Bogdan žorž: o razvajenosti

Napisali ste tudi knjigo RAZVAJENOST - rak sodobne vzgoje. Na to temo predavate po vsej Sloveniji. Iz naslova knjige bi lahko sklepali, da je razvajenost težko ozdravljiva smrtno nevarna bolezen – je to pretirana ugotovitev? Kako jo preprečiti in kako jo (o)zdraviti?

Ni pretirana trditev in zelo sem prepričan, da je danes razvajenost nevarna tudi za obstoj naroda! Splošne družbene razmere so še vedno take, da razvajanje spodbujajo. V mislih imam najprej potrošništvo – vsa ta potrošniška »mašinerija« računa na razvajene ljudi, ki bodo »pridno trošili«, ki se ne bodo mogli upirati mamljivim ponudbam reklame. Pa tudi pretiravanja s »pravicami« spodbujajo razvajanje. Vsepovsod govorilo le o pravicah – nič pa o dolžnostih! Zdravljenje razvajenosti je zelo težko, predvsem zato, ker razvajenec ni pripravljen priznati svoje razvajenosti in išče zdravilo za svoje težave drugje – pravzaprav čaka, zahteva, da mu težave rešijo drugi. Kadar pa se razvajenec zave svoje razvajenosti, postane vse drugače – in lahko se posledic razvajenosti tudi reši. Glede preprečevanja pa: potrebno se je zavedati pogubnosti permisivne vzgoje, ki je omogočila tako velik razmah razvajenosti, potrebno je zavedanje odgovorne vloge vzgoje! Za zdravo vzgojo brez razvajanja je potrebno ob zdravih, trdnih vrednotah otroka vzgojiti tako, da si bo z lastnim naporom prizadeval reševati probleme, s katerimi se srečuje v življenju, da se bo pripravljen tudi odrekati in prevzemati soodgovornost za sožitje v svojem okolju.



Če bi lahko staršem dali zgolj en preprost vzgojni nasvet – kaj bi jim svetovali?

Naj se trudijo nikoli ne pozabiti, da je njihov otrok v resnici božji otrok, ustvarjen po božji podobi in jim le zaupan v vzgojo in varstvo – da ga pripravijo na samostojno življenje odraslega!

Objavljeno v Salezijanskem vestniku 1/2010, poobjavljeno z dovoljenjem.