Lažne informacije, teorije zarot in mnenja, predstavljena kot dejstva, otežujejo pristop k medijski pismenosti. Danes manipulacija z resnico doseže več ljudi zaradi interneta in družbenih omrežij. Lažne novice so ustvarjene tako nenamerno, predvsem z razširjanjem nepreverjenih informacij, kot tudi namerno. Družbena omrežja uporabnikom omogočajo, da so hkrati proizvajalci in potrošniki vsebin, posledica tega pa je hitro in nenadzorovano razširjanje zavajajočih in lažnih vsebin. V angleščini se pojavljajo trije izrazi, ki konkretneje opredeljujejo lažne informacije:

  • Misinformation – lažne informacije, ki niso ustvarjene z namenom škodovanja;
  • Disinformation – lažne informacije, ki so namenoma ustvarjene za škodovanje ali zavajanje ljudi, družbenih skupin, organizacij;
  • Malinformation – informacije, ki temeljijo na resnici, ustvarjene pa so za škodovanje osebi, organizaciji, državi … (Christian 2020, str. 52–54).

Teorije zarote so razlage dogodkov ali situacij, ki vključujejo zaroto zlobnih in močnih akterjev, pogosto s političnimi motivi. Teorije zarote so okrepljene s krožnim sklepanjem – tako dokazi proti zaroti kot pomanjkanje dokazov zanjo se razlagajo kot dokaz njene resnice. Zarota tako postane stvar vere in ne stvar, ki jo je mogoče dokazati ali ovreči.

Avtorji lažnih novic izkoriščajo različne dejavnike za razširjanje lažnih informacij in manipulacijo z javnim mnenjem, pri čemer upoštevajo kognitivne in čustvene mehanizme ter orodja, ki jih ponujajo nove tehnologije. Čustva lahko razvrstimo na dve osi (Posner, Russell in Peterson, 2008): koliko nas spodbudijo k dejanjem in kakšno reakcijo povzročijo. Jeza nas poleg navdušenja najbolj spodbuja k dejanjem. Lažne novice temeljijo na interesih ljudi, zato njihovi ustvarjalci pogosto izberejo priljubljene teme in z njimi manipulirajo tako, da bralca povabijo h klikanju, branju in komentiranju – ga torej spodbudijo k dejanju. Dejanja bralcev ustvarjalcem novic prinašajo dobiček. Družbena in čustvena komponenta sta vključeni tudi v izgradnjo naših prepričanj in predstav. Družbeno okolje, v katerem se posameznik razvija, močno vpliva na njegovo vizijo sveta in njegovo ideološko prepričanje. Glede na posameznikovo ozadje in ne glede na njegovo družbeno, kulturno ali izobrazbeno raven, lahko vsak posameznik podleže teorijam zarote. Čustvena narava teorij zarote ali napačnih informacij vpliva tudi na naša prepričanja. Teorija zarote, ki igra na občutljivost ali domišljijo posameznika, bo prej sprejeta kot resnična.

Lažne novice in teorije zarot uporabljajo tudi miselne mehanizme, kot so kognitivne pristranskosti. Kognitivne pristranskosti so oblike razmišljanja, ki odstopajo od logičnega ali racionalnega razmišljanja in se sistematično uporabljajo v različnih situacijah. So hiter in intuitiven način sprejemanja sodb ali odločitev, saj so manj naporne od analitičnega sklepanja, ki bi upoštevalo vse pomembne informacije. Ogromen porast količine informacij na spletu je okrepil vpliv kognitivnih pristranskosti.

Nekatere izmed najpogostejših oblik kognitivnih pristranskosti so:

  • motivirano sklepanje (motivated reasoning) - kadar iz razpoložljivih informacij sami izluščimo zaključke, ki jih želimo slišati, čeprav je kredibilnost teh informacij vprašljiva. Želimo se izogniti kognitivni disonanci in soočenju z dejstvi, ki bi lahko omajala naša prepričanja;
  • potrditvena pristranskost (confirmation bias) - kadar prej opazimo in bolj cenimo informacije, ki so v skladu z našimi prepričanji;
  • hevristika razpoložljivosti (availability heuristic) - kadar se večkrat ponovljene informacije zdijo bolj kredibilne oziroma jih je lažje priklicati v spomin;
  • učinek iluzorne resnice (illusory truth effect) - kadar se večkrat ponovljene informacije zdijo pravilne;
  • čredni učinek (bandwagon effect) - kadar večja skupina ljudi verjame isti (neresnični) zgodbi, vplivu te skupine pa podležemo tudi mi (Christian 2020, str. 60–61).

Živimo v dobi post-resnice, izraza, ki ga je Oxfordski slovar leta 2016 imenoval za besedo leta. Nanaša se na informacije, ki apelirajo na čustva, prepričanja ali želje ljudi in ne na objektivna dejstva. Medijske in digitalne kompetence lahko ljudem pomagajo pri preverjanju prejetih informacij, pri tem pa se izognemu dejstvu, da bi čustva in manipulacije prevladale nad resnico.