Planet Jupiter

Jupiter je peti planet po vrsti, in daleč največji v Osončju, saj je kar dvakrat masivnejši od vseh ostalih planetov skupaj. 

Spada v skupino planetov, ki jim pravimo 'plinasti velikani' (tudi 'zunanji planeti'), kamor spadajo še Saturn, Uran in Neptun.

Zanimivi vzorci in črte, ki jih vidimo na Jupitru so pravzaprav hladni oblak amoniaka in pa vode, ki divjajo v atmosferi. 

Znamenita 'Velika rdeča pega' je velikanska nevihta, ki je veliko večja od našega planeta Zemlja, in v Jupitrovi atmosferi divja že več stoletij. 

Zaradi svoje mogočnosti je gromozanski planet poimenovan po Jupitru - rimskemu bogu vseh bogov (v grški mitologiji je to Zeus).

Velikost in oddaljenost od Sonca

S polmerom, ki znaša 69 911 kilometrov, je Jupiter 11-krat širši od Zemlje. Če bi bila Zemlja velikosti frnikole, bi bil Jupiter velik približno kot košarkarska žoga.

Jupiter ima povprečno oddaljenostjo od Sonca približno 778 milijonov kilometrov, kar znaša 5,2 astronomskih enot. Ena astronomska enota predstavlja razdaljo od Sonca do planeta Zemlja. Svetloba, ki jo oddaja Sonce, potrebuje 43 minut, da pride do Jupitra, saj potuje s hitrostjo skoraj 300 tisoč kilometrov na sekundo.

Kroženje in rotacija

Jupiter ima najkrajši dan v Osončju. En dan na planetu (torej čas, ki ga potrebuje, da se enkrat zavrti okoli svoje osi) traja približno 10 ur. En obhod okrog Sonca (torej eno leto na Jupitru) pa zaključi v približno 12-ih zemeljskih letih, kar je enako kot 4333 dni.

Jupitrova vrtilna os je nagnjena le za 3 stopinje, kar pomeni, da se vrti skoraj pokonci in ne doživlja ekstremnih letnih časov tako kot številni ostali planeti.

Nastanek planeta

Jupiter se je tako kot preostali del Osončja izoblikoval, pred približno 4,5 milijardami let, ko se je zaradi delovanja sile gravitacije skupaj zgnetlo ogromno prahu in plinov, ki danes tvorijo ta plinasti orjak. Tako kot sosednji planet Saturn, se je najbrž tudi Jupiter formiral bližje Soncu, in se potem preselil v zunanji del Sončevega sistema, kjer se je ustalil v stabilni orbiti kot peti planet po vrsti.

Zgradba

Sestava največjega planeta v Sončevem sistemu je zelo podobna sestavi Sonca oz. katerikoli drugi zvezdi – večinoma vodik in helij. Globoko v spodnjih plasteh atmosfere, se tlak in temperatura povečata do te mere, da se vodikov plin stisne v tekočino. To pomeni, da ima Jupiter tudi največji ocean v Osončju (sicer iz tekočega vodika, in ne vode). Znanstveniki menijo, da se globoko v notranjosti planeta, nekje na polovici proti središču, zopet zaradi visokega tlaka in temperature elektroni iztisnejo iz vodikovih atomov, zaradi česar tekočina postane elektrolit (prevaja električni tok). Še vedno pa ni znano, ali se v središču planeta nahaja trdno jedro ali pa morda super vroča, gosta zmes, vsekakor pa notranjost planeta doseže temperature več kot 50 000 °C.

Atmosfera

Gledano iz vesolja je Jupiter tapiserija raznobarvnih vzorcev, črt in pik. Njegovo atmosfero lahko razdelimo v tri različne plasti, ki v višino skupaj presegajo 70 kilometrov. Zgornja plast je najverjetneje sestavljena iz amoniakovega ledu, srednji sloj pa je verjetno iz kristalov amonijevega hidrosulfida.

Živahne barve, ki jih lahko vidimo v atmosferi in se razprostirajo v debelih pasov čez celoten planet, so najbrž plini, ki vsebujejo žveplo in fosfor in se dvigajo iz toplejše notranjosti planeta.

Ker Jupiter nima trdnega površja, ki bi jih upočasnilo, lahko nevihte v atmosferi divjajo tudi več stoletij. Odličen primer je tako imenovana 'Velika rdeča pega', ki so jo na Jupitru opazili že pred več kot 300 leti. Ob opazovanju planeta lahko določimo več trakov različnih barv, kjer vetrovi dosežejo hitrosti tudi do 540 kilometrov na uro.

Sestava atmosfere: ~86 % vodika in ~14 % helija. Vsebuje sledi metana, vodne pare, amoniaka in 'skalnate' snovi, z manjšimi količinami ogljika, etana, vodikovega sulfida, neona, dušika, kisika, fosfata in žvepla.

Površje

Kot plinasti velikan, Jupiter nima prave površine. Njegova atmosfera se postopoma spremeni v tekoči vodik in druge staljene oblike različnih snovi oz. molekul. 

Medtem ko vesoljsko plovilo sploh ne bi moglo pristati na Jupitru, niti ne bi bilo zmožno leteti skozi njegovo atmosfero brez, da bi se poškodovalo. Ekstremne temperature in visok tlak bi robotsko plovilo uničili v zelo hitrem času.

Življenje na Jupitru

Medtem ko planet najbrž ne gosti življenja, pa to ne velja nujno za nekatere od njegovih lun, kot je npr. Evropa. Na Evropi se pod ledenim površjem nahaja ogromen ocean, ki bi teoretično lahko podpiral neko od oblik življenja.

Jupitrovi naravni sateliti (lune)

Največje štiri lune je leta 1610 s pomočjo teleskopa odkril astronom Galilejo Galileji. Dandanes jih imenujemo tudi Galilejeve lune in so ene izmed zanimivejših destinacij v našem Osončju. Luna Io je najbolj ognjeniško aktivno telo v Osončju. Ganymede je največji naravni satelit v Osončju (večja je celo od planeta Merkur). Callisto ima površje z zelo majhnimi kraterji, kar nakazuje na manjšo stopnjo površinsko-atmosferske aktivnosti. Evropa pa pod svojo ledeno skorjo skriva ogromen ocean tekoče vode, zaradi česar je postala eno izmed zanimivejših mest za znanstveno raziskovanje in iskanje življenja.

​

Obroči

​

Magnetosfera

Jupitrovo magnetno polje med drugim povzroča tudi najbolj spektakularne avrore v Osončju.

Raziskovanje Jupitra

Med letoma 1995 in 2003 je vesoljsko plovilo 'Galileo' (NASA) v Jupitrovo atmosfero izpustilo manjšo sondo, ki je podrobneje preučevala sam planet in njegove naravne satelite. Prve kvalitetnejše fotografije planeta je posredovalo plovilo 'Cassini', ki je bilo napoteno k sosednjemu planetu Saturnu. Plovilo 'Juno' pa je v Jupitrovo orbito prispelo julija 2016 in trenutno še zmeraj preučuje ta velikanski planet, kot tudi njegove najzanimivejše naravne satelite in obroče. Tudi slavna rdeča pega je bil osrednji cilj večim misijam preučevanja Jupitra.