Novinarstvo se sooča s krizo, ki so jo prinesle tako gospodarske kot tehnološke spremembe. Časopisi so izgubili bralce in novinarje, s podobnim so se soočile tudi medijske hiše. Spletni mediji so se uveljavili kot novi akterji na tem področju in s tem premešali nekatere tradicionalne novinarske vrednote. Novinarsko delo pa kljub tem spremembam ni nič manj vitalno in pomembno (Vos 2018, str. 1).

"Novinarstvo je posel ali praksa rednega ustvarjanja in širjenja informacij o aktualnih zadevah v javnem interesu. Je niz institucij, ki periodično (običajno dnevno, zdaj pa s stalnimi posodobitvami na spletu) objavlja informacije in komentarje o sodobnih zadevah, ki so običajno predstavljene kot resnične, razpršenemu in običajno anonimnemu občinstvu, da bi to občinstvo vključile v javni diskurz za obče dobro (Schudson v Vos 2018, str. 3)."

"Novinarstvo je niz transparentnih in neodvisnih postopkov, usmerjenih v zbiranje, preverjanje in poročanje o resničnih informacijah državljanom v demokraciji (Craft in Davis v Vos 2018, str. 3)."

Novinarstvo se poleg tehnoloških sooča tudi z drugimi vrstami ovir. Profesionalni novinarji so zaradi svoje funkcije psov čuvajev deležni pritiskov in groženj, včasih s strani zelo vplivnih in nevarnih ljudi. Takšne vrste novinarstvo si prizadeva, da javni uslužbenci in institucije služijo javnosti z odgovornostjo in transparentnostjo. Temelji novinarstva, ki si jih prizadevajo ohranjati vse resne medijske hiše in novinarji, so: iskanje resnice, natančnost, neodvisnost, poštenost, nepristranskost, odgovornost ter zmanjševanje škode pri poročanju o žrtvah in otrocih (Christian 2020, 169). Manj kvalitetnemu novinarstvu botrujejo tudi dejavniki, kot so:

  • časovne omejitve: digitalizacija je povečala potrebo po čimprejšnjih objavah zgodb, pri teh pa se lahko prej pojavi pristranska retorika, neuravnoteženost pri navajanju virov in nezadosten kontekst;
  • izbira zgodb: kdo odloča o objavni vrednosti novic? Mediji običajno pograbijo iste zgodbe, za katere pričakujejo, da bodo deležne največ pozornosti in klikov. Ta čredna mentaliteta lahko vodi do pretirano homogeniziranega pokrivanja, ki ne ponuja zadostnega števila različnih perspektiv;
  • pomanjkanje raznovrstnosti: rasna in spolna sestava novinarskih uredništev včasih ne odslikava dejanske sestave prebivalcev na lokaciji, ki jo uredništvo pokriva. Marsikatera novica je spregledana, ker preprosto ni v skladu z izkušnjami in doživljanjem sveta novinarjev in urednikov;
  • implicitne pristranskosti: gre za podzavestne predsodke, ki jih imamo o določenih skupinah ljudi. Te "bližnjice v mišljenju" pomenijo, da lahko naši predsodki preprečijo nevtralno in pošteno "pokrivanje" zgodb. Diverziteta v uredništvih je zato nujna, saj spodbuja širši nabor perspektiv;
  • kakovost zgodb: najbolj kakovostna slika ni nujno vedno najboljša prezentacija dogodka. Najbolj udarni citati niso nujno najbolj uporabni zaradi slabe kvalitete zvoka. Novinarji in uredniki morajo včasih sprejeti težke odločitve kaj vključiti v novico in česa ne;
  • pomanjkanje uravnoteženosti: pomanjkanje relevantnih in raznovrstnih perspektiv ali odsotnost kritičnosti do virov pa tudi umeščenost in trajanje določenih novic v oddaji lahko pri gledalcih vzbudi občutek, da so mediji nepošteni in nenatančni;
  • dostop: strokovnjaki za odnose z javnostmi, lobisti in drugi vplivneži so deležni več pozornosti od običajnih ljudi, zato je ključnega pomena neodvisnost novinarjev. Novi mediji so preoblikovali funkcijo "novinarjev-vratarjev". Kot "vratarji" so imeli zadnjo besedo pri odločanjuo tematikah, o katerih bodo poročali, zdaj pa lahko vplivneži novinarje celo preskočijo prek npr. družabnih medijev na poti do svojega občinstva (Christian 2020, str. 168–175).