O petelinu in zmaju

O PETELINU IN ZMAJU

Nekoč so celo tam gori pod Ljubeljem živeli ljudje. Zemlje niso obdelovali, kopali so živo srebro. Jaka, ki je živel čisto na koncu vasi, je imel slabotnega petelina. Če so ga sosedje videli, so dejali: «Nič ne bo z njim.« »O, pa bo,« jim je odgovarjal Jaka. Čeprav je svojega petelina dobro krmil, mu nobena hrana ni koristila. Petelin je ostal šibak, da ni bil ničemur podoben.

Nekega popoldneva, ko sta se Jaka in petelin grela na soncu pred hišo, pride mimo stara, grbasta baba. »Coprnica,« pomisli Jaka, »njo bom prosil za hrano.« Pokliče jo in ta mu za drag denar pove, kako naj hrani petelina, da bo zrasel. Da mu tudi prašek, s katerim naj vsak dan popraši petelina. Petelin je od tedaj naprej hitro rasel in vedno bolj srborit postajal. Naslednjega jutra, še preden ga je Jaka mogel poprašiti in nahraniti, je zletel proti vrhu Kladiva. Jaka ga je klical, a petelin ga ni slišal. Sedel je na skalo in glasno. zapel. Pogledal je sem ter tja, zletel v luknjo, sedel vanjo in znesel veliko jajce. To je ležalo tako, da je bilo vedno na soncu. Iz njega se je čez nekaj časa izvalil velik zmaj. Skočil je tako močno, da se je zamajala gora in se je odtrgal plaz. V vas so drvele skale, čez hiše so skakale. Še dobro je bilo, da so ostali ljudje takrat doma. Rudnik je popolnoma zasulo. Eden za drugim so ljudje začeli bežati v dolino. Tudi zmaj se je ustrašil velikega hrupa in je še močneje poskočil. Tedaj se je blizu njega utrgal plaz in ga pokopal pod seboj.

Ljudje pa so bežali in bežali. Ob vznožju klanca so se ustavili, da bi se odpočili. Tisti kraj jim je bil kar všeč. Nekateri so tam ostali. Postavili so hiše in delavnice, nastalo je majhno mesto. Tržič so mu rekli.

Tisti pa, ki so se bali, da se bo gora še enkrat podrla nanje, so pot nadaljevali.

Pravijo, da so se ustavili v Kropi. Nič čudnega, saj je podobna Tržiču, le da gore tam niso tako visoke. (Dežman, 2001, str. 8-10 )

O petelinu in zmaju,