Sladkorna bolezen je kronična bolezen oz. skupina presnovnih motenj, za katero je značilna hiperglikemija (povečana koncentracija sladkorja oz. glukoze v krvi), ki je posledica nezadostnega izločanja inzulina ali njegovega pomanjkljivega delovanja ali obojega.

Glukoza je nujno potrebna za normalno delovanje naših organov. Zlasti možgani brez nje ne morejo, zato jo nujno potrebujejo vsak trenutek. Gre torej za nekakšno gradivo, ki ga naše telo potrebuje za svoje delovanje. Zato je potrebno v krvi stalno vzdrževati zadostno raven glukoze. Ta pride v naše telo s hrano, ki jo zaužijemo. Včasih že v obliki glukoze, pogosto pa kot del sestavljenih hranilnih snovi (npr. škrob v krompirju, kruhu, testeninah, sladkorjev v sadju ...), ki se po zaužitju pretvorijo v glukozo. Problem nastane, če je glukoze v krvi preveč. Takrat začne neugodno delovati na organizem. Povzroča kronične, počasi razvijajoče se trajne okvare organov. Ponavadi prizadene srce, žile, ledvice, oči in živce.

Prvi simptomi in znaki sladkorne bolezni: zaradi pomanjkanja inzulina glukoza ne more prestopati v celice, zato se začne kopičiti v krvi. Ko doseže določen prag, se začne izločati skozi ledvice v seču. Zaradi čezmerne izgube tekočine se lahko pojavi dehidracija (izsušitev organizma). Človek čuti povečano žejo in začne piti večje količine tekočine. Pogosto je zelo očiten znak sladkorne bolezni tudi pospešeno hujšanje. Kljub temu, da človek ne spremeni prehranjevanja, se njegova teža v nekaj tednih zmanjša za 10 ali več kilogramov. Zaradi pomanjkanja inzulina hrana ne pride v celice.

 

 

 

Druge težave so še: bolnik postaja vedno bolj utrujen, pojavljajo se motnje vida, okužba sečil (pekoče odvajanje vode, srbečica mokril in spolovil), rane celijo počasneje.

Diagnoza sladkorne bolezni temelji na značilnih simptomih in vrednostih sladkorja v krvi (glikemije) na tešče, naključno ali po obremenitvi s čisto glukozo. Pri zdravem človeku raven glukoze v krvi na tešče ne presega 6,0 mmol/l, po obrokih pa nikoli ne presežejo 11,0 mmol/l.

Diagnozo sladkorna bolezen zagotovo postavimo, ko je raven glukoze v krvi na tešče 7,0 mmol/l ali več oziroma izmerjena kadar koli presega 11,00 mmol/l.

Sladkorno bolezen je treba zdraviti neprekinjeno, bolnik sam skrbi za lastno zdravje, seveda po nasvetih zdravnika. Vloga bolnika v zdravljenju je nepogrešljiva, vendar mora biti v zadostno meri usposobljen zanjo. Pogoj je razumevanje lastne bolezni in njenega zdravljenja, vpliv okolja na sladkorno bolezen in znanje o možnih neželenih učinkih zdravljenja.

Kakovost ravni glukoze v krvi je merilo za urejenost sladkorne bolezni. Dodatno, vendar bolj grobo merilo, je glukoza v urinu. Glukozo si lahko tako v krvi kot v urino izmerite sami, s tem lahko ugotovite trenutno urejenost sladkorne bolezni.