Ljudje lahko opazujemo oblike in barve narave. To nam omogočajo naše oči, ki zaznavajo svetlobo. Predmeti v okolici lahko svetlobo oddajajo ali odbijajo. Predmete, ki svetlobo oddajajo, imenujemo svetila. Za predmete, ki jih svetila osvetljujejo, pa pravimo, da so osvetljeni.

Predmete vidimo, če svetlobo, ki jo oddajo ali odbijejo, zaznajo naše oči.


Ločimo naravne vire svetlobe, kot so Sonce, zvezde in blisk, ter umetne vire (na primer žarnice in sveče). Če virov svetlobe ne bi bilo, bi okoli nas vladala popolna tema.

Za nas je najpomembnejši svetlobni vir Sonce, sledijo različne vrste žarnic in drugih naprav, ki svetijo ob dovajanju električne energije.

Prva električna žarnica v Sloveniji je zasvetila v Mariboru leta 1883.

Svetlobo sevajo predvsem vroča telesa.

Žarilna nitka se v volframovih žarnicah segreje do 

Temperatura strele doseže tudi do nekaj deset tisoč stopinj Celzija.

V Soncu in drugih zvezdah potekajo jedrske reakcije, pri katerih se sprošča ogromno toplote. Temperatura površine Sonca ima približno 




Nekatere luči svetijo, ker so napolnjene s plini, ki zasvetijo, ko skozi njih teče električni tok. 

Svetlobo oddajajo tudi nekatere žuželke. Najbolj znane pri nas so kresničke (glej sliko). Ko dihajo, potekajo posebne kemijske reakcije, zaradi katerih jim zasveti zadek.




KAKO HITRO SE ŠIRI SVETLOBA

Med nevihto najprej vidimo blisk, nato pa še zagrmi. Zvok v eni sekundi prepotuje približno , svetloba pa opravi v sekundi skoraj . Zaradi tako velike hitrosti širjenja svetlobe, pri opazovanju teles v naši okolici ne moremo opaziti zamikov.


Oceni, koliko časa potuje svetloba z Lune na Zemljo. Luna je povprečno od Zemlje oddaljena 


SVETLOBA NOSI ENERGIJO IN SPOROČILA


Vemo, da nam je na soncu prijetno toplo. Tudi voda se v počrnjenih posodah na soncu lahko močno segreje. Posebne fotovoltaične celice pa lahko energijo, ki prihaja od sonca, pretvorijo v električno energijo.

Ljudje vidne svetlobe ne oddajamo, jo pa sprejemamo. Za sporazumevanje tako uporabljamo svetlobne znake, ki jih dajejo posebne naprave, kot so svetilniki ali semaforji. Sodobni človek ve, da lahko bolj zapletene svetlobne signale spremeni v električne, ki jih lahko prenaša po kablih ali po zraku. Nazadnje se na primer spet prikažejo v obliki slike na televizijskem zaslonu.


BARVE
Ko se ozremo v svet, vidimo, da se vsa osvetljena telesa kažejo v različnih barvah. Barvne svetlobe (na primer semafor) ne dajejo »barvni« viri svetlobe, ampak filtri, ki jih postavimo pred svetilo. Večina virov daje tako imenovano belo svetlobo, v kateri so zajete vse valovne dolžine, kar pomeni, da so v njej zajete vse spektralne barve.



Če belo svetlobo prestrežemo z barvnim filtrom, nam filter prepusti le določen del bele svetlobe (določeno barvo), vse druge pa absorbira. O zastopanosti vseh spektralnih barv v beli svetlobi se lahko prepričamo s stekleno prizmo, v kateri se svetlobni žarki dvakrat lomijo. Opazimo, da se svetloba razcepi v osnovne barve: rdečo, oranžno, rumeno, zeleno, modro in vijolično.



Različne valovne dolžine, ki so zajete v beli svetlobi, se v stekleni prizmi različno močno lomijo in zato pride do razcepa, kot kaže slika.

Telesa nimajo barve sama po sebi. V barvi jih vidimo zato, ker odbijejo samo del svetlobe, ki pade nanje. Rdeča žoga na sliki, na katero pada bela svetloba, je videti rdeče zato, ker vpije vse dele barvnega spektra, razen rdečega. Tega odbije.



Enako zelena žoga odbije le zelen del spektra, druge pa vpije.
Kaj pa velja za cvetlico spodaj?


Zadnja sprememba: torek, 29 september 2020, 00:18