Osončje

Sonce

Sonce je centralna točka našega Osončja. Vsa ostala nebesna telesa krožijo okrog njega. Vendar pa tudi Sonce ne miruje. Ob robu naše galaksije Mlečne ceste kroži okrog njenega središča. A tudi galaksija ne miruje. Tudi ona sama potuje. Grki so Sonce imenovali Helios, Rimljani pa Sol.

V Soncu je zbrane 99,8% vse mase Osončja. Preostanek mase se večinoma nahaja v Jupitru, le majhen del si je delijo vsa ostala nebesna telesa Osončja. Sonce je popolnoma povprečna zvezda tipa G2. Po velikosti sodi med 10% največjih zvezd v naši galaksiji Mlečni stezi, ki je sestavljena iz okrog 100 milijard zvezd. Povprečna velikost zvezd v Mlečni stezi je manj kakor 50% velikosti Sonca.

Sedanje sonce je sestavljeno iz 70% vodika, 28% helija, ostalo so vsi ostali kemijski elementi. Sonce počasi pretvarja vodik v helij. Pri tem se sproščajo različna valovanja, ki jih kot toploto, svetlobo in različna sevanja zaznamo na Zemlji. Sonce se vrti okrog svoje osi. A ker je velika plinasta krogla, se njegovi deli vrtijo različno hitro. Na ekvatorju naredi en obrat na 25,4 dni, na polih pa na vsakih 36 dni. V sredini ima jedro, ki ima premer 25% njegovega celotnega premera. Jedro se enakomerno vrti in se obnaša kot čvrsto telo. Na površini jedra vladajo peklenski pogoji. Toplota površine jedra je 15,6 milijonov Kelvina in pritisk znaša 250 milijard barov. Zlivanje jeder vodika v helijeva jedra tvori ogromno energijo, ki znaša 386 milijard milijard kilovatov vsako sekundo. Tako se vsako sekundo 700 milijonov ton vodika spremeni v 695 milijonov ton helija. 5 milijonov ton na sekundo predstavlja gama sevanje, ki prodira skozi sončev plašč do fotosfere. Fotosfera je sončeva površina, ki jo vidimo. Pri tej poti skozi sončev plašč se moč sevanja zmanjša, saj se vrača nazaj na jedro. Nekaj sevanja le pride do roba fotosfere in odleti s Sonca kot vidna svetloba in toplotno sevanje. Temperatura fotosfere je 5800 stopinj Kelvina. Včasih na površju opazimo temnejše sončeve pege, te imajo temperaturo 3800 stopinj Kelvina. Sončeve pege nastajajo zaradi vpliva sončevega magnetnega polja. Vendar način njihovega nastanka še ni zadovoljivo pojasnjen. Nad fotosfero se razprostira še tanka kromosfera. Nad njo je še skrajno razredčena korona. Ta se razprostira milijone kilometrov daleč v vesolje. Lepo je vidna ob sončnem mrku kot bleščeč obroč. Temperature plinov v njej lahko dosežejo tudi do milijon stopinj Kelvina. 

Sončevo magnetno polje je izredno močno in sega daleč izza Plutona. Domnevajo, da na robu tega polja leži Oortov oblak ledenih nebesnih teles, ki so skrajni rob našega Osončja. Poleg toplote in svetlobe Sonce oddaja tudi slab tok naelektrenih delcev. To so v glavnem elektroni in protoni. Imenujemo jih sončev veter. Sonce jih seva enakomerno s hitrostjo 450 km/sekundo. Le ob večjih izbruhih, ki so vidni kot velikanske ognjene bakle ali protuberance, se jakost sončevega vetra poveča. Sončne pege in protuberance se pojavljajo v dokaj enakomernem 11-letnem ciklusu. A sončev veter vpliva na poti umetnih satelitov, saj jih kar naprej odriva od začrtane trajektorije. Iz ledenih nebesnih teles, kometov, izriva lažje delce in tvori njihove repe. Ob večjih izbruhih delci sončevega vetra zadenejo tudi ob zemljino magnetno polje. S tem ga približajo površju in delci sončevega vetra zadevajo ob delce v zemljinem ozračju. Pojavi se barvni severni sij ali aurora borealis. Delci so tudi nevarni za človeka in zato morajo astronavti nositi zaščitna oblačila. Ob večjih izbruhih se morajo zateči v posebej zaščitene dele vesoljskih postaj. Možno bi bilo izdelati vesoljsko ladjo z jadrom, ki bi za pogon uporabila enakomeren pritisk sončevega vetra. 

Sonce je staro 4,5 milijarde let, prav toliko kot naše Osončje. Od nastanka je porabilo okrog 50% vodika. Tako predvidevajo, da bo sijalo enako kot doslej še naslednjih 5 milijard let.

Sonce ne bo obstajalo večno, saj bo jedrskega goriva, vodika, enkrat zmanjkalo. V petih milijardah let je porabilo približno polovico svojih zalog vodika. V naslednjih petih milijardah let bosta njegova temperatura in velikost z izgorevanjem vodika postopoma naraščali. Ko v sredici ne bo več vodika, bo Sonce približno trikrat večje kot je danes. Počasi se bo napihnilo v rdečo orjakinjo. Zemeljski oceani bodo izhlapeli, življenje tu ne bo več mogoče. 

Umirajoče Sonce bo najverjetneje požrlo Zemljo in danes trden kamen bo postal staljena lava. Globoko v notranjosti Sonca se bodo helijevi atomi združevali in gradili atome ogljika, kisika in nekaterih drugih težjih elementov. Končno bo Sonce odvrglo svoje zunanje plasti in sredi čudovite planetarne meglice, ki bo pri tem nastala, bo zasijala vroča, ogoljena sredica, ki ji pravimo bela pritlikavka.

Sonce leži sredi diska naše Galaksije. Kot ostale zvezde kroži okoli njenega središča. Pri hitrosti 220 kilometrov na sekundo potrebuje za en obhod okoli 225 milijonov let. To obdobje imenujemo kozmično leto. Pred enim kozmičnim letom so bili celo dinozavri še daljna prihodnost. 

Sonce se vrti okoli svoje osi, a se ne suče kot togo telo. Vrtilni čas na ekvatorju je 25,4 dneva, območja okrog 60 stopinj heliografske širine se enkrat zavrtijo v 29 dneh, v bližini polov pa za en obhod potrebuje največ časa – približno 35 dni. To lahko opazujemo kot drsenje peg po Sončevi ploskvi, ki za prehod diska potrebujejo približ no dva tedna.