Besedilo Pegam in Lambergar

Ljudska:
PEGAM IN LAMBERGAR

Tam beli Dunaj mi stoji,
na Dunaju kaj se godi,
me dobro poslušajte vi.

Je v sredi mesta tratica,
na trati raste lipica,
Dunaj hladi nje senčica.

Pod senco miza rúmena,
okoli mize stoli pa,
sedi na stolih góspoda.

Med njimi cesar govori:
„Po moji misli se mi zdi,
kraljestvu našmu glihe ni.“

Pridirja Pegam in driči,
ošabno tako govori:
„So prazni vaš pogovori!“

Naprej še Pegam govori:
„Kar pravim vam, gospodje vi,“
cesarja ven tud‘ ne spusti –

„imate velko gospostvó,
a ne junaka pod sebó,
kater‘ bi skusil se z meno.“

Odgovori mu car tako:
„Kaj češ prašati me za to?
Ga imam, da ti presedal bo!

Na kranjski zemlji mi živi,
kjer se na Kamnu govori,
se nikdar tebe ne boji.

Krištof Lambergar z imenom,
na sinji skal‘ prebiva tam,
te v pest želi dobiti sam.“

Prav’ Pegam: „Pišite mu list,
doma pusti naj vse na stran,
pridirja meni naj v bran!“

Mu reče cesar pisat‘ list,
človeka brzega dobit‘,
da more kmal‘ do njega prit‘.

Izgovori komaj enkrat,
se najde precej pobič mlad,
kir list ponese njemu rad.

Ponese v lepo deželo,
gorato kranjsko deželo,
tje Krištofo Lambergarjo.

Zvečer je Dunaj zapustil,
leti, ko bi ga zlod podil,
je zjutraj že v Tržiču bil.

Gospode tukaj gor budi,
pohlevno nje nagovori:
„Kje Krištof Lambergar stoji?“

Pred njim se vsi priklanjajo,
se njemu nič ne zlažejo,
mu s prstom grad pokažejo.

Za kapo vtakne beli list,
naprot‘ prikloni jim se nizk‘,
gre hitro ko nebeški blisk.

V lini stara mat‘ stoji
ino pri sebi govori,
da to pa že nič prida ni!

Do sina teče svojega,
do Krištofa Lambergarja,
da b‘ lepo ga podučila:

„Konjiča imaš ko ptičico,
zlato zoblje pšeničico,
pije sladko rebulico.

Stoji pri jaslih sedem let,
na sonce mi nikol‘ ne gre,
nu videl ni še belga dne.“

Tako še mati rekla je:
„O, kaj ti pravim, Krištofe,
na te reči poslušaj me!

Hudiča ima Pegam dva,
premagal bodeš ti oba,
le glej, da te ne zapeljá.

Ak‘ bodeš videl tri glavé,
dve krajni njemu pust‘ obe,
na srednjo naj ti sablja gre.“

Poda se v svetlo kamrico,
na glavo dene kapico,
pripaša sebi sabljico,

zasede konjča brzega,
roko pa materi moli:
„Mat‘ moja, zdrav‘ ostante vi!“

Mi zdaj pa s konjem zadriči,
ko strela hitro mi leti
in se popred ne ustanovi:

po Dunaju mi dirja v skok,
so pri kosilu vsi okrog,
Pegamu pade žlica iz rok.

Mu Pegam tako govori:
„Naj se preveč ti ne mudi,
da glave bi ne zgubil ti!

Al‘ hočeš kaj počakati,
al‘ češ se precej mahati
nu svojo glavo vagati?“

Je Krištof tako govoril:
„Ne bom se dolgo jaz mudil,
na Kranjskem sem še včeraj bil.“

Ga praša Pegam spet tako:
Kje se bo godilo to?
Al‘ tu na trg širokemo?“

Mu pravi Lambergar tako:
„Na polju, da vsi vidijo,
za najno čast se bijeva.“

Nasproti zdaj zadirjata,
za ušesi se oprasneta,
si nič ne sturta hudega.

Tako pa Pegam govori:
„Premočnega mi še blo ni,
te, Krištofe, to kaj skrbi?

Al’ konjič tvoj bo žaloval,
po polju bode rezgetal,
ko gospodarja bo iskal.“

Pa Krištof tako govori:
„Za drugega pa meni ni,
ko to, kar tebe mal‘ skrbi:

za tvojo židano gospo,
ki tako mlada vdova bo;
ne veš, da men‘ dopadla bo?“

Se v drugo Pegam zaleti,
se Krištofu pokaže kri,
mu vendar sile ne sturi.

Ko v tretje vkup zadirjata,
takrat se dobro počita,
za vselej boj razločita.

Je meril Krištof srednjega,
na stran je pustil krajnega,
udaril ravno srednjega.

Je njemu pravo glavo vzel,
pa hitro njo na jelca ujel,
ves Dunaj tega je vesel.

Driči na beli Dunaj z njo,
z junaka Pegama glavo,
jo kaže Dunajcem lepo.

Mu reče tako svetli car:
„Junak, ti moški Lambergar,
kaj češ imeti za svoj dar?“

Pa Lambergar odgovori:
„Na Kranjskem imam tri gradi,
da b‘ moji, prosim, lastni bli!“