Slovenščina, 4. d (Ozimek)

Tukaj, na tej strani, je na primeru še enkrat razloženo nekaj značilnosti pravljic.  To stran samo prebereš.

V legendi so opisane značilnosti, v besedilu pa, kje jih najdemo. Primerjaj ju.

Izbral sem samo odlomek pravljice Zlata ptica, ker je celo besedilo predolgo, zato tudi značilnosti niso vse. Pravljica spada med prozna besedila (proza).

LEGENDA:  

• osebe nedoločene (cesar, kralj, deklica …) ali izmišljene (Sneguljčica, Pepelka…)
• pravljična števila
• pravljični predmeti: ogledalo, mošnja cekinov, zlat prstan
• veliko ponavljanja besed in dejanj (Vse se trikrat ponovi.)
• dobro zmaga: Vse dobro je poplačano, vse hudo kaznovano. (Na koncu te pravljice res zmaga dobro.)
• nasprotja, črno-belo slikanje (Primer: ljudje so ali dobri ali slabi, neumni ali pametni; tistih vmes ponavadi v pravljicah ni.)
• kraj in čas dogajanja sta nedoločena: ne vemo, kje, ne vemo, kdaj
• značilni začetki: Nekoč je … (Ta pravljica se kar začne, nič ne pove, kje in kdaj.)
• čudežna dejanja npr. ljudje se spremenijo v živali (V nadaljevanju bi spoznali govorečega medveda.)
• lastnosti junakov vedno enake: mogočen kralj, lep princ, hudobna mačeha, pameten tretji sin …
• ljudska / umetna pravljica (Ta pravljica je ljudska.)

Zlata ptica (uvod) 

Kralj je imel na svojem vrtu neizrečeno lepo jablano, ki je rodila zlata jabolka, a jih nikoli niso mogli dobiti. Vsako jutro je eno manjkalo. Noč in dan je postavljal k drevesu straže, da bi zasačil tatu, toda tudi najboljši stražniki niso mogli dobiti nikogar, ki bi hodil po jabolka, pa je vendar manjkalo slednje jutro po eno. Vse to ni nič pomagalo in vojaki so se že branili hoditi na stražo.

Kralj pa je imel tri sinove. Starejša dva sta bila bolj samosvoja in mlajšega brata nista nič kaj marala. Kralj je rekel stražiti tudi sinovom in prvo noč je šel najstarejši. Vzel je puško, jo dobro napolnil, hodil gor in dol in gledal okoli sebe, kdaj in od kod bo kdo prišel. Vso noč ni bilo nikogar, toda drugo jutro je jabolko le manjkalo.

Drugo noč gre srednji sin. Z nabito puško hodi gor in dol kakor prvi in gleda okoli sebe, kdaj in od kod bo kdo prišel nad jablano, pa nikogar ni bilo, jabolko pa je le manjkalo.

Tretjo noč gre najmlajši. Namesto s svinčenim zrnom, nabije puško z grahom, češ da tatu ne bo ustrelil, temveč ga samo spoznal, kakšen tiček je to, ki zna tako krasti, da ga nihče ne zasači. Zvečer se ustopi pod drevo, upre oči v jabolka in gleda venomer vanje, ne da bi se ozrl kamor koli. Kar prileti okoli polnoči izpod neba ptica, tako, tiho, da se ni nič slišalo, in se spusti na drevo. S kremplji prime jabolko, najmlajši pa pomeri, sproži in ji odstreli tri peresa. Ptica se ustraši, pusti jabolko in zleti. Sin pobere peresa in vidi, da so iz čistega zlata.

Ko brata slišita strel, brž vstaneta, pritečeta k mlajšemu in ga vprašata, od kod je tat prišel. On pa jima reče : — Gledala bi, pa bi ga videla. 

(odlomek; uvodni del)