Tehnologija je bila vedno pospeševalka trendov medijske industrije, razvoj v ustvarjanju medijev pa je navdihnil in nadgradil razvoj tehnologije. V zadnjih desetletjih je prišlo do občutnega premika od potrošniške elektronike k informacijski tehnologiji kot sili, ki oblikuje proizvodnjo in distribucijo medijskih vsebin. V središču sprememb znotraj medijske industrije je vloga interneta, platform in naprav - npr. pametnih telefonov. Tehnologije in podjetja, ki uspevajo v okviru te infrastrukture – tako imenovani novi posredniki, od proizvajalcev strojne opreme (Samsung, Apple) in razvijalcev programske opreme (Microsoft) do platform (Facebook, Google, YouTube) ter ponudnikov storitev (Netflix, Amazon, Spotify) – so izkoreninila in zmotila načine delovanja starejših medijev. Te tehnologije in korporacije so se trdno umestile med uporabnike in proizvajalce medijev, zato so vsi odvisni od izdelkov in platform za oblikovanje, distribucijo, dostop in izmenjavo medijskih vsebin. Medijske institucije se prilagajajo tej novi realnosti, vrednote, pričakovanja in strukture digitalnega gospodarstva pa odločajo o ustvarjalnih izbirah in procesih. Avtomatizacija, podatki in algoritmi igrajo vse večjo vlogo pri vseh oblikah medijskega dela, saj delujejo kot napovedovalci povpraševanja in ustvarjalci vsebin. Digitalni tehnološki kontekst medijskega dela pomeni večji poudarek na vsebinah, ki jih ustvarijo uporabniki, in angažiranosti potrošnikov, prav tako pa vpliva tudi na ustvarjanje (in uporabo) podatkov o uporabnikih in potrošnikih izdelkov ter storitev na spletu (Deuze in Prenger 2019, str. 14).

V dobi množičnih medijev je ključnega pomena, da smo opremljeni z znanji in sposobnostmi, ki nam omogočajo navigacijo med besedili, slikami in zvoki, ki nas obdajajo v našem vsakdanu. Ta skupek znanj in sposobnosti imenujemo medijska pismenost. Sue Ellen Christian (2020, str. 9) navaja pet razlogov za medijsko pismenost:

  1. mediji so naš globalni jezik. So vsesplošno razširjeni in bistvenega pomena za naše bivanje v sodobnem svetu;
  2. s tem ko razumemo, zakaj, kako, za koga in kdo je ustvaril medijsko sporočilo, lahko medije uporabljamo sebi v prid;
  3. vsak dan ustvarjamo medije. Zakaj jih ne bi ustvarjali na najbolj učinkovit, ustvarjalen in inteligenten način;
  4. mediji nimajo oznak o hranilni vrednosti. Glede na vse, kar zaužijemo, je smiselno vedeti, kako kritično oceniti, s čim hranimo možgane;
  5. nismo rojeni s sposobnostmi kritičnega ocenjevanja in razumevanja medijev. Le-tega se moramo naučiti.

Medijska pismenost je precej bolj kompleksna, kot se sprva zdi, saj ne zajema zgolj osnovnih sposobnosti branja medijskih besedil, temveč zahteva tudi njihove poglobljene analize in celo zmožnost lastnega ustvarjanja medijskih besedil. Spodaj je naštetih nekaj opredelitev pojma.

Media Smarts: zmožnost osnovnega dostopa do medijev, kritične analize na podlagi določenih ključnih konceptov, ocenjevanja medijev na podlagi te analize in lastna produkcija medijev.

UNESCO: medijska pismenost omogoča državljanom, da razumejo funkcije medijev in drugih ponudnikov informacij, kritično ocenijo njihovo vsebino in sprejemajo informirane odločitve kot uporabniki in proizvajalci informacij ter medijskih vsebin.

Nacionalno združenje za izobraževanje o medijski pismenosti: sposobnost dostopanja, analiziranja, vrednotenja, ustvarjanja in uporabe vseh oblik komunikacije.

Drugi evropski forum o medijski in informacijski pismenosti: medijska in informacijska pismenost državljane opremljata z znanjem za dostopanje do informacij in medijev za kritično analizo informacij in medijskih vsebin, kot tudi za sodelovanje z mediji in drugimi ponudniki informacij za družbene, državljanske in ustvarjalne namene (Christian 2020, str. 7).

Medijska pismenost zagotavlja teoretični okvir in je inherentno interdisciplinarna. Postavlja standarde kritičnega mišljenja, ki nas varujejo pred napačnimi in lažnimi informacijami. Opremi nas s spretnostmi za razčlembo sporočila za razumevanje njegovega pomena in konteksta, hkrati pa v nas razvije tudi spoštovanje do stališč drugih ljudi pri pošiljanju sporočil prek različnih kultur (Christian 2020, str. 8).

Pet ključnih konceptov medijske pismenosti:
  1. vsa medijska sporočila so konstruirana – medijska sporočila ustvarjajo posamezniki, ki se zavestno in podzavestno odločajo, kaj vanje vključiti in kaj izpustiti, ter kako predstaviti tisto, kar je vključeno. Te odločitve temeljijo na osebnem stališču ustvarjalcev, ki ga oblikujejo njihova mnenja, predpostavke in pristranskosti, kot tudi mediji, ki so jim bili izpostavljeni. Na številne medijske izdelke gledamo kot na neposredno reprezentacijo resničnosti, vendar niso popolni odsevi resničnega sveta;
  2. medijska oblika in vsebina sta tesno povezani  tehnične, komercialne in pripovedovalske zahteve se med mediji razlikujejo;
  3. ljudje ista medijska sporočila doživljajo na različne načine – pomen kateregakoli medijskega besedila ustvarjajo njegovi ustvarjalci in občinstvo. To pomeni, da lahko različna občinstva istemu besedilu pripišejo povsem različne pomene. Medijska pismenost nas spodbuja, da razumemo, kako posamezni dejavniki, kot so starost, spol, rasa in družbeni status, vplivajo na naše razlage medijev;
  4. mediji posredujejo ideološka sporočila in sporočila o vrednotah – mediji imajo velik vpliv na politiko in na oblikovanje družbe. Včasih lahko z neomembo določenih akterjev ali dejstev močneje vplivajo na razplet dogodkov, kot če bi jih omenili. To je lahko posledica zavestnih odločitev, pogosteje pa je posledica podzavestnih pristranskosti, v vsakem primeru pa vpliva na naše mišljenje in prepričanja;
  5. mediji so tržno usmerjeni in imajo družben ter političen vpliv – medijska industrija spada v mrežo korporacij, ki vplivajo na vsebino in distribucijo, njen glavni cilj pa je običajno dobiček. Vprašanja lastništva in nadzora so poglavitna – relativno majhno število posameznikov ima nadzor nad tem, kar gledamo, beremo in slišimo v medijih. Tudi v primerih, ko medijske vsebine niso ustvarjene za dobiček, se načini distribucije vsebine skoraj vedno izvajajo z mislijo nanj.

Na teh pet naštetih konceptov se navezuje pet vprašanj, ki si jih moramo kot odgovorni bralci medijskih sporočil postaviti:

  1. Kdo je sporočilo ustvaril?
  2. Katere kreativne tehnike so uporabljene za pritegnitev moje pozornosti?
  3. Kako lahko drugi ljudje sporočilo razumejo drugače kot jaz?
  4. Katere vrednote, življenjski slog in stališča so predstavljeni v tem sporočilu?
  5. Zakaj je bilo sporočilo poslano? (Christian 2020, str. 9–10; MediaSmarts, b. d.)