoči se izvajajo strnjeno po eno uro na teden. Po potrebi se v organizaciji nadaljnje pomoči otroku opravijo dodatni diagnostični postopki (pri bolj zapletenih težavah se v obravnavo vključujejo tudi specializirane zunanje strokovne ustanove) na pobudo bodisi šole bodisi staršev (OŠ Šmarje - Sap).