Pravljica: Sedem let pri beli kači

SEDEM LET PRI BELI KAČI (Slovenska ljudska iz Bele krajine)

Nekoč je hodil majhen deček v gozd po drva.

Nekega dne je šel mimo globoke jame. Spodrsnilo mu je in je padel vanjo. V jami je bilo mnogo kač. Prva med njimi je bila kačja kraljica, bela kača z bleščečim diamantom na glavici.

Deček se je bal kač, vendar mu niso storile nič hudega. Naglo se jih je privadil, le lačen je bil. Videl pa je, kako ližejo kače neki kamen. Tudi sam ga je začel lizati in ni bil več lačen.

Tako je deček preživel v luknji med kačami sedem dolgih let. Ko je minilo sedmo leto, mu je rekla kačja kraljica:

„ Sinko, ti bi rad šel domov, ali ne?“

„ Seveda, rad bi šel domov,“ ji je odgovoril deček. „Samo ne vem, kako!“

„ Ne skrbi,“ mu je odvrnila kačja kraljica. „Toda gorje ti, če me izdaš!“

Deček je prisegel kačji kraljici, da je ne bo izdal. Potem ji je sedel na rep in ga je vrgla iz jame.

Deček je po sedmih letih šel vesel proti domu. Vsi domači so se mu zelo čudili. Mislili so, da je že davno mrtev. Na vse načine so ga prosili in silili, naj jim pove, kje je bil toliko časa. Deček pa se je branil. Nazadnje jim je le povedal, da je bil v jami pri kačji kraljici. Zdaj spet niso mirovali. Obljubiti jim je moral, da jim bo le pokazal kačjo kraljico.

Šli so k jami. Deček je splezal na deseto bukev od jame in glasno zažvižgal.

Zažvižgal je prvič - nič.

Zažvižgal je drugič - zopet nič.

Zažvižgal je tretjič - in iz jame se je pokazala kačja kraljica, bela kača s kronico na glavi. Žalostno je spregovorila:

„ Sinko, sinko, zakaj si mi prisegel, da me ne boš izdal?“ Potem se je obrnila in podrla devet bukev, le desete ni mogla. Na deseti je čepel deček. Sreča njegova, da je splezal na deseto bukev, drugače bi bil mrtev.