Besedne vrste - pregled

Samostalniki so besede, ki označujejo osebe, živali, rastline, pojme … torej načeloma tiste stvari, ki jih lahko primemo (razen pojme: svetloba, zrak, prijaznost, trema). 

Samostalnikom določimo tri stvari:

SPOL – ločimo moški, ženski in srednji spol. Ko določamo spol samostalniku, vedno besedo postavimo v osnovno (slovarsko) obliko, nato pa si pomagamo z besedicami: tisti (moški spol), tista (ženski spol), tisto (srednji spol).

Npr.: Na cesti smo srečali veliko ljudi, ki so gledali veliki drevesi.

Samostalniki so:

- cesti: osnovna oblika je cesta, torej TISTA cesta = ženski spol

- ljudi: osnovna oblika je človek, torej TISTI človek = moški spol

- drevesi: osnovna oblika je drevo, torej TISTO drevo = srednji spol

ŠTEVILO – ločimo ednino, dvojino in množino. Ko določamo število, se vedno vrnemo v poved in jo še enkrat preberemo ter razberemo, o koliko »stvareh« govori poved.

Npr.: Na cesti smo srečali veliko ljudi, ki so gledali dve drevesi.

Samostalniki so:

- cesti: če pogledamo v besedilo, piše »na cesti«, kar pomeni »na eni cesti« - torej ednina

- ljudi: ljudi je množinska oblika od človek, takoj vemo, da jih je 3 ali več – torej množina

- drevesi: če pogledamo v besedilo, piše »gledali so drevesi«, torej dve drevesi. Če bi jih gledali več, bi pisali »gledali so drevesa« - torej dvojina

SKLON – ločimo 6 sklonov, za katere morate znati imena in vprašalnice:

Ker je veliko besedic, ki se ponavljajo pri sklonih, se je vedno treba vrniti v poved in določiti sklon s pomočjo cele povedi, ne le izpisa v tabelo.

Npr.: Na cesti smo srečali veliko ljudi, ki so gledali dve drevesi.

Cesti – Na kom ali čem? = mestnik; Ne more biti »Na koga ali kaj?«, ker potem bi bil odgovor »Na cesto.«

Ljudi – pomagamo si besedico »veliko« - Veliko koga ali česa? – torej rodilnik!

Drevesi – pomagamo si z glagolom – Koga ali kaj so gledali? Dve drevesi. Ne vprašamo se, kdo ali kaj, čeprav je oblika enaka.

Pridevniki so besede, ki po navadi stojijo zraven samostalnikov, saj povedo lastnost, vrsto ali pa svojino samostalnika. Ločimo torej tri vrste.

1.       LASTNOSTNI – pove lastnost samostalnika, npr. barvo predmeta, dobre in slabe lastnosti človeka, oblike predmetov, lastnosti pojmov … Po njih se vprašamo z vprašalnicami KAKŠEN? KAKŠNA? KAKŠNO?, odvisno, katerega spola je samostalnik.

Za lastnostne pridevnike je značilno, da jih lahko stopnjujemo. Torej stopnjujemo lastnost samostalnika. Ločimo tri stopnje: osnovnik – primernik – presežnik. To lahko naredimo na dva načina:

- z dodajanjem končnic -ejši, -ši, -ji (primernik); ali predpone naj- (presežnik): velik – večji – največji

- z besedicami bolj (primernik), najbolj (presežnik): moder, bolj moder, najbolj moder

PAZI na stopnjevanje posebnih pridevnikov, glej DZ!

2.       VRSTNI – pove vrsto samostalnika, npr. vrsto šole (osnovna, srednja), vrsto mize (pisalna, jedilna), vrsta ribe (morska, sladkovodna) … Po njih se vprašamo z vprašalnicami KATERI? KATERA? KATERO?, odvisno, katerega spola je samostalnik.

3.       SVOJILNI – pove svojino samostalnika, torej čigavo je kaj, npr. Matjaževo, Alenkino, sosedovo. Po njih se vprašamo z vprašalnicami ČIGAV? ČIGAVA? ČIGAVO?, odvisno, katerega spola je samostalnik.

Vendar pazi, besedice »moj, tvoj, najin, naš ipd.« ne spadajo sem, čeprav se vprašamo enako. To so svojilni zaimki, snov 7. razreda J.

S samostalnikom se ujemajo v spolu, sklonu in številu. To pomeni, da je pridevnik enakega spola, v enakem številu in sklonu kot samostalnik: npr. lep fant, lepa punca, lepo sonce … lepega fanta …

Npr.: Na cesti smo srečali veliko ljudi, ki so gledali dve drevesi.

Ker v zgornji povedi nimamo nič pridevnikov, jih bomo dodali:

Npr.: Na sosedovi prašni makadamski cesti smo srečali veliko navdušenih ljudi, ki so gledali dve najvišji drevesi.

sosedovi – Čigavi cesti? – svojilni

prašni – Kakšni cesti? – lastnostni – osnovnik

makadamski – Kateri cesti? – vrstni

navdušenih – Kakšnih ljudi? – lastnostni – osnovnik

najvišji – Kakšni drevesi? – lastnostni – presežnik

PAZI, da ne zamešaš pridevnika in prislova. Glej prislov.

 GLAGOL

Glagoli so besede, ki nam povedo, kaj kdo dela, kaj se dogaja, kakšno je stanje v povedi. Pomagamo si z vprašalnicami: KAJ DELA? KAJ SE DOGAJA? KAKŠNO JE STANJE? Pazimo pa tudi na čas dogajanja, saj se lahko nekaj dogaja v preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti. Takrat pri vprašalnici uporabimo drug čas: KAJ SE JE ZGODILO? KAJ SE BO ZGODILO? KAJ SE JE DOGAJALO? KAJ SE BO DOGAJALO?

Glagolom lahko določimo osebo, število in čas.

Pri osebi izhajamo iz osebnih zaimkov, ki nam povedo, katera oseba opravlja dejanje in koliko je teh oseb:

Pa poglejmo, glagole s pomočjo zgornje tabele spregamo oz. mu spreminjamo obliko glede na osebo in število pa tudi glede na čas. Torej lahko povemo, da neko dejanje opravljam jaz, vidva, oni; lahko ga opravljamo danes, lahko smo ga včeraj, lahko ga bomo jutri.

TVORBA SEDANJIKA: ta je najlažja J

Ednina:

Jaz delam. – Danes delam domačo nalogo. (Delam jo ta trenutek ali pa govorim na splošno.)

Ti delaš. – Ali rad delaš na vrtu? (Govorimo na splošno, ni nujno, da je ta trenutek.)

On dela. – Miha dela v tovarni. (Tam pač dela vsak dan, zato uporabimo sedanjik.)

Dvojina:

Midva delava. – Jaz in moja mama delava na kmetiji. (vedno sem zraven jaz in še nekdo drug)

Vidve delata. – Ti in tvoja prijateljica delata samo zdraho. / Vidve delata na polju.

Onadva delata. – Tina in Mojca delata na vrtu.

Množina:

Me delamo. – Me delamo v kuhinji. (spet sem zraven jaz in vsaj še dva)

Vi delate. – Ali vi delate na vrtu? (uporabiš tudi za vikanje osebe)

Oni delajo. – Jure, Tina in Mojca delajo ves čas.

Če glagol DELATI torej spregamo v tabeli, dobimo tole:

POSEBNOST JE GLAGOL BITI

TVORBA PRETEKLIKA

Preteklik tvorimo s pomočjo glagola BITI v sedanjiku, ki ga dodamo posameznim oblikam glagolov za osebe, ki imajo končnico –l, -la, -li, -lo. Oblika preteklika mora imeti vedno obe besedi, pomožni glagol biti in glagol na –l:

Ednina:

Jaz sem delal. – Danes sem delal domačo nalogo. (Enkrat danes sem jo naredil, ni nujno, da jo delam ta trenutek)

Ti si delal. – Ali si rad delal na vrtu? (Mogoče je delal včeraj ali pa kot je vrt še imel.)

On je delal. – Miha je delal v tovarni. (Zdaj verjetno ne dela več, zato preteklik.)

Dvojina: pri dvojini paziš, ali gre za dve ženski ali za 2 moška oz. enega moškega in eno žensko

Midva sva delala. – Jaz in moja mama sva delala na kmetiji. (Enkrat v preteklosti, lahko sicer danes zjutraj ali pa pred enim letom, nima pomena, zgodilo se je že.)

Vidve sta delali. – Ti in tvoja prijateljica sta delali samo zdraho. / Vidve sta delali na polju.

Onadva sta delala. – Tina in Mojca sta delali na vrtu.

Množina:

Me smo delale. – Me smo delale v kuhinji. (spet sem zraven jaz in vsaj še dva)

Vi ste delali. – Ali ste delali na vrtu? (uporabiš tudi za vikanje osebe – ali gre za vikanje, vidiš iz besedila samega)

Oni so delali. – Jure, Tina in Mojca so delali ves čas.

V povedih, ki govorijo o preteklih dejanjih, ni nujno, da pomožni glagol biti in glagol na –l stojita skupaj:

Včeraj sem Moniki dal darilo. – Moniki sem dal darilo. – Vmes se lahko vrinejo tudi druge besede.

TVORBA PRIHODNJIKA

Prihodnjik tvorimo s pomočjo glagola BITI v prihodnjiku in glagolom na –l. Tudi oblika v prihodnjiku mora imeti vedno obe obliki.

Osebni zaimki so besede, ki nadomestijo samostalnike, zato da se ne ponavljamo v povedi. Imajo lahko več oblik, saj jih lahko sklanjamo (torej jim določimo sklon) tako kot samostalnike, glej DZ. Poleg sklona jim lahko določimo še osebo in število (tako kot glagolu).

Pri sklanjanju imajo lahko osebni zaimki več oblik, krajše ali daljše. Če želimo poudariti zaimek, uporabimo daljšo obliko, kadar gre bolj »na splošno« pa krajšo.

Na primer:

Mene nihče ne mara. – Nihče me ne mara.

– V obeh primerih gre za zaimek v 1. os. ed. tožilnik

Tebi so všeč vsi fantje, vendar te nihče od njih ne pogleda.

− V obeh primerih gre za zaimke v 2. os. ed., tebi je v dajalniku, te pa v rodilniku

Paziti je treba pri zaimkih:

- »mi«, tu se namreč pojavi največ napak.

Prosim, prinesi mi kavo.    /    Jutro bomo mi odšli na morje.

V obeh primerih je oblika zaimka enaka, a v prvi povedi gre za obliko zaimka »jaz« (1. os. ed.) v dajalniku (Komu prinesi kavo?). V drugi povedi pa gre za zaimke v množini (1. os. mn.) v imenovalniku.

- »me«, ednina ali množina?

Srečali ste me včeraj v mestu.   /   Včeraj smo me odšle na zabavo.

Oblika zaimka je tudi tu enaka, a v prvi povedi gre spet za obliko zaimka »jaz« v tožilniku, v drugi povedi pa za zaimek za ženske v imenovalniku množine.

PAZI!

Besedice »sem, si, je …« NISO osebni zaimki, ampak glagoli oz. del glagola v pretekliku.