Luna

Luna je edino mesto poleg Zemlje, kjer je človek pustil svoje stopinje. Najsvetlejši in hkrati največji objekt na našem nočnem nebu, ustvarja Zemljo edinstveno v več pogledih.

V prvi vrsti skrbi za moderiranje (vodenje) gibanja našega domačega planeta, kar vodi v razmeroma stabilno podnebje. Prav tako povzroča plimovanje, ter tako ustvarja ritem, ki človeka na Zemlji vodi že tisočletja. Vodilna teorija o nastanku našega edinega naravnega satelita pravi, da je v daljni preteklosti telo velikosti Marsa, trčilo z Zemljo, in tako oblikovalo Luno. Luna je peti največji naravni satelit izmed več kot 190 satelitov v Osončju. Na površju Lune se trenutno nahaja več različnih robotskih plovil iz različnih držav po svetu.

Velikost in oddaljenost od Zemlje

S polmerom, ki znaša 1737,5 kilometrov, je Luna po velikosti enaka približno 1/3 velikosti Zemlje. Če bi bila Zemlja velikosti teniške žogice, bi bila Luna velika približno kot oreh.

Od Zemlje pa je veliko bolj oddaljena, kot si to večina ljudi misli. V povprečju se nahaja na razdalji približno 384 400 kilometrov, kar pomeni, da bi med našim planetom in Luno lahko postavili še 30 dodatnih planetov velikosti Zemlje. Vseeno pa se počasi odmika – vsako leto se oddalji za dodaten centimeter.

Kroženje in rotacija

Luna se okoli svoje osi vrti v enaki meri, kot kroži okrog Zemlje, kar pomeni, da je proti Zemlji obrnjena vedno z isto stranjo. Druga stran je zaradi tega dobila ime 'temna stran Meseca', vendar pa je ta izjava pretirana in ni resnična, saj je tudi druga stran Lune, ki ni obrnjena proti našemu planetu, obsijana s svetlobo, ki jo oddaja Sonce. Med kroženjem okrog Zemlje so tako v različnih obdobjih obsijani drugačni deleži Mesečeve površine, kar z naše perspektive pomeni, da Luna poteka skozi svoje faze oz. mene. Med pojavom polne Lune je polovica, ki je obrnjena proti Zemlji, v popolnosti obsijana s Soncem in obratno.

En obhod okrog Zemlje, Luna opravi v 27 dneh, okoli svoje osi pa se enkrat zasuče v ravno tolikšnem času. Ker pa se tudi naš planet giblje, ter kroži okoli svoje osi, se iz naše perspektive zdi, da Luna zaokroži na vsakih 29 dni.

Nastanek Lune

Vodilna teorija o nastanku Lune pravi, da je več kot 4,5 milijard let nazaj v Zemljo trčilo telo velikosti Marsa. Preostali kosi so se po trku akumulirali, ter nabirali skupaj, ter tako oblikovali naš edini naravni satelit. Na novo oblikovala Luna, je bila sprva v vročem, staljenem stanju a se je v približno 100 milijonov letih ohladila in kristalizirala.

Struktura

Tako kot druga kamnita telesa v Osončju, ima tudi Luna svoje jedro, plašč in skorjo. Jedro je bogato z železom ter v polmer meri približno 240 kilometrov. Obdano je s tekočo, železno lupino, ki v debelino meri 90 kilometrov. Le to, pa obdaja delno staljena, železna plast debeline 150 kilometrov.

Plašč sega od vrha staljenega sloja pa vse so dna Lunine skorje. Po vsej verjetnosti je sestavljen iz mineralov, kot sta olivin in piroksen, ki pa sta sestavljena iz atomov magnezija, železa, silicija in kisika.

Skorjo sestavljajo dobro znani kemijski elementi kot so kisik, silicij, magnezij, železo, kalcij in aluminij, z majhnimi količinami titana, urana, torija, kalija, vodika in drugih podobnih elementov oz. snovi ali spojin/molekul.

Nekoč v daljni preteklosti je imela Luna na svojem površju številne aktivne vulkane, ki pa so danes v mirujočem stanju in so nazadnje izbruhnili pred milijoni let. Površje

Zaradi pomanjkanja atmosfere, ki bi lahko ovirala 'meteorni dež' in udarce manjših asteroidov in kometov, je Luna prekrita s številnimi kraterji.

Skozi milijone let se je na površju Lune nabiralo na tisoče večjih kosov asteroidov in drugega vesoljskega kamna ter prahu. Plast tega praškastega materiala in skal različnih velikosti imenujemo (lunarni) regolit.

Ob pogledu na Luno lahko že s prostim očesom ločimo dve področji; svetlejša območja so znana kot 'visokogorja', temnejša pa kot 'morja' (lat. maria). Temnejša področja so v osnovi kraterji, ki jih je skozi milijarde let zapolnila lava. Svetlejša in temnejša področja predstavljajo kamnine in material različnih starosti in sestave, ki služijo kot dokaz, kako se je zgornja skorja kristalizirala iz magme.

Če bi z zares močnim teleskopom pogledali proti Luninemu površju na pravih mestih, bi lahko videli kose opreme, ameriško zastavo in celo kamero, ki so jo za seboj pustili ameriški astronavti.

Gravitacija na Luni je enaka približno 1/6 Zemljine gravitacije. Temperatura doseže vrednosti okoli 127 °C na Soncu ter -173 °C v temi.

Atmosfera

Luna ima zelo tanko atmosfero, ki ji pravimo tudi eksosfera. Takšna šibka atmosfera ne nudi nobene zaščite pred škodljivo Sončevo radiacijo in nevarnimi trki meteoridov in kometov.

Voda na Luni

 Na samem začetku raziskovanja Luninega površja in po analizi vseh vrnjenih vzorcev iz številnih misij Apollo, so znanstveniki zaključili, da je površina Lune suha.

Leta 2008 pa je indijsko vesoljsko plovilo 'Chandrayaan-1' na Luni zaznalo hidroksilne molekule, ki so se razširile po celotni površini, in se nabirale na polih. Ostale misije kot so 'Lunar prospector', 'LCROSS' in 'Lunar Reconnaissance Orbiter' so dokazale, da ima Luna svojo lastno globalno hidracijo in da se v sencah velikih kraterjev in polov skrivajo obsežne količine vodnega ledu.

Življenje na Luni

Naravni sateliti (lune)

Luna nima svojih naravnih satelitov.

Obroči

Luna nima obročev.

Magnetosfera

Zgodnja Luna je v daljni preteklosti še bila v stanju razviti notranji dinamo, ki ustvarja mehanizem za oblikovanje magnetnega polja okrog samega telesa, danes pa je ta magnetosfera zelo šibka – kar tisočkrat šibkejša od Zemljine magnetosfere.