navodila avtorjem
navodila avtorjem
Pogoji zaključka
Smernice za avtorje učnih gradiv, so povzete po člankih, ki so objavljeni na spletni strani Centra za poklicno izobraževanje (http://izvirznanja.si/).
Zaradi prenove srednješolskega izobraževanja in uvajanja novih šolskih programov, se je pokazala potreba po novih sodobnih učnih gradivih.
Naš cilj je, da v okviru tega projekta naredimo sodobna učna gradiva, ki bodo sledila novim spoznanjem v stroki, ki bodo prijaznejša dijakom, vendar pa bodo sama po sebi ohranjala visok nivo strokovnosti.
Pripravili bomo gradiva za 7 strokovnih področij:
• GOZDARSTVO
• HORTIKULTURA
• KMETIJSTVO
• VETERINA
• MEHANIZACIJA
• ŽIVILSTVO
• NARAVOVARSTVO
KAZALO:
UVOD
1.1 POMEN IN VLOGA UČNEGA GRADIVA V IZOBRAŽEVALNEM PROCESU
2. OD VSEBINE (Kaj?) DO METODOLOGIJE (Kako?)
3. OSNOVNA NAČELA SNOVANJA UČNEGA GRADIVA
4. GENERATIVNE TAKSONOMIJE ZA SNOVANJE AKTIVNOSTI
5. SMERNICE, KI JIM SLEDIMO PRI PRIPRAVI UČNIH GRADIV
5.1 Med nastajanjem učnega gradiva … (Faza izdelave učnega gradiva)
6. OSNOVNI NAPOTKI PRI ZASNOVI UČBENIKOV (SašaVitežnik, Osnovni napotki, pri zasnovi učbenikov)
FORMAT -
6.1 VELIKOST FORMATA
6.2 OBLIKA FORMATA IN ROBOVI
6.3 BESEDILO
7. SLIKOVNO GRADIVO
7.1 SKENIRANJE
7.2 KLASIČNE FOTOGRAFIJE
7.3 DIAPOZITIVI
7.4 DIGITALNE FOTOGRAFIJE
7.5 INTERNET
7.6 RISBE IN NAČRTI
7.7 ILUSTRACIJA
7.8 ZEMLJEVIDI
7.9 DRUGI VIRI
7.10 IZREZ SLIKE
7.11 TABELE IN GRAFI
7.12 OZNAČEVANJE SLIKOVNEGA GRADIVA
7.13 PRELOM
UVOD
1.1. POMEN IN VLOGA UČNEGA GRADIVA V IZOBRAŽEVALNEM PROCESU
Učno gradivo je v učno-vzgojnem procesu brez dvoma specifično učno sredstvo. V zgodovinskem razvoju se je njegova vloga spreminjala, pogosto pa je predstavljal svojevrstno, bolj ali manj dosledno odslikavo sprememb, ki so se odvijale na področju teorije učenja in poučevanja.
Če torej učno gradivo danes bolj kot kdajkoli prej določajo zgradbo in potek organiziranega oz. institucionaliziranega pouka in učenja, je seveda pomembno vprašanje, po katerih oz. kakšnih kriterijih bi morali učno gradivo ocenjevati, proučevati, prirejati in tudi ustvarjati. Učno gradivo običajno predstavlja najbolj konkretno manifestacijo učnega načrta v praksi.
Medtem ko učni načrt določa cilje in smotre, jezikovno in izkustveno vsebino, so učna gradiva 'meso na skeletu teh specifikacij' (Skela 2008: 1).
2. OD VSEBINE (Kaj?) DO METODOLOGIJE (Kako?)
(Skela 2008: 12)
3. OSNOVNA NAČELA SNOVANJA UČNEGA GRADIVA
Učno gradivo mora pri učencu vzbuditi radovednost, zanimanje in pozornost. To lahko dosežemo s pomočjo:
o novosti (nenavadne teme, ilustracije in dejavnosti);
o pestrosti (prekinitev monotonosti znotraj učne enote z uvedbo nepričakovane dejavnosti; uporaba različnih tipov besedil vzetih iz različnih virov ipd.);
o privlačne predstavitve (uporaba privlačnih barv; veliko belega prostora; uporaba fotografij ipd.);
o privlačne vsebine (teme, ki zanimajo učence; teme, ki učencem omogočajo, da se naučijo česa novega; privlačne zgodbe; univerzalne teme; sklicevanje na lokalno situacijo ipd.).
Učno gradivo pri učencu ne sme povzročati nelagodja. Četudi pritisk na nekatere učence deluje spodbudno, se jih večina uspešneje uči v prijetnem in sproščenem vzdušju.
o Učno gradivo zato ne sme biti vizualno in podatkovno prenatrpan.
o Vsebuje naj besedila in ilustracije, s katerimi se učenec lahko poistoveti.
o Učenci se bodo bolje počutili ob učnem gradivu, ki si očitno prizadeva pomagati učencu pri učenju in ne da ga samo testira. Občutek lagodja lahko vzbuja tudi sproščujoč in spodbuden ‘glas’, vsebina in dejavnosti, ki osebno zaposlujejo učenca in povezujejo svet učno gradiva s svetom učenca.
Učno gradivo mora pomagati učencu pri razvijanju samozavesti.
Učenci morajo učno snov zaznavati kot nekaj relevantnega in uporabnega. Občutek uporabnosti / koristnosti učne snovi bo veliko pripomogel k uspešnosti učenja.
o Analiza potreb.
o Možnost izbire tem in dejavnosti.
o Različne težavnostne stopnje.
Gradiva morajo spodbujati učenčev lasten trud in zavzetost za učenje.
o Učenčeva zaznava vrednosti učnih dejavnosti.
o Učne dejavnosti, ki spodbujajo učenca za samo-odkrivanje.
Učenci morajo biti pripravljeni / zreli za usvajanje določene učne snovi. Ne moremo pričakovati, da so učenci zreli ali pripravljeni za neko snov samo zato, ker je le-ta umeščena v učno gradivo.
Učno gradivo mora učence izpostaviti [avtentični jezikovni rabi].
Pozornost učencev mora učno gradivo usmeriti na [jezikovne značilnosti vnosa].
Učno gradivo mora učencem omogočiti priložnosti za uporabo [ciljnega jezika za dosego komunikacijskih namenov].
Učno gradivo mora upoštevati dejstvo, da pozitivni učinki poučevanja navadno ‘zamujajo’.
Učno gradivo mora upoštevati dejstvo, da se učenci razlikujejo glede svojih učnih stilov in motivacije.
Učno gradivo ne sme pretirano poudarjati [nadzorovane vadbe] (Skela 2008: 12,13).
4. GENERATIVNE TAKSONOMIJE ZA SNOVANJE AKTIVNOSTI
TIPI PODATKOV
(viri informacij) TIPI NALOG POSTOPKI UČENJA /
POUČEVANJA
video ali avdio posnetki
• besedila
• učbeniki
• naravni predmeti
• poljudnoznanstvena
literatura
• atlas
• zemljevidi
• berila
• modeli, makete
• zbirke nalog
• revije
• internet / računalnik
Vire podatkov lahko
razvrstimo na naslednji
način:
• Pisana beseda:
knjige, izbrana poglavja in odlomki, članki, izročki, seznami, spisi, eseji, razpredelnice, grafi, diagrami, priročniki, učbeniki, testi in vaje, vadnice in delovni zvezki, slovarji, leksikoni, revije, časopisi itd.
• Govorjena beseda:
zvočni posnetki besedil, pesmi, dialogi, posneta predavanja, filmi in TV oddaje, intervjuji, gostujoči
učitelji itd.
• Slike:
komercialne zbirke / banke slik, stenske slike, plakati, posterji, slikovne kartice, zgodbe v slikah, stripi, slike iz revij in časopisov itd. • primerjati
• pripraviti
• oceniti / ovrednotiti
• izboljšati
• prilagoditi
• našteti
• dokončati
• prerazporediti
• (pre)brati
• poslušati
• gledati / opazovati
• govoriti / povedati
• (na)pisati
• (na)risati
• odkljukati
• oštevilčiti
• razložiti / pojasniti
• povezati
• razvrstiti
• grupirati
• izbrati
• priklicati / obnoviti
• napraviti
• posneti / zabeležiti
• zbrati
• argumentirati
• dodati • pretres zamisli
• majhne skupine
• računalniško podprt pouk
• proučitev primera
• medskupinsko delo
• učenje na daljavo
• izvabljanje (elicitacija)
• dajanje povratne
informacije / skupinski
odziv na opravljeno delo
• delo na terenu
• formalno predavanje
• igra
• ‘odprto’ predavanje
• skupinsko delo
• vodeno branje
• neformalno predavanje
• učenje na osnovi
‘sestavljanke’
• mini predavanje
• projektno delo
• skupinsko delo - snežna
kepa / piramida
• igra vlog
• skupinska samopomoč
• seminar
• simulacija
• na nalogah temelječe
učenje
• vodenje / tutorstvo
• skupina brez vodenja
• delavnica
• razgovor, diskusija
(Skela 2008: 31,32)
5. SMERNICE, KI JIM SLEDIMO PRI PRIPRAVI UČNIH GRADIV
Povzeto po Opomniku za avtorje učnih gradiv, avtorice: Danuše Škapin (CPI, 2008)
Ste se odločili, katero vrsto učnega gradiva boste pripravili,v kakšni obliki bo učno gradivo, kje bo gradivo dostopno?
Poznamo več vrst učnih gradiv:
Učbenik »je osnovno učno gradivo za doseganje vzgojno-izobraževalnih ciljev in standardov znanja, opredeljenih v učnem načrtu oz. katalogu znanja. Z didaktično-metodično organizacijo vsebin in prirejeno likovno ter grafično opremo podpira poučevanje in učenje. Vsebina in struktura učbenika omogočata samostojno učenje udeležencev izobraževanja in pridobivanje različnih ravni ter vrst znanja. […] Učbenik je vezan na šolski predmet oz. vsebinsko-didaktični sklop, razred in določeno stopnjo izobraževanja.«
(Pravilnik o potrjevanju učbenikov, Ur. l. RS 57/06) Učbenik je edina vrsta učnih
gradiv, ki se potrjuje na pristojnem strokovnem svetu.
Delovni zvezek dopolnjuje učbenik in ponuja različne naloge za ponavljanje, utrjevanje in poglabljanje znanja. Učno gradivo lahko tudi združuje elemente učbenika in delovnega zvezka. Gre za t. i. delovne učbenike, učbenike z elementi delovnega zvezka oz. samostojne delovne zvezke.
Zbirka nalog ponuja različne naloge za posamezno področje, namenjena pa je še dodatnemu utrjevanju znanja.
Delovni listi so krajša učna gradiva, en delovni list navadno pokriva eno enoto, vsebuje pa tako teoretični del znanja kot aktivnosti za uporabo znanja v praksi.
Delovni listi za različne predmete in module se lahko kombinirajo in zbirajo v t. i. učno mapo, fleksibilno učno gradivo, ki se prilagaja strukturi izvedbenega kurikula posamezne šole, zahtevam lokalnega okolja pa tudi željam in potrebam posameznega udeleženca izobraževanja.
E-gradivo poleg besedil in slik vsebuje tudi druge multimedijske elemente, poleg tega pa je interaktivno. E-gradivo lahko obsega samo delček snovi ali pa pokriva cel predmet/modul. E-gradivo je izključno pripomoček pri izobraževanju in ne nadomešča tradicionalnega izobraževanja. Prednosti e-gradiv pred klasičnimi (ali v e-obliki) sta interaktivnost, ki vključi izobraževanca v proces učenja, in vsebnost multimedijskih elementov (zvok, video, animacija …), ki jih klasična gradiva ne vsebujejo. Nekatera e-gradiva vsebujejo tudi programirano sekvenco, s katero v e-gradivo vključimo vodiča, ki izobraževanca vodi do znanja po zanj najprimernejši poti. Gradivo, ki vsebuje programirano sekvenco, bo ob interaktivnih elementih usmerjalo izobraževanca, tako da ga bo ob nepravilnih odgovorih preusmerilo na del gradiva, ki vsebuje snov, iz katere so postavljena vprašanja, oz. mu bo snov razložilo še na drug način.
Multimedijsko gradivo (slike, prezentacije, zvočni posnetki, izobraževalni filmi …) dopolnjuje klasična gradiva z dodatnimi vizualnimi in zvočnimi dokumenti. Učimo se prek tega, kar vidimo, kar slišimo, kar delamo. Pri spodbujanju vidnega, slušnega in kinetičnega stila učenja so multimedijska gradiva zelo uspešna.
Spletna stran z izobraževalnimi vsebinami
Priročniki, preglednice, atlasi ipd. so uporabni viri. Običajno niso prilagojeni za potrebe izobraževanja, zato jih ne moremo uporabljati v celoti kot npr. učbenik. Učna gradiva so lahko v klasični, tiskani obliki, ali pa tudi v elektronski obliki.
Učna gradiva v elektronski obliki so običajno v formatu PDF in jih lahko natisnemo ter
uporabljamo v papirnati obliki. Izjema so e-gradiva, multimedijska gradiva in spletne povezave, ki so vezani na elektronski medij.
Ste se dogovorili za jezikovni pregled?
Vsako učno gradivo, ki ga damo v javnost, mora biti jezikovno pregledano.
Lektor bo popravil jezikovne napake, kot nevtralni bralec pa nas bo tudi opozoril na morebitne nejasnosti v besedilu.
5.1. Med nastajanjem učnega gradiva … (Faza izdelave učnega gradiva)
Ključno vprašanje
Ali učno gradivo udejanja cilje, zapisane v katalogu znanj/učnem načrtu?
Cilji, zapisani v katalogu znanj/učnem načrtu, so nam vodilo pri snovanju učnega gradiva. Zelo pomembno je, da jasno zastavimo tudi cilje posameznih učnih enot in ves čas nadzorujemo, ali z gradivom zastavljene cilje tudi uresničujemo. Ne pozabimo: Cilj je stanje, ki ga želimo doseči!
Cilje lahko v učnem gradivu tudi eksplicitno navedemo. Paziti pa moramo, da v gradivu za učence ne prepisujemo ciljev iz kataloga znanja, ampak da cilje ustrezno razdelamo in prilagodimo učnemu procesu.
Primer navajanja ciljev, ki učenca motivira:
V tem poglavju boš spoznal,
… kako so nastala velika podjetja, ki nas obdajajo, in kako delujejo;
… zakaj vsak dan lahko bereš o prevzemih in združevanju podjetij;
… kakšne so tvoje možnosti, če ustanoviš podjetje, in na kakšen način bo delovala tvoja konkurenca;
… da boš moral biti inovativen in podjeten, četudi ne boš imel lastnega podjetja
… in kaj si lahko obetaš od države, če boš stopil na pot samostojnega podjetnika.
(Fortič, H. Sodobno gospodarstvo Slovenije. DZS, 2004.)
Ali je obseg učnega gradiva ustrezen glede na čas, ki je na voljo v okviru pouka?
Nekateri navajajo, da naj bi gradivo za eno uro obsegalo dve strani. Ta orientacijska vrednost je zavajajoča. Uporabna, vendar z veliko rezerve, je samo za učbenike, pri drugih učnih gradivih pa ne. Res pa je, da je zelo pomembno, kako razporedimo gradivo po straneh oz. zaslonskih slikah, saj so to vsebine, ki jih zajamemo z enim pogledom.
Kar se obsega celotnega gradiva tiče, se je dobro držati načela »manj je več« oz. načela KISS (»keep it short and simple«). Najbolje pa nam bo ustreznost obsega pokazal preizkus gradiva v praksi.
Ali je v učnem gradivu navedenih in zaokroženih dovolj pojmov, podatkov, definicij, osnovnih teorij, ki omogočajo dojeti osnovne zakonitosti in smeri razvoja določenega strokovnega področja?
Gradivo, ki ga bomo pripravili, mora biti strokovno neoporečno, hkrati pa didaktično prilagojeno ciljni skupini. Praviloma učna gradiva vsebujejo najpomembnejše pojme, dejstva, načela in pravila, zakonitosti in metode, postopke in orodja, ki so preverjena in imajo trajnejšo vrednost. Prevelike podrobnosti, najnovejša in še ne preverjena strokovna spoznanja ter vsebine, ki se hitro spreminjajo, za učna gradiva niso primerna. Bolje bo, da učence usmerimo k ustreznim aktualnim virom in jih spodbudimo, da bodo te vsebine znali poiskati sami.
Zelo dobro je, da učno gradivo vsebuje slovarček z razlago osnovnih strokovnih izrazov, saj na ta način skrbimo za rabo ustrezne terminologije na našem strokovnem področju. Slovarček je lahko tudi dvo- ali večjezičen.
Ali učno gradivo povezuje teoretično znanje s praktičnim?
Če želimo doseči večjo povezanost znanja, moramo teoretično znanje povezati s praktičnim. Idealno je, da nam za osnovo gradiva služi praktični problem, na katerega navežemo ustrezno strokovnoteoretično in splošno znanje (Več: E. Simeonov: Učna mapa – fleksibilno učno gradivo). Sicer pa je pomembno, da snov navežemo na primere iz prakse in dopolnimo z nalogami za praktično delo, ki bodo teoretično znanje osmislile in zagotovile njegovo večjo trajnost.
Ali učno gradivo spodbuja razvoj ključnih kompetenc?
Z učnimi gradivi – tam, kjer je to mogoče in smiselno – razvijamo tudi ključne kompetence, ki so pomembne za celostno usposobljenost učencev, njihov osebni razvoj ter socialno vključenost.
Gre za kompetence, dogovorjene na evropski ravni, in sicer:
• Sporazumevanje v maternem jeziku
• Sporazumevanje v tujih jezikih
• Matematična kompetenca ter osnovne kompetence v znanosti in tehnologiji
• Digitalna pismenost
• Učenje učenja
• Socialne in državljanske kompetence
• Samoiniciativnost in podjetnost
• Kulturna zavest in izražanje
(Uradni list EU, 2006/962/ES)
Ali učno gradivo spodbuja interese učencev s slikovnim in multimedijskim
gradiva (slikovno gradivo, zvočni posnetki, filmi, animacije, …)?
Slikovno in multimedijsko gradivo (slike, prezentacije, zvočni posnetki, izobraževalni filmi …) dopolnjuje klasična gradiva z dodatnimi vizualnimi in zvočnimi elementi. Učimo se prek tega, kar vidimo, kar slišimo, kar delamo. Pri spodbujanju vidnega, slušnega in kinetičnega stila učenja so multimedijska gradiva zelo uspešna. Paziti pa moramo na avtorstvo teh gradiv.
(Več: Jana Šmagelj: Kako spoštovati in upoštevati avtorske pravice)
Ali učno gradivo jezikovno ustrezno podaja snov (nazorno, pregledno, razumljivo, dinamično in zanimivo)?
Vsako učno gradivo, ki ga damo v javnost, mora biti jezikovno pregledano. Lektor bo popravil jezikovne napake, kot nevtralni bralec pa nas bo tudi opozoril na morebitne nejasnosti v besedilu. Vedno je dobro, da damo besedilo v branje nevtralnim bralcem. Najbolje je, da besedilo pred objavo preizkusimo pri pouku.
Sicer pa velja, da besedilo otežujejo:
• zapleteni izrazi (neznane, redko uporabljene besede, izrazi, ki imajo več pomenov, abstraktni izrazi)
• zapletena stavčna in besedilna struktura
Nekaj priporočil:
Poved naj ne bo predolga (10–20 besed). Trdilne povedi v tvornem načinu so bolj razumljive. V eni povedi naj bo le en neznan pojem. Ena poved naj vsebuje eno enoto znanja – osnovno logično propozicijo. Zgoščenost propozicij (npr. v definicijah, povzetkih) lahko otežuje razumevanje.
Besedilo naj sledi logičnemu zaporedju stanj, dejanj, dogodkov. Medstavčne zveze (zato, najprej – potem, vendar …) krepijo povezanost besedila. Daljše povedi naj bodo obkrožene s krajšimi. Pomembna je hierarhija razporeditve vsebin v gradivu (še posebej, če gre za daljše gradivo) na:
• glavna poglavja na 1. stopnji – splošne, nadredne vsebine,
• poglavja na 2. stopnji – posebne, podredne vsebine,
• podpoglavja na 3. stopnji – posamezne enote.
Več kot tri stopnje v strukturi poglavij ne priporočamo. Za dodatno hierarhijo vsebin uporabljamo členjenje na odstavke, dodatne okvirčke in oblačke, krepki tisk, počrtavanje, barve, ikone … Zelo uporabno orodje za večjo preglednost besedila so marginalije – zapisi na robu besedila.
Kaj pa naredi naše besedilo dinamično in zanimivo?
• več pogosto rabljenih besed, ki jih učenci poznajo
• več glagolov
• nove informacije
• raba osebnih besed (npr. imena in priimki posameznih oseb) in osebnih povedi (ki vključujejo premi govor, ki vsebujejo vprašanje, navodilo, zahtevo, prošnjo)
• zanimivost teme – »zgodbice« (odnosi med ljudmi, čustva, življenjske zgodbe posameznikov, zgodovinski in drugi pomembni dogodki …)
• opozorila na pomembnost informacij nasledki za praktično ravnanje, povezovanje z življenjskimi situacijami
• problemi, vprašanja – odprtost interpretacij
(povzeto po Justin, J. Oblikovanje učbenika – nekaj predlogov. Interno gradivo CPI.)
Ali so posamezna poglavja učnega gradiva grajena pregledno in enotno?
Pri učnih gradivih, ki vsebujejo več enot oz. poglavij, je priporočljivo najprej napisati vzorčno poglavje, ki bo služilo kot model za pripravo drugih poglavij. Še posebej je to pomembno, če učno gradivo pripravlja več avtorjev. V vzorčnem poglavju določimo tipično strukturo posamezne enote. Oglejmo si primere drugih učnih gradiv, morda bomo dobili kakšno dobro idejo.
(Več: Vzorčna enota za
program Mizar in Tapetnik, dr. Janez Skela: Smernice za avtorje učbenikov)
Če so poglavja v gradivu grajena enotno, se uporabnik v gradivu laže znajde, saj
točno ve, kje bo našel določene vsebine. V okviru dogovorjene strukture pa si lahko vedno vzamemo tudi prostor za ustvarjalnost in inovativnost, s katero razbijemo rutino.
Ali učno gradivo upošteva osnovne zakonitosti učnega procesa (uvajanje v novo snov, obdelava novih učnih vsebin, aktivnosti za ponavljanje, razmišljanje in povezovanje vsebin, preverjanje)?
V učnem gradivu se zelo dobro vidi, kako si avtor zamišlja učni proces. Večina avtorjev uporablja deduktivni pristop, kjer začnemo s teorijo – od splošnega k posamičnemu. Bolj zahteven je induktivni pristop, kjer začnemo s konkretnimi posameznimi primeri, na podlagi katerih pridemo do splošnih teoretskih principov. Važno je, da učno gradivo učenca ves čas spodbuja k aktivnosti in k povezovanju z drugim znanjem in s praktičnimi izkušnjami.
Ali učno gradivo spodbuja aktivno vlogo učenca? Ali ponuja dovolj priložnosti za ponavljanje, razmišljanje, in povezovanje vsebin?
V mnogih učbenikih se aktivnosti pojavljajo na koncu poglavja. Če želimo, da so učenci aktivni, jih moramo tudi v učnih gradivih ves čas spodbujati k aktivni vlogi. Za uvod lahko ponudimo naloge za aktiviranje že pridobljenega znanja in za odkrivanje novih vsebin. V osrednjem delu učne enote lahko ves čas ponujamo aktivnosti za razmišljanje in uporabo znanja v praksi, na koncu pa seveda vse vrste nalog, in to na različnih taksonomskih stopnjah:
1. stopnja – reprodukcija
2. stopnja – razumevanje
3. stopnja – uporaba
4. stopnja – analiza
5. stopnja – sinteza
6. stopnja – vrednotenje
7. stopnja – kreacija, ustvarjanje novega znanja
Naš cilj naj bo pridobivanje znanja na višjih taksonomskih stopnjah, torej bomo ponudili večino aktivnosti na višjih ravneh.
Nekaj primerov aktivnosti na različnih taksonomskih stopnjah:
• Na sliki poimenuj dele očesa.
• Poskusi ugotoviti, kakšno nalogo imajo obrvi.
• Pojasni razliko med normalnim in kratkovidnim očesom. Kaj pa se dogaja pri daljnovidnosti?
• Pokrij eno oko za dve minuti in nato opazuj obe očesi v ogledalu. Opiši svoja opažanja.
• Nariši, kako nastane slika v očesu.
• Kako bi prijateljem razložil delovanje očesa? Pripravi plakat/predstavitev/predavanje (max. 3 minute).
• Oglej si predstavitve sošolcev. Katera se ti zdi najboljša? Argumentiraj svojo odločitev.
• Oči se utrudijo tudi zaradi izpostavljenosti umetni razsvetljavi in zaradi dolgotrajnega gledanja v različne zaslone. Kaj lahko narediš, da boš svojim očem pomagal?
Poskusimo ponuditi čim bolj raznolike aktivnosti. Pomagamo si tako, da pri opisovanju aktivnosti uporabljamo različne glagole:
primerjati
pripraviti
oceniti/ovrednotiti
izboljšati
prilagoditi
našteti
poiskati
dokončati
dopolniti
prerazporediti
prebrati
poslušati
gledati/opazovati
govoriti/povedati
(na)pisati
(na)risati
(iz)računati
odkljukati
oštevilčiti
razložiti/pojasniti
povezati
razvrstiti
izbrati
priklicati/obnoviti
napraviti
preizkusiti
posneti/zabeležiti
zbrati
argumentirati
dodati
Navodila za aktivnosti morajo biti jasna, aktivnosti naj bodo izvedljive.
Cilji učne enote se zrcalijo v aktivnostih, ki jih enota ponuja. Z aktivnostmi torej lahko preverimo, ali smo dosegli cilje, ki smo si jih zastavili na začetku enote.
Ali učno gradivo omogoča notranjo diferenciacijo (delna diferenciacija vsebin
in nalog), ki je tudi oblikovno označena?
V smislu večje individualizacije pouka tudi v učnih gradivih predvidimo vsebine in
aktivnosti na različnih stopnjah zahtevnosti. Zahtevnejše vsebine morajo biti označene.
Glede na to, da je v razredih tudi vse več kulturnih razlik, je v učnih gradivih treba paziti, da se izognemo morebitni diskriminaciji.
Ali učno gradivo podpira samostojnost učenca pri uporabi gradiva in pri evalvaciji znanja?
Samostojnost podpiramo z naslednjimi elementi:
• Predgovor za učence, kjer jih nagovorimo in jim predstavimo, kako jim bo učno gradivo pomagalo pri doseganju ciljev.
• Kazalo, ki je lahko v različnih oblikah (npr. pregled gradiva s cilji)
• Navodila za uporabo učbenika (predstavitev strukture enote – kje so posamezni elementi: cilji, razlaga, naloge, zanimivosti, primeri iz prakse, slovar, viri, …)
• Naloge za samostojno delo, delo v skupinah, predlogi za projektne naloge
• Možnosti za lastno evalvacijo z rešitvami
• Razlaga pojmov, okrajšav
• Dopolnilni viri za učenje (spletne strani, revije, priročniki, enciklopedije, slovarji, druga literatura …)
Ali se vam zdi učbenik na pogled privlačen?
Zgodi se nam, da vzamemo v roke neko gradivo, ga prelistamo in takoj odložimo, ker nas že na pogled ne pritegne. Isto se dogaja v digitalnem okolju. Vizualna sporočila, ki jih oddaja učno gradivo, so zelo pomembna. Prijetno oblikovano gradivo s kakovostnimi slikovnimi elementi bo bralca veliko bolj pritegnilo. Z ustrezno razporeditvijo vsebin, izbiro tipografij, barv in slikovnih elementov pa je gradivo tudi bolj berljivo.
6. OSNOVNI NAPOTKI PRI ZASNOVI UČBENIKOV (SašaVitežnik, Osnovni napotki, pri zasnovi učbenikov)
FORMAT
6.1 VELIKOST FORMATA
Format je dobro izbrati, preden se lotimo pisanja. Pomemben je zaradi preglednosti strani in velikosti slikovnega gradiva. Če vemo, da bomo potrebovali prostor za večje slike ali za več slik na eni strani, je boljše izbrati večji format.
Po drugi strani pa je na velikem formatu lahko preveč podatkov sočasno, zato je koncentracija uporabnika slabša, izgubljamo preglednost, uporabnost indexa je manjša, za iskanje določenega podatka porabimo več časa. Ekonomičen je format A4, zelo pogost je 17 x 24 (cm).
Če vemo, kakšen bo format, bomo lažje izbirali slikovno gradivo, preverili, koliko besedila približno bo lahko na eni strani.
6.2 OBLIKA FORMATA IN ROBOVI
Oblika je kvadratna ali pravokotna, pokončna ali ležeča.
Robovi morajo biti, besedilo zaradi porezave ne sme “v živ rob”, zato je format v resnici manjši. Široki robovi prispevajo k zračnosti strani.
6.3 BESEDILO
Avtorji običajno pišejo besedila v Wordu, kar je dobro.
Nekaj nasvetov in opozoril:
• Odstavkov ne začenjamo s presledki. Umik naredimo s tipko TAB (slabše), ali določimo indent (umik) v stilu (pravilno).
• Enter uporabimo le takrat, ko bo tudi v končni obliki naslednje besedilo v novi vrsti. Zato si v Wordu določimo primerne delovne robove, da bo preskok v novo vrsto samodejen, brez uporabe entra. - Med odstavki lahko želimo presledek zaradi boljše preglednosti. Presledek določimo v stilu in ne z dvema entroma!
• Nevarno je uporabljati delilnike besedil. Rajši uporabljajte levo naslonilo brez delilnika.
• Slikovnega gradiva ne vežemo na besedilo, ker ga bo morda potrebno prestaviti. Biti mora neodvisno. Potrebna pa je informacija, katero gradivo je potrebno vstaviti (ime datoteke). Najlažje je, da se to označi na izpisu (ročno in poudari z markerjem). Če je označeno v besedilu, lahko oznaka pomotoma ostane.
• Zelo pomembna je uporaba stilov. To bi morali obvladati vsi avtorji. Potrebno je poimenovati stil in določiti osnovne delovne parametre, ki jih potrebujete pri pisanju. Vse to bo oblikovalec potem spremenil. Poimenovati je potrebno najmanj 5 stilov. 3 za naslove, enega za tekoče besedilo (osnovno) in enega za napise ob slikovnem gradivu. Verjetno pa jih bo več. Če je besedilo določeno s stili, se izognemo dolgim uram korektur in ročnega označevanja.
• Kar želimo, da bo napisano z VERZALKAMI (“velikimi tiskanimi”), napišemo tako! Velja za naslove in dele besedil.
• Kar želimo, da bo poudarjeno s krepkimi črkami (bold), poudarimo že ob pisanju. Enako velja za kurzivno poudarjene besede (nagnjene - italic) ali oboje hkrati (bold italic). To velja za posamezne besede ali dele besedil, za naslove pa ni potrebno, ker bo oblikovalec naslove posebej določal.
• Za svoje delo določimo take značilnosti stilov, da najlažje delamo, vse se lahko kasneje spremeni. Pri določanju stila (poimenovanju) upoštevamo, kako naj bi izgledalo kazalo. Kazalo je pomemben del učbenika.
• Hierarhija naslovov (glede na pomembnost, podrejenost) bo tudi hierarhija kazala. Pri pisanju je potrebno razmišljati o strukturi učbenika. Poglavje, glavni naslov, podnaslov, alineje,...
• Odločiti se je treba o indexu. Za uporabnika je zelo pomemben. Besede, ki sodijo v index, določamo že ob pisanju (Word to omogoča), ali naknadno.
• Besedila lahko zaradi lastne preglednosti shranimo v več datotek, vendar mora biti ob predaji jasen redosled (že z imeni datotek, npr. s številčenjem).
• Vire zapisujemo sproti, najlažje v posebno datoteko. Paziti je treba na vire slikovnega gradiva, zaradi avtorskih pravic bo verjetno potreben poseben spisek na koncu učbenika, s konkretno navedbo vira!
7. SLIKOVNO GRADIVO
Slikovno gradivo mora biti kvalitetno. Izbiramo in pripravimo ga glede na to. Nekaterih virov ne moremo uporabiti zaradi slabe kvalitete. Slikovnega gradiva nikoli ne vnašamo v besedilo, vedno ga shranimo posebej. Vsako sliko kot posebno datoteko.
7.1. SKENIRANJE
Skeniranje tiskanih virov je lahko problematično zaradi rastrov. Skeniranje iz tiskanih virov in tisk pomeni rastriranjerastra! Vsaka slika je tiskana rastersko. Pomembna je resolucija (dpi),tiski pa se razlikujejo tudi glede na linijski Raster (lpi - lines per inch). Najnižjo vrednost lpi uporabljajo pri tisku časopisov, najvišjo pri monografijah.
Pomembna je velikost originala in želena velikost za uporabo. Skeniramo zmeraj 1:1. Povečava je primerna do 20% pri dobri resoluciji. Tudi pri pomanjšavi se lahko pojavijo problemi. Običajno je to efekt moire. Kadar skeniramo originale (npr. izdelke dijakov, analogne fotografije) podvajanja rastrov seveda ne bo. Resolucijo izberemo pri skeniranju. Resolucija 72 dpi je primerna za internet, v tisku pa je to za rastersko sliko premalo kvalitetno. Vendar z resolucijo ni potrebno pretiravati, 300 dpi bo zadoščalo, razen pri skeniranju črtnih risb (načrtov, shem, grafov ipd), kjer naj bo resolucija min. 800 dpi, priporočljivo pa je 1200 dpi!
• Najbolj primeren e-zapis za slikovno gradivo je tiff. Izberemo ga že pri skeniranju! Tudi format programa photoshop (psd) je sprejemljiv, čeprav slabši. Če tiff spremenimo v jpg, bomo kvaliteto poslabšali. Če jpg zapis spremenimo v tiff, kvalitete ne bomo izboljšali! Jpg je še sprejemljiv, če boljšega nimamo.
• Barve pri skeniranju nastavimo na RGB model. Shranjujemo v najboljši kvaliteti, ki jo imamo.
7.2. KLASIČNE FOTOGRAFIJE
Klasične (analogne) fotografi je lahko kvalitetno skeniramo. Nimajo tiskarskega rastra. Lahko jih obdelamo v Photoshopu, retuširamo,... Vendar le, če te posege potrebujemo, sicer naj ostane original! Pri skeniranju pazimo na resolucijo!
7.3. DIAPOZITIVI
Diapozitiv je še zmeraj najbolj kvaliteten vir slike. Skeniran mora biti na zelo kvalitetnem skenerju, sicer je lahko slabši od drugih virov! Najboljše je, da jih skenirajo v reprostudiu!
7.4. DIGITALNE FOTOGRAFIJE
Kvalitetni digitalni fotoaparati imajo možnost zapisa v več formatih. Originalen format je raw, ki je najkvalitetnejši. Oblikovalec ga bo pretvoril v tiff. Če ga pretvorimo sami, naj bo to zmeraj tiff. Fotoaparat lahko že sam shranjuje v tiff formatu, kar je primerno za uporabo. Slabše je, če je fotoaparat nastavljen na shranjevanje v jpg formatu, pri tem smo kvaliteto že precej znižali. Seveda sta raw in tiff precej bolj “požrešna” glede spomina, vendar je kvaliteta za tisk zelo pomembna.
Za uporabo v tisku so primerni fotoaparati od 5 mio točk.
Za majhne slike (v velikosti znamke) lahko zadošča tudi 3 mio. Nižja vrednost ločljivosti in slabši format zapisa (jpg) pa bosta v kombinaciji zelo znižala kvaliteto!
Uporaba digitalnega zooma je popolnoma brez koristi, kvaliteta je taka, kot bi sliko povečali in izrezali računalniško. Namenjen je tistim, ki slik ne obdelujejo. Rajši zajamemo v objektiv več in izrežemo del v Photoshopu. Pri uporabi digitalnega fotoaparata uporabimo le optični zoom.
7.5 INTERNET
Na internetu je veliko slik slabe kvalitete. Najdemo pa lahko tudi zelo kvalitetne. Vedno je potrebno preveriti velikost in resolucijo. Nikakor jih ni dobro povečati! Vprašanje, ki se mu ne moremo izogniti, je pravica do uporabe tako pridobljenih gradiv.
7.6 RISBE IN NAČRTI
Ročne risbe skeniramo in shranimo v tiff zapisu. Vektorske risbe izdelamo s programi za vektorsko risanje (npr. Illustrator, Corel), jih pustimo v originalnem formatu, oziroma shranimo kot ai. Paziti moramo, da napise spremenimo v krivulje.
7.7 ILUSTRACIJA
Ilustratorja lahko najamemo glede na zvrst, stil in tehniko. Lahko je oblikovalec hkrati ilustrator.
7.8 ZEMLJEVIDI
Za risanje zemljevidov poiščemo geodeta, ki je specializiran za to. Veliko objavljenih zemljevidov je netočnih. Tudi za zemljevide veljajo avtorske pravice.
7.9 DRUGI VIRI
Ne uporabljamo slikovnega gradiva iz PowerPointa! Prav tako ne posnetkov z mobitelom, ali iz videoposnetkov!
7.10 IZREZ SLIKE
Avtor ve, kateri del slike je pomemben, zato jo velikokrat obreže. Oblikovalcu pa morda ne bo po volji format. Kadar želi uskladiti sosednje slike, pa ima vsaka drugačna razmerja, bo imel težave, ali ko želi poravnati velikost besedila in slike.
povzroči dekoncentracijo uporabnika.
Glede estetskih načel, potrebuje možnost sliko obrezati glede na layout strani. Zato slik ne režemo do skrajnosti. Najboljše bi bilo pustiti sliko neobrezano, na izpisu (printu) slikovnega gradiva pa ročno začrtati nujni del slike. Vsekakor pa zmeraj odrežemo dele slike, za katere ne želimo, da se objavijo.
Pri vsaki fotografi ji je izrez pomemben. Kaj je na robovih rezano, ne sme biti naključje, je del kompozicije. Vsak poseg v to, je poseg v avtorstvo!
7.11 TABELE IN GRAFI
Najboljše je, če jih pustimo v originalnem zapisu (program, v katerem smo jih izdelali).
7.12 OZNAČEVANJE SLIKOVNEGA GRADIVA
Ko izberemo gradivo in ga shranimo, določimo ime datoteke tako, da ga sami takoj prepoznamo .Zelo primerno je številčenje, lahko tudi z uporabo črk. Jasno mora biti
poglavje, gradiva lahko shranimo v mape (folderje) po poglavjih in vrstnem redu.
Na hitro in lažje branje vplivajo predvsem: izbor črkovne vrste (font), priporočljivo je čim manj različnih, velikost črk (priporočljiva je med 9 in 12 pik), razmak med vrsticami (običajni je 120% velikosti črk), dolžina vrstice (najboljša berljivost je pri 50 do 70 znakov vrstici, oz dolžina vrstice okrog 10 cm) ravnanje (najboljše je blok, vendar mora biti usklajena velikost črk z dolžino vrstice tako, da je deljenj besed minimalno in da ni opaznih razlik med razmaki v vrsticah - “škrbasta” besedila barva (najboljše berljiva je črna na rumeni podlagi) členjenost besedila (ne predolgi in ne prekratki odstavki) praznina okrog besedil.
Na zapomljivost vsebin vpliva večinoma:
• členjenost strani in prepoznavnost posamezne strani,
• red in sistematičnost,
• poudarki,
• barve,
• slikovno gradivo, če ga ni preveč na eni strani,
• bližina besedila in slike, ki besedilo dopolnjuje.
• Večji format bo morda bolj pregleden, če bo besedilo deljeno v dva stolpca. Kadar je slikovnega gradiva veliko, je velikokrat uporabljena delitev na tekstovni in slikovni del strani.
• Besedilo ne sme biti preveč “barvasto”, naj si ga uporabnik sam označi s podčrtovanjem ali barvo, poudarjeni pa morajo biti zelo pomembni deli besedila. Če je praznega prostora na strani dovolj, si lahko zapišejo tudi svoje opombe.
Besedilo romana je običajno nečlenjeno in enolično. Učno gradivo pa naj bo drugačno, vendar pretirana členjenost in barvitost dekoncentrira porabnika.
Enoličen red ne privlači najstnika. Natrpane strani povzročijo zmedo in dekoncentracijo. Pretirana uporaba barv jim odvzame funkcijo. Barva mora biti element estetike, obenem pa vsebinsko utemeljena.
7.13 PRELOM
Veliko avtorjev ne razume pomena termina prelom. Izraz izhaja iz časa ko so besedila vlivali iz svinca, nakar so stolpce besedila lomili po straneh. Besedilo se prelomi, ko gre v naslednji stolpec ali na naslednjo stran. Govorimo o prelomu stolpca, prelomu strani, ali prelomu publikacije v celoti, kar zajema vsa lomljenja. Ko je oblikovanje tipičnih strani določeno, je potrebno besedilo prelomiti. Nekoč so stavci v tiskarni postavljali besedila in jih lomili na stolpce in strani.
___________________________________________________________________
Vir:
1. Danuša Škapin, Opomnik za avtorje učnih gradiv, Center za poklicno izobraževanje, Ljubljana 2008.
2. Saša Vitežnik, Osnovni podatki pri zasnovi učbenikov, (www.izvirznanja.si)
3. dr. Janez Skela, Smernice za avtorje učbenikov, Center za poklicno izobraževanje, Ljubljana 2008.
Zaradi prenove srednješolskega izobraževanja in uvajanja novih šolskih programov, se je pokazala potreba po novih sodobnih učnih gradivih.
Naš cilj je, da v okviru tega projekta naredimo sodobna učna gradiva, ki bodo sledila novim spoznanjem v stroki, ki bodo prijaznejša dijakom, vendar pa bodo sama po sebi ohranjala visok nivo strokovnosti.
Pripravili bomo gradiva za 7 strokovnih področij:
• GOZDARSTVO
• HORTIKULTURA
• KMETIJSTVO
• VETERINA
• MEHANIZACIJA
• ŽIVILSTVO
• NARAVOVARSTVO
KAZALO:
UVOD
1.1 POMEN IN VLOGA UČNEGA GRADIVA V IZOBRAŽEVALNEM PROCESU
2. OD VSEBINE (Kaj?) DO METODOLOGIJE (Kako?)
3. OSNOVNA NAČELA SNOVANJA UČNEGA GRADIVA
4. GENERATIVNE TAKSONOMIJE ZA SNOVANJE AKTIVNOSTI
5. SMERNICE, KI JIM SLEDIMO PRI PRIPRAVI UČNIH GRADIV
5.1 Med nastajanjem učnega gradiva … (Faza izdelave učnega gradiva)
6. OSNOVNI NAPOTKI PRI ZASNOVI UČBENIKOV (SašaVitežnik, Osnovni napotki, pri zasnovi učbenikov)
FORMAT -
6.1 VELIKOST FORMATA
6.2 OBLIKA FORMATA IN ROBOVI
6.3 BESEDILO
7. SLIKOVNO GRADIVO
7.1 SKENIRANJE
7.2 KLASIČNE FOTOGRAFIJE
7.3 DIAPOZITIVI
7.4 DIGITALNE FOTOGRAFIJE
7.5 INTERNET
7.6 RISBE IN NAČRTI
7.7 ILUSTRACIJA
7.8 ZEMLJEVIDI
7.9 DRUGI VIRI
7.10 IZREZ SLIKE
7.11 TABELE IN GRAFI
7.12 OZNAČEVANJE SLIKOVNEGA GRADIVA
7.13 PRELOM
UVOD
1.1. POMEN IN VLOGA UČNEGA GRADIVA V IZOBRAŽEVALNEM PROCESU
Učno gradivo je v učno-vzgojnem procesu brez dvoma specifično učno sredstvo. V zgodovinskem razvoju se je njegova vloga spreminjala, pogosto pa je predstavljal svojevrstno, bolj ali manj dosledno odslikavo sprememb, ki so se odvijale na področju teorije učenja in poučevanja.
Če torej učno gradivo danes bolj kot kdajkoli prej določajo zgradbo in potek organiziranega oz. institucionaliziranega pouka in učenja, je seveda pomembno vprašanje, po katerih oz. kakšnih kriterijih bi morali učno gradivo ocenjevati, proučevati, prirejati in tudi ustvarjati. Učno gradivo običajno predstavlja najbolj konkretno manifestacijo učnega načrta v praksi.
Medtem ko učni načrt določa cilje in smotre, jezikovno in izkustveno vsebino, so učna gradiva 'meso na skeletu teh specifikacij' (Skela 2008: 1).
2. OD VSEBINE (Kaj?) DO METODOLOGIJE (Kako?)
(Skela 2008: 12)
3. OSNOVNA NAČELA SNOVANJA UČNEGA GRADIVA
Učno gradivo mora pri učencu vzbuditi radovednost, zanimanje in pozornost. To lahko dosežemo s pomočjo:
o novosti (nenavadne teme, ilustracije in dejavnosti);
o pestrosti (prekinitev monotonosti znotraj učne enote z uvedbo nepričakovane dejavnosti; uporaba različnih tipov besedil vzetih iz različnih virov ipd.);
o privlačne predstavitve (uporaba privlačnih barv; veliko belega prostora; uporaba fotografij ipd.);
o privlačne vsebine (teme, ki zanimajo učence; teme, ki učencem omogočajo, da se naučijo česa novega; privlačne zgodbe; univerzalne teme; sklicevanje na lokalno situacijo ipd.).
Učno gradivo pri učencu ne sme povzročati nelagodja. Četudi pritisk na nekatere učence deluje spodbudno, se jih večina uspešneje uči v prijetnem in sproščenem vzdušju.
o Učno gradivo zato ne sme biti vizualno in podatkovno prenatrpan.
o Vsebuje naj besedila in ilustracije, s katerimi se učenec lahko poistoveti.
o Učenci se bodo bolje počutili ob učnem gradivu, ki si očitno prizadeva pomagati učencu pri učenju in ne da ga samo testira. Občutek lagodja lahko vzbuja tudi sproščujoč in spodbuden ‘glas’, vsebina in dejavnosti, ki osebno zaposlujejo učenca in povezujejo svet učno gradiva s svetom učenca.
Učno gradivo mora pomagati učencu pri razvijanju samozavesti.
Učenci morajo učno snov zaznavati kot nekaj relevantnega in uporabnega. Občutek uporabnosti / koristnosti učne snovi bo veliko pripomogel k uspešnosti učenja.
o Analiza potreb.
o Možnost izbire tem in dejavnosti.
o Različne težavnostne stopnje.
Gradiva morajo spodbujati učenčev lasten trud in zavzetost za učenje.
o Učenčeva zaznava vrednosti učnih dejavnosti.
o Učne dejavnosti, ki spodbujajo učenca za samo-odkrivanje.
Učenci morajo biti pripravljeni / zreli za usvajanje določene učne snovi. Ne moremo pričakovati, da so učenci zreli ali pripravljeni za neko snov samo zato, ker je le-ta umeščena v učno gradivo.
Učno gradivo mora učence izpostaviti [avtentični jezikovni rabi].
Pozornost učencev mora učno gradivo usmeriti na [jezikovne značilnosti vnosa].
Učno gradivo mora učencem omogočiti priložnosti za uporabo [ciljnega jezika za dosego komunikacijskih namenov].
Učno gradivo mora upoštevati dejstvo, da pozitivni učinki poučevanja navadno ‘zamujajo’.
Učno gradivo mora upoštevati dejstvo, da se učenci razlikujejo glede svojih učnih stilov in motivacije.
Učno gradivo ne sme pretirano poudarjati [nadzorovane vadbe] (Skela 2008: 12,13).
4. GENERATIVNE TAKSONOMIJE ZA SNOVANJE AKTIVNOSTI
TIPI PODATKOV
(viri informacij) TIPI NALOG POSTOPKI UČENJA /
POUČEVANJA
video ali avdio posnetki
• besedila
• učbeniki
• naravni predmeti
• poljudnoznanstvena
literatura
• atlas
• zemljevidi
• berila
• modeli, makete
• zbirke nalog
• revije
• internet / računalnik
Vire podatkov lahko
razvrstimo na naslednji
način:
• Pisana beseda:
knjige, izbrana poglavja in odlomki, članki, izročki, seznami, spisi, eseji, razpredelnice, grafi, diagrami, priročniki, učbeniki, testi in vaje, vadnice in delovni zvezki, slovarji, leksikoni, revije, časopisi itd.
• Govorjena beseda:
zvočni posnetki besedil, pesmi, dialogi, posneta predavanja, filmi in TV oddaje, intervjuji, gostujoči
učitelji itd.
• Slike:
komercialne zbirke / banke slik, stenske slike, plakati, posterji, slikovne kartice, zgodbe v slikah, stripi, slike iz revij in časopisov itd. • primerjati
• pripraviti
• oceniti / ovrednotiti
• izboljšati
• prilagoditi
• našteti
• dokončati
• prerazporediti
• (pre)brati
• poslušati
• gledati / opazovati
• govoriti / povedati
• (na)pisati
• (na)risati
• odkljukati
• oštevilčiti
• razložiti / pojasniti
• povezati
• razvrstiti
• grupirati
• izbrati
• priklicati / obnoviti
• napraviti
• posneti / zabeležiti
• zbrati
• argumentirati
• dodati • pretres zamisli
• majhne skupine
• računalniško podprt pouk
• proučitev primera
• medskupinsko delo
• učenje na daljavo
• izvabljanje (elicitacija)
• dajanje povratne
informacije / skupinski
odziv na opravljeno delo
• delo na terenu
• formalno predavanje
• igra
• ‘odprto’ predavanje
• skupinsko delo
• vodeno branje
• neformalno predavanje
• učenje na osnovi
‘sestavljanke’
• mini predavanje
• projektno delo
• skupinsko delo - snežna
kepa / piramida
• igra vlog
• skupinska samopomoč
• seminar
• simulacija
• na nalogah temelječe
učenje
• vodenje / tutorstvo
• skupina brez vodenja
• delavnica
• razgovor, diskusija
(Skela 2008: 31,32)
5. SMERNICE, KI JIM SLEDIMO PRI PRIPRAVI UČNIH GRADIV
Povzeto po Opomniku za avtorje učnih gradiv, avtorice: Danuše Škapin (CPI, 2008)
Ste se odločili, katero vrsto učnega gradiva boste pripravili,v kakšni obliki bo učno gradivo, kje bo gradivo dostopno?
Poznamo več vrst učnih gradiv:
Učbenik »je osnovno učno gradivo za doseganje vzgojno-izobraževalnih ciljev in standardov znanja, opredeljenih v učnem načrtu oz. katalogu znanja. Z didaktično-metodično organizacijo vsebin in prirejeno likovno ter grafično opremo podpira poučevanje in učenje. Vsebina in struktura učbenika omogočata samostojno učenje udeležencev izobraževanja in pridobivanje različnih ravni ter vrst znanja. […] Učbenik je vezan na šolski predmet oz. vsebinsko-didaktični sklop, razred in določeno stopnjo izobraževanja.«
(Pravilnik o potrjevanju učbenikov, Ur. l. RS 57/06) Učbenik je edina vrsta učnih
gradiv, ki se potrjuje na pristojnem strokovnem svetu.
Delovni zvezek dopolnjuje učbenik in ponuja različne naloge za ponavljanje, utrjevanje in poglabljanje znanja. Učno gradivo lahko tudi združuje elemente učbenika in delovnega zvezka. Gre za t. i. delovne učbenike, učbenike z elementi delovnega zvezka oz. samostojne delovne zvezke.
Zbirka nalog ponuja različne naloge za posamezno področje, namenjena pa je še dodatnemu utrjevanju znanja.
Delovni listi so krajša učna gradiva, en delovni list navadno pokriva eno enoto, vsebuje pa tako teoretični del znanja kot aktivnosti za uporabo znanja v praksi.
Delovni listi za različne predmete in module se lahko kombinirajo in zbirajo v t. i. učno mapo, fleksibilno učno gradivo, ki se prilagaja strukturi izvedbenega kurikula posamezne šole, zahtevam lokalnega okolja pa tudi željam in potrebam posameznega udeleženca izobraževanja.
E-gradivo poleg besedil in slik vsebuje tudi druge multimedijske elemente, poleg tega pa je interaktivno. E-gradivo lahko obsega samo delček snovi ali pa pokriva cel predmet/modul. E-gradivo je izključno pripomoček pri izobraževanju in ne nadomešča tradicionalnega izobraževanja. Prednosti e-gradiv pred klasičnimi (ali v e-obliki) sta interaktivnost, ki vključi izobraževanca v proces učenja, in vsebnost multimedijskih elementov (zvok, video, animacija …), ki jih klasična gradiva ne vsebujejo. Nekatera e-gradiva vsebujejo tudi programirano sekvenco, s katero v e-gradivo vključimo vodiča, ki izobraževanca vodi do znanja po zanj najprimernejši poti. Gradivo, ki vsebuje programirano sekvenco, bo ob interaktivnih elementih usmerjalo izobraževanca, tako da ga bo ob nepravilnih odgovorih preusmerilo na del gradiva, ki vsebuje snov, iz katere so postavljena vprašanja, oz. mu bo snov razložilo še na drug način.
Multimedijsko gradivo (slike, prezentacije, zvočni posnetki, izobraževalni filmi …) dopolnjuje klasična gradiva z dodatnimi vizualnimi in zvočnimi dokumenti. Učimo se prek tega, kar vidimo, kar slišimo, kar delamo. Pri spodbujanju vidnega, slušnega in kinetičnega stila učenja so multimedijska gradiva zelo uspešna.
Spletna stran z izobraževalnimi vsebinami
Priročniki, preglednice, atlasi ipd. so uporabni viri. Običajno niso prilagojeni za potrebe izobraževanja, zato jih ne moremo uporabljati v celoti kot npr. učbenik. Učna gradiva so lahko v klasični, tiskani obliki, ali pa tudi v elektronski obliki.
Učna gradiva v elektronski obliki so običajno v formatu PDF in jih lahko natisnemo ter
uporabljamo v papirnati obliki. Izjema so e-gradiva, multimedijska gradiva in spletne povezave, ki so vezani na elektronski medij.
Ste se dogovorili za jezikovni pregled?
Vsako učno gradivo, ki ga damo v javnost, mora biti jezikovno pregledano.
Lektor bo popravil jezikovne napake, kot nevtralni bralec pa nas bo tudi opozoril na morebitne nejasnosti v besedilu.
5.1. Med nastajanjem učnega gradiva … (Faza izdelave učnega gradiva)
Ključno vprašanje
Ali učno gradivo udejanja cilje, zapisane v katalogu znanj/učnem načrtu?
Cilji, zapisani v katalogu znanj/učnem načrtu, so nam vodilo pri snovanju učnega gradiva. Zelo pomembno je, da jasno zastavimo tudi cilje posameznih učnih enot in ves čas nadzorujemo, ali z gradivom zastavljene cilje tudi uresničujemo. Ne pozabimo: Cilj je stanje, ki ga želimo doseči!
Cilje lahko v učnem gradivu tudi eksplicitno navedemo. Paziti pa moramo, da v gradivu za učence ne prepisujemo ciljev iz kataloga znanja, ampak da cilje ustrezno razdelamo in prilagodimo učnemu procesu.
Primer navajanja ciljev, ki učenca motivira:
V tem poglavju boš spoznal,
… kako so nastala velika podjetja, ki nas obdajajo, in kako delujejo;
… zakaj vsak dan lahko bereš o prevzemih in združevanju podjetij;
… kakšne so tvoje možnosti, če ustanoviš podjetje, in na kakšen način bo delovala tvoja konkurenca;
… da boš moral biti inovativen in podjeten, četudi ne boš imel lastnega podjetja
… in kaj si lahko obetaš od države, če boš stopil na pot samostojnega podjetnika.
(Fortič, H. Sodobno gospodarstvo Slovenije. DZS, 2004.)
Ali je obseg učnega gradiva ustrezen glede na čas, ki je na voljo v okviru pouka?
Nekateri navajajo, da naj bi gradivo za eno uro obsegalo dve strani. Ta orientacijska vrednost je zavajajoča. Uporabna, vendar z veliko rezerve, je samo za učbenike, pri drugih učnih gradivih pa ne. Res pa je, da je zelo pomembno, kako razporedimo gradivo po straneh oz. zaslonskih slikah, saj so to vsebine, ki jih zajamemo z enim pogledom.
Kar se obsega celotnega gradiva tiče, se je dobro držati načela »manj je več« oz. načela KISS (»keep it short and simple«). Najbolje pa nam bo ustreznost obsega pokazal preizkus gradiva v praksi.
Ali je v učnem gradivu navedenih in zaokroženih dovolj pojmov, podatkov, definicij, osnovnih teorij, ki omogočajo dojeti osnovne zakonitosti in smeri razvoja določenega strokovnega področja?
Gradivo, ki ga bomo pripravili, mora biti strokovno neoporečno, hkrati pa didaktično prilagojeno ciljni skupini. Praviloma učna gradiva vsebujejo najpomembnejše pojme, dejstva, načela in pravila, zakonitosti in metode, postopke in orodja, ki so preverjena in imajo trajnejšo vrednost. Prevelike podrobnosti, najnovejša in še ne preverjena strokovna spoznanja ter vsebine, ki se hitro spreminjajo, za učna gradiva niso primerna. Bolje bo, da učence usmerimo k ustreznim aktualnim virom in jih spodbudimo, da bodo te vsebine znali poiskati sami.
Zelo dobro je, da učno gradivo vsebuje slovarček z razlago osnovnih strokovnih izrazov, saj na ta način skrbimo za rabo ustrezne terminologije na našem strokovnem področju. Slovarček je lahko tudi dvo- ali večjezičen.
Ali učno gradivo povezuje teoretično znanje s praktičnim?
Če želimo doseči večjo povezanost znanja, moramo teoretično znanje povezati s praktičnim. Idealno je, da nam za osnovo gradiva služi praktični problem, na katerega navežemo ustrezno strokovnoteoretično in splošno znanje (Več: E. Simeonov: Učna mapa – fleksibilno učno gradivo). Sicer pa je pomembno, da snov navežemo na primere iz prakse in dopolnimo z nalogami za praktično delo, ki bodo teoretično znanje osmislile in zagotovile njegovo večjo trajnost.
Ali učno gradivo spodbuja razvoj ključnih kompetenc?
Z učnimi gradivi – tam, kjer je to mogoče in smiselno – razvijamo tudi ključne kompetence, ki so pomembne za celostno usposobljenost učencev, njihov osebni razvoj ter socialno vključenost.
Gre za kompetence, dogovorjene na evropski ravni, in sicer:
• Sporazumevanje v maternem jeziku
• Sporazumevanje v tujih jezikih
• Matematična kompetenca ter osnovne kompetence v znanosti in tehnologiji
• Digitalna pismenost
• Učenje učenja
• Socialne in državljanske kompetence
• Samoiniciativnost in podjetnost
• Kulturna zavest in izražanje
(Uradni list EU, 2006/962/ES)
Ali učno gradivo spodbuja interese učencev s slikovnim in multimedijskim
gradiva (slikovno gradivo, zvočni posnetki, filmi, animacije, …)?
Slikovno in multimedijsko gradivo (slike, prezentacije, zvočni posnetki, izobraževalni filmi …) dopolnjuje klasična gradiva z dodatnimi vizualnimi in zvočnimi elementi. Učimo se prek tega, kar vidimo, kar slišimo, kar delamo. Pri spodbujanju vidnega, slušnega in kinetičnega stila učenja so multimedijska gradiva zelo uspešna. Paziti pa moramo na avtorstvo teh gradiv.
(Več: Jana Šmagelj: Kako spoštovati in upoštevati avtorske pravice)
Ali učno gradivo jezikovno ustrezno podaja snov (nazorno, pregledno, razumljivo, dinamično in zanimivo)?
Vsako učno gradivo, ki ga damo v javnost, mora biti jezikovno pregledano. Lektor bo popravil jezikovne napake, kot nevtralni bralec pa nas bo tudi opozoril na morebitne nejasnosti v besedilu. Vedno je dobro, da damo besedilo v branje nevtralnim bralcem. Najbolje je, da besedilo pred objavo preizkusimo pri pouku.
Sicer pa velja, da besedilo otežujejo:
• zapleteni izrazi (neznane, redko uporabljene besede, izrazi, ki imajo več pomenov, abstraktni izrazi)
• zapletena stavčna in besedilna struktura
Nekaj priporočil:
Poved naj ne bo predolga (10–20 besed). Trdilne povedi v tvornem načinu so bolj razumljive. V eni povedi naj bo le en neznan pojem. Ena poved naj vsebuje eno enoto znanja – osnovno logično propozicijo. Zgoščenost propozicij (npr. v definicijah, povzetkih) lahko otežuje razumevanje.
Besedilo naj sledi logičnemu zaporedju stanj, dejanj, dogodkov. Medstavčne zveze (zato, najprej – potem, vendar …) krepijo povezanost besedila. Daljše povedi naj bodo obkrožene s krajšimi. Pomembna je hierarhija razporeditve vsebin v gradivu (še posebej, če gre za daljše gradivo) na:
• glavna poglavja na 1. stopnji – splošne, nadredne vsebine,
• poglavja na 2. stopnji – posebne, podredne vsebine,
• podpoglavja na 3. stopnji – posamezne enote.
Več kot tri stopnje v strukturi poglavij ne priporočamo. Za dodatno hierarhijo vsebin uporabljamo členjenje na odstavke, dodatne okvirčke in oblačke, krepki tisk, počrtavanje, barve, ikone … Zelo uporabno orodje za večjo preglednost besedila so marginalije – zapisi na robu besedila.
Kaj pa naredi naše besedilo dinamično in zanimivo?
• več pogosto rabljenih besed, ki jih učenci poznajo
• več glagolov
• nove informacije
• raba osebnih besed (npr. imena in priimki posameznih oseb) in osebnih povedi (ki vključujejo premi govor, ki vsebujejo vprašanje, navodilo, zahtevo, prošnjo)
• zanimivost teme – »zgodbice« (odnosi med ljudmi, čustva, življenjske zgodbe posameznikov, zgodovinski in drugi pomembni dogodki …)
• opozorila na pomembnost informacij nasledki za praktično ravnanje, povezovanje z življenjskimi situacijami
• problemi, vprašanja – odprtost interpretacij
(povzeto po Justin, J. Oblikovanje učbenika – nekaj predlogov. Interno gradivo CPI.)
Ali so posamezna poglavja učnega gradiva grajena pregledno in enotno?
Pri učnih gradivih, ki vsebujejo več enot oz. poglavij, je priporočljivo najprej napisati vzorčno poglavje, ki bo služilo kot model za pripravo drugih poglavij. Še posebej je to pomembno, če učno gradivo pripravlja več avtorjev. V vzorčnem poglavju določimo tipično strukturo posamezne enote. Oglejmo si primere drugih učnih gradiv, morda bomo dobili kakšno dobro idejo.
(Več: Vzorčna enota za
program Mizar in Tapetnik, dr. Janez Skela: Smernice za avtorje učbenikov)
Če so poglavja v gradivu grajena enotno, se uporabnik v gradivu laže znajde, saj
točno ve, kje bo našel določene vsebine. V okviru dogovorjene strukture pa si lahko vedno vzamemo tudi prostor za ustvarjalnost in inovativnost, s katero razbijemo rutino.
Ali učno gradivo upošteva osnovne zakonitosti učnega procesa (uvajanje v novo snov, obdelava novih učnih vsebin, aktivnosti za ponavljanje, razmišljanje in povezovanje vsebin, preverjanje)?
V učnem gradivu se zelo dobro vidi, kako si avtor zamišlja učni proces. Večina avtorjev uporablja deduktivni pristop, kjer začnemo s teorijo – od splošnega k posamičnemu. Bolj zahteven je induktivni pristop, kjer začnemo s konkretnimi posameznimi primeri, na podlagi katerih pridemo do splošnih teoretskih principov. Važno je, da učno gradivo učenca ves čas spodbuja k aktivnosti in k povezovanju z drugim znanjem in s praktičnimi izkušnjami.
Ali učno gradivo spodbuja aktivno vlogo učenca? Ali ponuja dovolj priložnosti za ponavljanje, razmišljanje, in povezovanje vsebin?
V mnogih učbenikih se aktivnosti pojavljajo na koncu poglavja. Če želimo, da so učenci aktivni, jih moramo tudi v učnih gradivih ves čas spodbujati k aktivni vlogi. Za uvod lahko ponudimo naloge za aktiviranje že pridobljenega znanja in za odkrivanje novih vsebin. V osrednjem delu učne enote lahko ves čas ponujamo aktivnosti za razmišljanje in uporabo znanja v praksi, na koncu pa seveda vse vrste nalog, in to na različnih taksonomskih stopnjah:
1. stopnja – reprodukcija
2. stopnja – razumevanje
3. stopnja – uporaba
4. stopnja – analiza
5. stopnja – sinteza
6. stopnja – vrednotenje
7. stopnja – kreacija, ustvarjanje novega znanja
Naš cilj naj bo pridobivanje znanja na višjih taksonomskih stopnjah, torej bomo ponudili večino aktivnosti na višjih ravneh.
Nekaj primerov aktivnosti na različnih taksonomskih stopnjah:
• Na sliki poimenuj dele očesa.
• Poskusi ugotoviti, kakšno nalogo imajo obrvi.
• Pojasni razliko med normalnim in kratkovidnim očesom. Kaj pa se dogaja pri daljnovidnosti?
• Pokrij eno oko za dve minuti in nato opazuj obe očesi v ogledalu. Opiši svoja opažanja.
• Nariši, kako nastane slika v očesu.
• Kako bi prijateljem razložil delovanje očesa? Pripravi plakat/predstavitev/predavanje (max. 3 minute).
• Oglej si predstavitve sošolcev. Katera se ti zdi najboljša? Argumentiraj svojo odločitev.
• Oči se utrudijo tudi zaradi izpostavljenosti umetni razsvetljavi in zaradi dolgotrajnega gledanja v različne zaslone. Kaj lahko narediš, da boš svojim očem pomagal?
Poskusimo ponuditi čim bolj raznolike aktivnosti. Pomagamo si tako, da pri opisovanju aktivnosti uporabljamo različne glagole:
primerjati
pripraviti
oceniti/ovrednotiti
izboljšati
prilagoditi
našteti
poiskati
dokončati
dopolniti
prerazporediti
prebrati
poslušati
gledati/opazovati
govoriti/povedati
(na)pisati
(na)risati
(iz)računati
odkljukati
oštevilčiti
razložiti/pojasniti
povezati
razvrstiti
izbrati
priklicati/obnoviti
napraviti
preizkusiti
posneti/zabeležiti
zbrati
argumentirati
dodati
Navodila za aktivnosti morajo biti jasna, aktivnosti naj bodo izvedljive.
Cilji učne enote se zrcalijo v aktivnostih, ki jih enota ponuja. Z aktivnostmi torej lahko preverimo, ali smo dosegli cilje, ki smo si jih zastavili na začetku enote.
Ali učno gradivo omogoča notranjo diferenciacijo (delna diferenciacija vsebin
in nalog), ki je tudi oblikovno označena?
V smislu večje individualizacije pouka tudi v učnih gradivih predvidimo vsebine in
aktivnosti na različnih stopnjah zahtevnosti. Zahtevnejše vsebine morajo biti označene.
Glede na to, da je v razredih tudi vse več kulturnih razlik, je v učnih gradivih treba paziti, da se izognemo morebitni diskriminaciji.
Ali učno gradivo podpira samostojnost učenca pri uporabi gradiva in pri evalvaciji znanja?
Samostojnost podpiramo z naslednjimi elementi:
• Predgovor za učence, kjer jih nagovorimo in jim predstavimo, kako jim bo učno gradivo pomagalo pri doseganju ciljev.
• Kazalo, ki je lahko v različnih oblikah (npr. pregled gradiva s cilji)
• Navodila za uporabo učbenika (predstavitev strukture enote – kje so posamezni elementi: cilji, razlaga, naloge, zanimivosti, primeri iz prakse, slovar, viri, …)
• Naloge za samostojno delo, delo v skupinah, predlogi za projektne naloge
• Možnosti za lastno evalvacijo z rešitvami
• Razlaga pojmov, okrajšav
• Dopolnilni viri za učenje (spletne strani, revije, priročniki, enciklopedije, slovarji, druga literatura …)
Ali se vam zdi učbenik na pogled privlačen?
Zgodi se nam, da vzamemo v roke neko gradivo, ga prelistamo in takoj odložimo, ker nas že na pogled ne pritegne. Isto se dogaja v digitalnem okolju. Vizualna sporočila, ki jih oddaja učno gradivo, so zelo pomembna. Prijetno oblikovano gradivo s kakovostnimi slikovnimi elementi bo bralca veliko bolj pritegnilo. Z ustrezno razporeditvijo vsebin, izbiro tipografij, barv in slikovnih elementov pa je gradivo tudi bolj berljivo.
6. OSNOVNI NAPOTKI PRI ZASNOVI UČBENIKOV (SašaVitežnik, Osnovni napotki, pri zasnovi učbenikov)
FORMAT
6.1 VELIKOST FORMATA
Format je dobro izbrati, preden se lotimo pisanja. Pomemben je zaradi preglednosti strani in velikosti slikovnega gradiva. Če vemo, da bomo potrebovali prostor za večje slike ali za več slik na eni strani, je boljše izbrati večji format.
Po drugi strani pa je na velikem formatu lahko preveč podatkov sočasno, zato je koncentracija uporabnika slabša, izgubljamo preglednost, uporabnost indexa je manjša, za iskanje določenega podatka porabimo več časa. Ekonomičen je format A4, zelo pogost je 17 x 24 (cm).
Če vemo, kakšen bo format, bomo lažje izbirali slikovno gradivo, preverili, koliko besedila približno bo lahko na eni strani.
6.2 OBLIKA FORMATA IN ROBOVI
Oblika je kvadratna ali pravokotna, pokončna ali ležeča.
Robovi morajo biti, besedilo zaradi porezave ne sme “v živ rob”, zato je format v resnici manjši. Široki robovi prispevajo k zračnosti strani.
6.3 BESEDILO
Avtorji običajno pišejo besedila v Wordu, kar je dobro.
Nekaj nasvetov in opozoril:
• Odstavkov ne začenjamo s presledki. Umik naredimo s tipko TAB (slabše), ali določimo indent (umik) v stilu (pravilno).
• Enter uporabimo le takrat, ko bo tudi v končni obliki naslednje besedilo v novi vrsti. Zato si v Wordu določimo primerne delovne robove, da bo preskok v novo vrsto samodejen, brez uporabe entra. - Med odstavki lahko želimo presledek zaradi boljše preglednosti. Presledek določimo v stilu in ne z dvema entroma!
• Nevarno je uporabljati delilnike besedil. Rajši uporabljajte levo naslonilo brez delilnika.
• Slikovnega gradiva ne vežemo na besedilo, ker ga bo morda potrebno prestaviti. Biti mora neodvisno. Potrebna pa je informacija, katero gradivo je potrebno vstaviti (ime datoteke). Najlažje je, da se to označi na izpisu (ročno in poudari z markerjem). Če je označeno v besedilu, lahko oznaka pomotoma ostane.
• Zelo pomembna je uporaba stilov. To bi morali obvladati vsi avtorji. Potrebno je poimenovati stil in določiti osnovne delovne parametre, ki jih potrebujete pri pisanju. Vse to bo oblikovalec potem spremenil. Poimenovati je potrebno najmanj 5 stilov. 3 za naslove, enega za tekoče besedilo (osnovno) in enega za napise ob slikovnem gradivu. Verjetno pa jih bo več. Če je besedilo določeno s stili, se izognemo dolgim uram korektur in ročnega označevanja.
• Kar želimo, da bo napisano z VERZALKAMI (“velikimi tiskanimi”), napišemo tako! Velja za naslove in dele besedil.
• Kar želimo, da bo poudarjeno s krepkimi črkami (bold), poudarimo že ob pisanju. Enako velja za kurzivno poudarjene besede (nagnjene - italic) ali oboje hkrati (bold italic). To velja za posamezne besede ali dele besedil, za naslove pa ni potrebno, ker bo oblikovalec naslove posebej določal.
• Za svoje delo določimo take značilnosti stilov, da najlažje delamo, vse se lahko kasneje spremeni. Pri določanju stila (poimenovanju) upoštevamo, kako naj bi izgledalo kazalo. Kazalo je pomemben del učbenika.
• Hierarhija naslovov (glede na pomembnost, podrejenost) bo tudi hierarhija kazala. Pri pisanju je potrebno razmišljati o strukturi učbenika. Poglavje, glavni naslov, podnaslov, alineje,...
• Odločiti se je treba o indexu. Za uporabnika je zelo pomemben. Besede, ki sodijo v index, določamo že ob pisanju (Word to omogoča), ali naknadno.
• Besedila lahko zaradi lastne preglednosti shranimo v več datotek, vendar mora biti ob predaji jasen redosled (že z imeni datotek, npr. s številčenjem).
• Vire zapisujemo sproti, najlažje v posebno datoteko. Paziti je treba na vire slikovnega gradiva, zaradi avtorskih pravic bo verjetno potreben poseben spisek na koncu učbenika, s konkretno navedbo vira!
7. SLIKOVNO GRADIVO
Slikovno gradivo mora biti kvalitetno. Izbiramo in pripravimo ga glede na to. Nekaterih virov ne moremo uporabiti zaradi slabe kvalitete. Slikovnega gradiva nikoli ne vnašamo v besedilo, vedno ga shranimo posebej. Vsako sliko kot posebno datoteko.
7.1. SKENIRANJE
Skeniranje tiskanih virov je lahko problematično zaradi rastrov. Skeniranje iz tiskanih virov in tisk pomeni rastriranjerastra! Vsaka slika je tiskana rastersko. Pomembna je resolucija (dpi),tiski pa se razlikujejo tudi glede na linijski Raster (lpi - lines per inch). Najnižjo vrednost lpi uporabljajo pri tisku časopisov, najvišjo pri monografijah.
Pomembna je velikost originala in želena velikost za uporabo. Skeniramo zmeraj 1:1. Povečava je primerna do 20% pri dobri resoluciji. Tudi pri pomanjšavi se lahko pojavijo problemi. Običajno je to efekt moire. Kadar skeniramo originale (npr. izdelke dijakov, analogne fotografije) podvajanja rastrov seveda ne bo. Resolucijo izberemo pri skeniranju. Resolucija 72 dpi je primerna za internet, v tisku pa je to za rastersko sliko premalo kvalitetno. Vendar z resolucijo ni potrebno pretiravati, 300 dpi bo zadoščalo, razen pri skeniranju črtnih risb (načrtov, shem, grafov ipd), kjer naj bo resolucija min. 800 dpi, priporočljivo pa je 1200 dpi!
• Najbolj primeren e-zapis za slikovno gradivo je tiff. Izberemo ga že pri skeniranju! Tudi format programa photoshop (psd) je sprejemljiv, čeprav slabši. Če tiff spremenimo v jpg, bomo kvaliteto poslabšali. Če jpg zapis spremenimo v tiff, kvalitete ne bomo izboljšali! Jpg je še sprejemljiv, če boljšega nimamo.
• Barve pri skeniranju nastavimo na RGB model. Shranjujemo v najboljši kvaliteti, ki jo imamo.
7.2. KLASIČNE FOTOGRAFIJE
Klasične (analogne) fotografi je lahko kvalitetno skeniramo. Nimajo tiskarskega rastra. Lahko jih obdelamo v Photoshopu, retuširamo,... Vendar le, če te posege potrebujemo, sicer naj ostane original! Pri skeniranju pazimo na resolucijo!
7.3. DIAPOZITIVI
Diapozitiv je še zmeraj najbolj kvaliteten vir slike. Skeniran mora biti na zelo kvalitetnem skenerju, sicer je lahko slabši od drugih virov! Najboljše je, da jih skenirajo v reprostudiu!
7.4. DIGITALNE FOTOGRAFIJE
Kvalitetni digitalni fotoaparati imajo možnost zapisa v več formatih. Originalen format je raw, ki je najkvalitetnejši. Oblikovalec ga bo pretvoril v tiff. Če ga pretvorimo sami, naj bo to zmeraj tiff. Fotoaparat lahko že sam shranjuje v tiff formatu, kar je primerno za uporabo. Slabše je, če je fotoaparat nastavljen na shranjevanje v jpg formatu, pri tem smo kvaliteto že precej znižali. Seveda sta raw in tiff precej bolj “požrešna” glede spomina, vendar je kvaliteta za tisk zelo pomembna.
Za uporabo v tisku so primerni fotoaparati od 5 mio točk.
Za majhne slike (v velikosti znamke) lahko zadošča tudi 3 mio. Nižja vrednost ločljivosti in slabši format zapisa (jpg) pa bosta v kombinaciji zelo znižala kvaliteto!
Uporaba digitalnega zooma je popolnoma brez koristi, kvaliteta je taka, kot bi sliko povečali in izrezali računalniško. Namenjen je tistim, ki slik ne obdelujejo. Rajši zajamemo v objektiv več in izrežemo del v Photoshopu. Pri uporabi digitalnega fotoaparata uporabimo le optični zoom.
7.5 INTERNET
Na internetu je veliko slik slabe kvalitete. Najdemo pa lahko tudi zelo kvalitetne. Vedno je potrebno preveriti velikost in resolucijo. Nikakor jih ni dobro povečati! Vprašanje, ki se mu ne moremo izogniti, je pravica do uporabe tako pridobljenih gradiv.
7.6 RISBE IN NAČRTI
Ročne risbe skeniramo in shranimo v tiff zapisu. Vektorske risbe izdelamo s programi za vektorsko risanje (npr. Illustrator, Corel), jih pustimo v originalnem formatu, oziroma shranimo kot ai. Paziti moramo, da napise spremenimo v krivulje.
7.7 ILUSTRACIJA
Ilustratorja lahko najamemo glede na zvrst, stil in tehniko. Lahko je oblikovalec hkrati ilustrator.
7.8 ZEMLJEVIDI
Za risanje zemljevidov poiščemo geodeta, ki je specializiran za to. Veliko objavljenih zemljevidov je netočnih. Tudi za zemljevide veljajo avtorske pravice.
7.9 DRUGI VIRI
Ne uporabljamo slikovnega gradiva iz PowerPointa! Prav tako ne posnetkov z mobitelom, ali iz videoposnetkov!
7.10 IZREZ SLIKE
Avtor ve, kateri del slike je pomemben, zato jo velikokrat obreže. Oblikovalcu pa morda ne bo po volji format. Kadar želi uskladiti sosednje slike, pa ima vsaka drugačna razmerja, bo imel težave, ali ko želi poravnati velikost besedila in slike.
povzroči dekoncentracijo uporabnika.
Glede estetskih načel, potrebuje možnost sliko obrezati glede na layout strani. Zato slik ne režemo do skrajnosti. Najboljše bi bilo pustiti sliko neobrezano, na izpisu (printu) slikovnega gradiva pa ročno začrtati nujni del slike. Vsekakor pa zmeraj odrežemo dele slike, za katere ne želimo, da se objavijo.
Pri vsaki fotografi ji je izrez pomemben. Kaj je na robovih rezano, ne sme biti naključje, je del kompozicije. Vsak poseg v to, je poseg v avtorstvo!
7.11 TABELE IN GRAFI
Najboljše je, če jih pustimo v originalnem zapisu (program, v katerem smo jih izdelali).
7.12 OZNAČEVANJE SLIKOVNEGA GRADIVA
Ko izberemo gradivo in ga shranimo, določimo ime datoteke tako, da ga sami takoj prepoznamo .Zelo primerno je številčenje, lahko tudi z uporabo črk. Jasno mora biti
poglavje, gradiva lahko shranimo v mape (folderje) po poglavjih in vrstnem redu.
Na hitro in lažje branje vplivajo predvsem: izbor črkovne vrste (font), priporočljivo je čim manj različnih, velikost črk (priporočljiva je med 9 in 12 pik), razmak med vrsticami (običajni je 120% velikosti črk), dolžina vrstice (najboljša berljivost je pri 50 do 70 znakov vrstici, oz dolžina vrstice okrog 10 cm) ravnanje (najboljše je blok, vendar mora biti usklajena velikost črk z dolžino vrstice tako, da je deljenj besed minimalno in da ni opaznih razlik med razmaki v vrsticah - “škrbasta” besedila barva (najboljše berljiva je črna na rumeni podlagi) členjenost besedila (ne predolgi in ne prekratki odstavki) praznina okrog besedil.
Na zapomljivost vsebin vpliva večinoma:
• členjenost strani in prepoznavnost posamezne strani,
• red in sistematičnost,
• poudarki,
• barve,
• slikovno gradivo, če ga ni preveč na eni strani,
• bližina besedila in slike, ki besedilo dopolnjuje.
• Večji format bo morda bolj pregleden, če bo besedilo deljeno v dva stolpca. Kadar je slikovnega gradiva veliko, je velikokrat uporabljena delitev na tekstovni in slikovni del strani.
• Besedilo ne sme biti preveč “barvasto”, naj si ga uporabnik sam označi s podčrtovanjem ali barvo, poudarjeni pa morajo biti zelo pomembni deli besedila. Če je praznega prostora na strani dovolj, si lahko zapišejo tudi svoje opombe.
Besedilo romana je običajno nečlenjeno in enolično. Učno gradivo pa naj bo drugačno, vendar pretirana členjenost in barvitost dekoncentrira porabnika.
Enoličen red ne privlači najstnika. Natrpane strani povzročijo zmedo in dekoncentracijo. Pretirana uporaba barv jim odvzame funkcijo. Barva mora biti element estetike, obenem pa vsebinsko utemeljena.
7.13 PRELOM
Veliko avtorjev ne razume pomena termina prelom. Izraz izhaja iz časa ko so besedila vlivali iz svinca, nakar so stolpce besedila lomili po straneh. Besedilo se prelomi, ko gre v naslednji stolpec ali na naslednjo stran. Govorimo o prelomu stolpca, prelomu strani, ali prelomu publikacije v celoti, kar zajema vsa lomljenja. Ko je oblikovanje tipičnih strani določeno, je potrebno besedilo prelomiti. Nekoč so stavci v tiskarni postavljali besedila in jih lomili na stolpce in strani.
___________________________________________________________________
Vir:
1. Danuša Škapin, Opomnik za avtorje učnih gradiv, Center za poklicno izobraževanje, Ljubljana 2008.
2. Saša Vitežnik, Osnovni podatki pri zasnovi učbenikov, (www.izvirznanja.si)
3. dr. Janez Skela, Smernice za avtorje učbenikov, Center za poklicno izobraževanje, Ljubljana 2008.
Zadnja sprememba: nedelja, 8 november 2009, 16:07