VSE ZVEZDE, VIDNE S PROSTIM OČESOM, PRIPADAJO NAŠI GALAKSIJI

Na svetlobno neonesnaženem temnem nočnem nebu lahko s prostim očesom z Zemlje vidimo vsega skupaj 9096 zvezd oziroma približno polovico od tega števila vsakič, ko stojimo pod nočnim nebom in se nad nami boči polovica nebesne krogle. Vse zvezde, ki jih vidimo, so članice naše Galaksije. Nobena ne pripada drugim galaksijam, tudi najbližjim ne. Še več. Tudi vse zvezde, ki jih vidimo z amaterskimi teleskopi, pripadajo naši Galaksiji. Samo v velikih profesionalnih teleskopih so vidne posamezne zvezde v drugih, a le v nam najbližjih galaksijah.


Velika večina s prostim očesom vidnih zvezd nam je tudi v resnici zelo blizu, le posamezne modre ali rdeče orjakinje so bolj oddaljene. S prostim očesom torej na nebu vidimo bolj ali manj naše lokalno vesolje. Vidimo pa seveda Rimsko cesto, to je našo galaksijo, a le kot mlečni pas, ki se vleče čez nebo. V njem so zvezde tako zgoščene, da jih ne ločimo s prostim očesom. Tipična zvezda v naši Rimski cesti je rdeča pritlikavka, malo manjša in malo manj masivna od našega Sonca. Med najbližjimi zvezdami je takih zvezd kar dve tretjini.


RIMSKA CESTA SODI MED VEČJE GALAKSIJE

Določiti velikost Rimske ceste ni enostavna naloga, saj so zvezde proti robu že močno razredčene. Ocene zato niso hudo natančne in se gibljejo od okoli 100.000 svetlobnih let pa vse do najbolj optimističnih 200.000 svetlobnih let. S to velikostjo sodi naša galaksija med večje spiralne galaksije v vesolju.

Ocenjeno število zvezd v njej je 400 milijard! Strahotno velika številka, ki daje slutiti, da so zvezde blizu skupaj, še posebej če vemo, da niso razporejene v krogli s premerom 100.000 svetlobnih let, ampak v ploščatem disku s povprečno debelino vsega 2000 svetlobnih let. A temu ni tako.

V naši galaktični soseščini, ki leži približno na sredini diska, je razdalja med posameznimi zvezdami nekaj svetlobnih let. Soncu najbližja zvezda, Proksima Kentavra, je oddaljena 4,2 svetlobnega leta. Potem si v različnih smereh sledijo posamezne zvezde na oddaljenostih 6, 7, 8, 9 … svetlobnih let. V krogli s premerom 20 svetlobnih let okoli Sonca je vsega skupaj 11 zvezd, v krogli s premerom 100 svetlobnih let pa 208 zvezd. Kakšne pretirane gneče torej ni, morda je malo večja v bližini središča.

Galaksija je torej bolj ali manj prazen prostor. Da so razdalje med zvezdami res velikanske, pove podatek, da bi s tipičnim vesoljskim plovilom, ki smo ga danes sposobni izdelati in poslati na potovanje do zvezd, do Proksime potrebovali kar 165.000 let.


LE ENA OD MNOGIH GALAKSIJ

Če bi vesolje pogledali od daleč, bi videli, da tipična prebivalka ni zvezda, ampak galaksija. Včasih so mislili, da je vse vesolje le naša galaksija. Nežne oblačke svetlobe, ki so jih videli med zvezdami, in ki so jih imenovali meglice, so imeli za člane naše družine, saj pravih razdalj do njih še niso znali izmeriti. 

A z razvojem opazovalne tehnologije, spektroskopije in v povezavi s teoretičnimi modeli so v začetku 20. stoletja ugotovili, da so mnogi oblački na nebu samostojne galaksije, podobne naši Rimski cesti. To je leta 1923 prvemu uspelo ameriškemu astronomu Edwinu Hubblu, ki je na podlagi opazovanja utripanja spremenljivih zvezd kefeid v Andromedini meglici (danes ji pravimo galaksija) ugotovil, da je ta združba zvezd od nas oddaljena kar dva milijona svetlobnih let.

In izkazalo se je, da je Andromedina galaksija le ena od bližnjih. Danes vemo, da je vesolje veliko malo manj kot 14 milijard svetlobnih let, v njem pa je po najnovejših ocenah na podlagi posnetkov vesoljskega teleskopa do 2000 milijard galaksij. Naša je torej res le ena od mnogih.

RIMSKA CESTA JE SPIRALNA GALAKSIJA S PREČKO

Naša galaksija je spiralna in kot je tipično za okrog 67 odstotkov galaksij tega tipa ima tudi naša v središču prečko zvezd. Zadnje raziskave kažejo, da prečka v galaksiji začne nastajati takrat, ko plini in prah iz spiralnih krakov padajo proti središču galaksije. Zvezd v prečki je vse več in končno njihova lastna gravitacija oziroma medsebojne gravitacijske motnje razbijejo prečko, njene zvezde pa se razpršijo po vsej galaksiji. Nekaj jih odnese proti središču, nekaj pa v disk.


Zdi se torej, da imajo vse spiralne galaksije vsaj za nekaj časa v svojih zrelih letih prečko, pred tem in po tem pa ne. Hipotez o tem, kako nastanejo spiralni kraki, je več. Dejstvo je, da so vse galaksije na začetku bolj ali manj krogelne, nato zaradi vrtenja okoli osi elipsoidne, podobne današnjim eliptičnim galaksijam. Do nastanka spiralnih krakov pa naj bi prišlo zaradi bližnjih srečanj med galaksijami, pri katerih medsebojne plimske sile potegnejo in razburkajo pline in prah obeh vpletenih galaksij. Iz plimskih repov, ki jih galaksiji potegneta ena iz druge, naj bi sčasoma nastali spiralni kraki.
Tudi naša Galaksija je od svoje mladosti dalje doživela številna bližnja srečanja z drugimi galaksijami. Manjše je pritegnila v svoj gravitacijski objem in jih pogoltnila ter tako pridobivala na masi in velikosti. Tak kanibalizem ni značilen samo za mlado vesolje, ampak se dogaja tudi še danes. Opazovalni podatki kažejo, da je naša satelitska galaksija Veliki Magellanov oblak tudi na poti, da jo naša požre. Do trčenja in zlitja naj bi prišlo čez približno 2,4 milijarde let.

TRČENJE Z ANDROMEDINO GALAKSIJO

Ko že govorimo o trčenjih med galaksijami povejmo, da sta dve največ ji v naši Lokalni jati, naša in Andromedina, gravitacijsko vezani in da bo prišlo v daljni bodočnosti, čez približno 4 milijarde let, do njunega trčenja. Trenutno se galaksiji približujeta s hitrostjo 140 kilometrov na sekundo, njuna medsebojna oddaljenost pa je 2,5 milijona svetlobnih let.



Galaksiji se bosta najverjetneje zlili v eno samo velikansko tvorbo, ki se bo preobrazila v eliptično galaksijo. Zlili se bosta tudi naša in Andromedina galaktična črna luknja.

ČRNA LUKNJA V SREDIŠČU

Naša galaksija je zelo stara, nastala je kmalu po velikem poku. O tem pričajo naše najstarejše zvezde, rdeče pritlikavke, ki so stare okoli 13,8 milijarde let, kar je toliko, kot je staro vesolje. Tako kot večina večjih galaksij ima tudi naša v svojem središču supermasivno galaktično črno luknjo. Ta se je v preteklosti obilno prehranjevala s snovjo in je do danes zrasla do 4,1 milijona mas Sonca.



Glede na to, koliko je stara Rimska cesta, je imela središčna črna luknja dovolj časa, da je zrasla do sedanje velikosti. Središče naše galaksije leži v ozvezdju Strelca, kjer je močan radijski izvor Strelec A*, od nas oddaljen okoli 26.000 svetlobnih let. Iz središča galaksije, ki je pred našim pogledom zastrto z debelimi in gostimi oblaki plinov in prahu, prideta še infrardeča in rentgenska svetloba, vidna pa žal ne, tako da samega središča s teleskopi ne moremo videti.

GALAKTIČNO LETO TRAJA 250 MILIJONOV LET

V vesolju se vse giblje in vrti. Tudi vse galaksije se vrtijo okoli svojih osi, tudi naša. Galaktično leto, to je en obhod, traja od 200 do 250 milijonov let, odvisno od tega, na kakšni oddaljenosti smo od središča. Galaksija se namreč ne vrti kot togo telo.

Če bi se, bi hitrosti z oddaljevanjem od središča padale po Keplerjevem zakonu. Najbolj zanimivo je, da hitrosti v zunanjih delih galaksije, kjer bi morale postopoma padati, ostajajo bolj ali manj konstantne. To opazovalno dejstvo kaže na to, da mora biti poleg vidne snovi (zvezd, meglic, plinskih in prašnih oblakov) v galaksiji še neka druga, nevidna snov, ki je nevidna zato, ker ne seva elektromagnetnega valovanja.



Astronomi so jo poimenovali temna snov. še danes ne vemo, kakšna je njena prava narava in kakšne so lastnosti njenih osnovnih delcev. Vemo pa, da je tu, saj z gravitacijsko silo vpliva na vidno, sevajočo snov. Na mestu, kjer prebivamo mi, traja galaktično leto približno 240 milijonov let, hitrost, s katero se Sonce giblje okoli galaktične osi, pa je 220 kilometrov na sekundo.

ZVEZDNA PORODNIŠNICA

V galaktičnem disku, ki ga tvorijo zvezde, plini in prah, je snovi, iz katere lahko nastajajo nove zvezde, kar za 100 milijard Sonc. Nove zvezde nastajajo v gostejših meglicah, sestavljenih iz plinov in prahu, kjer prihaja do lokalnih zgostitev, te pa postanejo zametki novih, mladih zvezd.



V nekaj deset milijonih let se tako v oblaku plinov in prahu rodijo nove zvezde oziroma nastane razsuta kopica zvezd, ki je v začetku še ovita v meglico plinov in prahu, iz katerih je nastala, potem pa najsvetlejše in najbolj vroče zvezde s svojimi zvezdnimi vetrovi vse pline in prah odpihnejo v medzvezdni prostor. 

V Rimski cesti je danes znanih okoli 1000 razsutih kopic. Ocenjena stopnja nastajanja novih zvezd pa je sedem na leto, kar ni veliko, a je dovolj, da ostaja Rimska cesta mladostna.

V RIMSKI CESTI JE NAJVERJETNEJE NA MILIJARDE PLANETOV

Danes vemo, da ima večina zvezd okoli sebe planete. To je logično, saj se pri rojevanju zvezd zaradi vrtenja snov razporedi v protoplanetarni disk, iz katerega se mlada, nastajajoča zvezda hrani s snovjo in raste. Ko je dovolj masivna in vroča v središču, tam stečejo stalne jedrske reakcije, v katerih se vodikova jedra zlivajo v helij. Pravimo, da se je rodila nova zvezda. Ta iz protoplanetarnega diska ne dobiva več snovi, saj ga s svojim zvezdnim vetrom začne odrivati proč od sebe.


Če ta hipoteza drži, potem je okoli vsake mlade zvezde dovolj preostale snovi, da iz nje nastanejo planeti. In res jih v zadnjih desetletjih odkrivamo vse več. Danes jih je znanih že okoli 4800, vsak dan pa lovci na planete odkrijejo in potrdijo še kakšnega novega. Odkriti planeti so zelo različni med seboj, saj je vsak nastajal v nekoliko drugačnih razmerah. Seveda nas najbolj zanimajo planeti, ki so podobni Zemlji in zato astronomi vneto iščejo Zemljino dvojčico. Doslej je še niso našli. 

Vsekakor pa velikansko število planetov močno povečuje možnosti, da se je še na kakšnem razvilo življenje, morda tudi inteligentno in da v naši prostrani Galaksiji nismo sami.


Last modified: Tuesday, December 14, 2021, 7:36 PM