Planet Venera

Velikost in oddaljenost od Sonca

S polmerom, ki znaša 6052 kilometrov, je Venera približno enake velikosti kot Zemlja – manjša le za 5%.

Venera ima povprečno oddaljenostjo od Sonca približno 67 milijonov kilometrov, kar znaša 0,7 astronomske enote. Ena astronomska enota predstavlja razdaljo od Sonca do planeta Zemlja. Svetloba, ki jo oddaja Sonce potrebuje 6 minut, da pride do Venere, saj potuje s hitrostjo skoraj 300 tisoč kilometrov na sekundo.

Kroženje in rotacija

En obhod okrog Sonca (torej eno leto na tem planetu) Venera opravi v 225 zemeljskih dneh. Prav tako ima tudi najmanj ekscentrično orbito izmed osmih planetov, kar pomeni, da je njena orbita najbolj podobna krogu (in ne elipsi). 

Venera je eden izmed samo dveh planetov v Osončju, ki se okoli svoje osi vrtita od vzhoda proti zahodu oz. v smeri urinega kazalca (drugi planet je Uran). Večina planetov se okoli svoje osi namreč vrti v isti smeri, kot se vrti Sonce – v nasprotni smeri urinega kazalca. Okoli svoje osi se Venera zavrti vsakih 243 zemeljskih dni, kar je najpočasnejša vrtilna doba izmed vseh planetov, in traja dlje kot celotno Venerino leto. 

Zaradi nagiba osi, ki znaša le 3 stopinje, se vrti pokončno, in ne doživlja intenzivnejših letnih časov, kot jih prestaja večina drugih planetov v Osončju.

Nastanek planeta

Venera se je tako kot preostali del Osončja izoblikovala pred približno 4,5 milijardami let nazaj, ko se je zaradi delovanja sile gravitacije skupaj zgnetlo ogromno prahu in plinov, ki danes tvorijo ta planet. Tako kot drugi 'zemeljski' oz. 'notranji planeti' (kamor spadajo še Merkur, Zemlja in Mars), ima tudi Venera osrednje jedro, kamniti plašč in trdno skorjo.

​

Zgradba

Venera je po svoji zgradbi v marsičem podobna Zemlji. Ima železno jedro s 3200 kilometrov velikim polmerom, ki ga obdaja plašč iz vročih, delno staljenih kamnin – podobno kot tektonske plošče na Zemlji. Skorja je tanka plast kamnin in skal, ki se zaradi premikanja plašča izbočuje, in tako ustvarja ognjenike in gore. 

Površje

Če jo gledamo od daleč, se Venera zdi svetle, bele barve. Prekrita je namreč z gostimi oblaki, ki prispelo Sončevo svetlobo odsevajo oz. odbijajo nazaj v vesolje. Na sami površini planeta lahko najdemo raznovrstne kamnine različnih odtenkov sive – tako kot na Zemlji. Razlog zakaj bi na Veneri vse videli oranžaste barve, je zopet gosta atmosfera, ki Sončevo svetlobo filtrira in skozi ne prepušča spektra določenih barv.

Najvišja gora na Veneri je primerljiva z Mount Everestom, saj je visoka približno 8,8 kilometra. Površje je prašno in skalnato. Temperature pa dosežejo vrednosti skoraj 470 °C, kar predstavlja najvišjo površinsko temperaturo izmed vseh planetov v Osončju. Večji del površja kaže na oblikovanje z ognjeniškimi procesi, ki so se dogodili pred približno 300 do 500 milijoni let nazaj. Površje je popolnoma prekrito s kraterji, vendar ne manjšimi od 2 kilometrov v premeru. Ta podatek nakazuje na to, da so vsi manjši asteroidi in kometi, ki so bili namenjeni proti površju planeta, v celoti izgoreli v gostem ozračju. Kraterje na površju lahko zato povzročijo le večji asteroidi in kometi, ki jih Venerina atmosfera ni mogla v celoti izničiti.

Atmosfera

Venerina močna atmosfera je sestavljena večinoma iz ogljikovega dioksida. V njej lahko najdemo velik delež oblakov, ki vsebujejo žveplovo kislino in tako povzročajo 'kisli dež'. Gosta atmosfera povzroča tudi močan učinek tople grede, saj oblaki učinkovito zadržujejo toploto pod sabo. Čeprav je Venera najbolj vroč planet v Osončju, pa obstajajo plasti atmosfere s temperaturami, ki so podobne ugodnim površinskim temperaturam na Zemlji.

Zgornja plast oblakov v atmosferi obkroži celoten planet v samo petih dnevih. Orkanski vetrovi dosežejo hitrosti do 360 kilometrov na uro. Hitrosti vetrov se nižajo z višino oblakov v atmosferi, na površini pa naj bi znašale le nekaj kilometrov na uro.

Če bi stali na površju Venere in se zazrli navzgor, bi bilo nebo videti enako kot zelo oblačno in motno nebo na Zemlji. Atmosfera pa bi bila tako težka, da bi čutili enak tlak oz. pritisk kot če bi se nahajali 1,6 kilometra pod vodo.

Življenje na Veneri

Človek do današnjega še ni hodil po površju Venere. Vesoljska plovila, ki so jih vesoljske agencije tja poslale, pa niso zdržale prav dolgo časa. Okolje na Veneri namreč ni namenjeno življenju kot ga poznamo. Temperature, sevanja, tlak in materiali, ki so značilni za ta planet, so preveč ekstremni in nestanovitni, da bi se organizmi lahko prilagodili.

Vsekakor pa obstajajo številne spekulacije med znanstveniki, ki menijo, da je v daljni preteklosti Venera gostila neko obliko življenja - predvsem zaradi teoretičnih dokazov obstoja tekoče vode na samem površju in sicer v obliki večjih oceanov.

Naravni sateliti (lune)

Venera nima lun.

Obroči

Venera nima obročev.

Magnetosfera

Čeprav je po velikosti podobna Zemlji, in ima približno enako veliko železno jedro, je Venerino magnetno polje precej šibkejše od Zemljinega. Razlog temu je počasno vrtenje okoli svoje osi.

Raziskovanje Venere

Najsvetlejše telo na nočnem nebu (poleg Lune) preučujemo že tisočletja. Ker je Venera eno izmed samo dveh teles, ki se nahajajo med Soncem in Zemljo, tudi ta občasno prehaja pred Sončevo ploskvijo – ta pojav imenujemo tranzit (spodnja fotografija). Nazadnje se je zgodil leta 2012, naslednji pa bo šele leta 2117. 

Venero je do sedaj obiskalo več kot 40 vesoljskih plovil in sond iz različnih držav. Prvi pristanek na površju je uspel sondi imenovani 'Venera', ki jo je tja poslala Sovjetska Zveza. Drugi večji uspeh pri raziskovanju tega planeta je uspel vesoljskemu plovilu 'Magellan' (NASA), ki je Venero preučevalo med letoma 1990 in 1994, ter kartiralo 98% površja planeta. Trenutno pa svojo raziskovalno misijo opravlja tudi japonska sonda 'Akatsuki', ki se nahaja v stabilni orbiti okrog planeta.