Problem ustvarjanja za publiko, vidim v tem, da moramo vedno računati, ob izpostavljenosti večjemu številu ljudi, da bomo dobili tako dobre komentarje, kot tudi slabe. Ob večjem številu slabih, ali pa v primeru, da slabše prenašamo kritiko, nam lahko izpostavljanje publiki, zmanjša našo motivacijo in veselje do ustvarjanja. Prav tako nas lahko pozitivni komentarji navdihnejo z novim valom ustvarjalnosti. In tudi pri ustvarjanju zase lahko nastane problem. Lahko izgubimo voljo do ustvarjanja, če nimamo nobenega odziva od drugih. Po drugi strani, pa v kolikor smo notranje dovolj motivirani za ustvarjanje, to ni problem. Odvisno je od vsakega posameznika, ali mu je bolj pri srcu ustvarjanje pred publiko, ali pa raje ustvarja zase.
Strinjam se z napisanim! Nekdo od znanih ustvarjalcev v svetu slikarstva, kiparstva, pozabila sem ime, je enkrat izpostavil, da umetnik niha željo po tem, da bi se za svojimi deli lahko skril, hkrati pa bi se z deli razkril. Zdi se, da umetnost sega na področje neubesedljivih občutkov, želja in hrepenenj. "Namen umetnosti je umivanje prahu iz vsakdanjega življenja naših duš", je rekel Pablo Picasso. "Umetnik je nekdo, ki proizvaja stvari, ki jih ljudje ne potrebujejo." je izjavil Andy Warhol. "Umetnost mora biti izraz ljubezni ali pa ni nič." je v svojem značilnem slogu povedal Mark Chagall. "Umetnost nam omogoča, da hkrati najdemo in izgubimo sebe." je bila misel Thomasa Mertona. Ni univerzalnega načina, kako ustvarjati, poti se razkrivajo šele preko narave dela, in takrat se ne obremenjujemo ne s sabo ne s publiko. Umetnost lahko na tak ali drugačen način prenesemo v življenje.