ZJUTRAJ, KO SE PREBUDIM,

VISOKO NA PRSTIH STOJIM,

POGLEDAM OKROG IN OKROG,

Z ROKAMI SE PRIMEM ZA BOK.

 

POMIGAM V LEVO IN DESNO,

PA ŠE NAPREJ IN NAZAJ,

NARIŠEM ŠE KROG ALI DVA,

DOTAKNEM SE Z ROKO NEBA.

 

POKRČIM KOLENA, LEBDIM,

VSEM SE LEPO NASMEJIM,

S PETO UDARIM OB TLA,

POSKOČIM ŠE SEM IN ŠE TJA.

 

KO TAKO TELOVADIM,

NA ZAJTRK SOSEDA POVABIM,

PREGOVOR VSAK ŽE ZNA,

PO JUTRU SE NOV DAN POZNA.