Herbert A. Simon (v Christian 2020, str. 33), ameriški ekonomist, politolog in kognitivni psiholog je bil prvi, ki je pozornost konceptualiziral kot ekonomski princip:

"V svetu, bogatem z informacijami, razširjenost informacij pomeni pomanjkanje nečesa drugega: pomanjkanje vsega, kar te informacije porabijo. Kar  informacije porabijo, je precej očitno: porabijo pozornost prejemnikov. Zato veliko informacij povzroča pomanjkanje pozornosti in potrebo po učinkoviti razporeditvi te pozornosti med obilico virov informacij."

Thomas Davenport in John Beck (v Christian 2020, str. 33-34) pa sta leta 2001 skovala izraz "ekonomija pozornosti". Ideja pozornosti kot blaga oziroma ekonomske dobrine je temeljno načelo, s katerim medijska industrija ustvarja zaslužek. Denar bo šel v smeri, v katero ljudje usmerjajo svojo pozornost. V digitalnem svetu je naša pozornost merjena v obliki klikov, ogledov strani, objav, všečkov, delitev in tvitov. To so "valute družabnih medijev". Platforme našo pozornost prodajajo oglaševalcem.

Prekomerna raba družabnih medijev na pametnih telefonih je razširjena predvsem zaradi pojava, ki ga imenujemo "občasna okrepitev oziroma ojačitev" (intermittent reinforcement). Opisuje nepredvidljivo možnost naključne nagrade (npr. novih sledilcev ali všečkov), ki povzroča, da se stalno vračamo in preverjamo naša družabna omrežja. Ideja sloni na eksperimentu s podganami raziskovalca B. F. Skinnerja. Skinner je podgane naučil pritiskati na ročko, da bi prišle do hrane. Trening je bil najbolj učinkovit takrat, ko so podgane samo občasno dobile hrano (Christian 2020, str. 22). Cal Newport, profesor na univerzi v Georgetownu, pravi, da je naša pozornost preusmerjena takrat, ko nekaj »samo preverimo«. Tudi kadar je ta preusmeritev pozornosti kratkotrajna, je to dovolj, da vpliva na našo kognitivno kapaciteto za nezanemarljivo časovno obdobje. Dejanje "samo preverim" ni privlačno zaradi konstantnih nagrad – ravno zaradi nekonsistentnosti teh nagrad ves čas "samo preverjamo" (prav tam, str. 35).

Predvsem mlajši uporabniki medijev so prepričani, da lahko spremljajo več medijev hkrati, vendar je učinkovita večopravilnost (multitasking) težko dosegljiva. S preusmerjanjem pozornosti z ene naloge na drugo naše možgane hitreje izčrpamo in naše razmišljanje postane razpršeno ter neučinkovito. Čeprav narašča povpraševanje po delu, ki zahteva resno koncentracijo, je med nami prisotne vedno več tehnologije, ki škodi naši sposobnosti osredotočanja. Večopravilnost upočasni naše možgane in poveča število napak, ki jih naredimo, saj nismo sposobni izločiti vseh motečih dejavnikov. Preobremenjeni smo z nepomembnimi informacijami in manj učinkoviti pri prehodu z enega opravila na drugo (prav tam, str. 37–38).

V osrčju razprave odnosa med mediji in uporabniki se pojavlja vprašanje, zakaj medije sploh uporabljamo. Pri uporabi medijev smo lahko bolj namerni in učinkoviti, če uspemo prepoznati te razloge. Teorija uporabe in gratifikacije pravi, da so potrošniki medijev soaktivni prejemniki medijskih sporočil. Teorija opisuje idejo, da ljudje medijske vsebine iščejo zato, da bi zadovoljili svoje individualne potrebe. Potrošniki imajo torej aktivno vlogo pri iskanju in izločanju medijskih vsebin, s katerimi želijo zapolniti svoj prosti čas. Štiri glavne oblike razlogov za uporabo medijev so:

  • kognitivni: želja po učenju in razširjanju obzorij (npr. gledanje dokumentarnega filma);
  • afektivni: za zadostitev specifične čustvene potrebe (npr. ogled romantičnega filma);
  • osebno in socialno-integrativni: za izgradnjo osebne identitete (npr. objava zgodb na Instagramu) oziroma za raziskovanje svoje družbene identitete (npr. sledenje  umetnikom na Facebooku);
  • sprostitev napetosti/diverzija (npr. igranje pretepaške igre za katarzično izkušnjo).

Na drugi strani je teorija podkožne igle v diametralnem nasprotju s teorijo uporab in gratifikacij. Po njej je medijska publika namreč pasivni prejemnik medijev. Koncept se osredotoča na takojšnji in enoten odziv občinstva na medije. Znanstveniki so to teorijo ovrgli, ker se je izkazalo, da smo potrošniki precej selektivni pri konzumiranju medijskih vsebin (Christian 2020, 18–20).