Sladkorna bolezen tipa 2 je posledica nezadostnega izločanje inzulina iz celic beta trebušne slinavke zaradi njihovih degenerativnih sprememb, zmanjšanje občutljivosti za delovanje inzulina v nekaterih tkivih (predvsem mišicah) in čezmernega nastajanja glukoze v jetrih. Bolniki so lahko vrsto let brez težav, po navadi so čezmerno prehranjeni. Zdravljenje začnemo z dieto in redno telesno dejavnostjo ali z zdravili, ki povečajo izločanje ali izboljšajo delovanje inzulina. Zdravljenje z inzulinom potrebujemo šele po več letih ali desetletjih bolezni. Bolezen večinoma odkrijemo po 40. letu, vrh pojavnosti je med 60. in 70. letom. Pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 je raven hiperglikemije običajno prenizka, da bi povzročila težave, vendar zadostna, da povzroča kronične okvare. Pred diagnozo je lahko prisotna že leta ali desetletja, tako da ima polovico bolnikov že ob odkritju sladkorne bolezni kronične okvare: retinopatijo (spremembe na žilah očesne mrežnice), nefropatijo (okvaro ledvic), nevropatijo (okvaro živčevja) ali znake arterioskleroze (bolezen srčnih, možganskih ali perifernih arterij). Več o tem bomo povedali v nadaljevanju.

 

Znaki zvečanega krvnega sladkorja so:

• pogosto in obilno uriniranje, tudi ponoči,

• nenamerno hujšanje,

• žeja,

• motnje vida,

• neobičajna utrujenost in zaspanost,

• vnetja na spolovilu,

• večja nagnjenost k okužbam.

Dejstva, ki jih mora poznati vsak bolnik s sladkorno boleznijo tipa 2:

• Bolezen je kronična, torej neozdravljiva.

• Sladkorna bolezen ni le povečan krvni sladkor.

• Bolniki imajo pogosto tudi motnjo v presnovi maščob in zvečan krvi tlak.

• Pogosta je tudi čezmerna telesna teža.

• Posledično imajo bolniki pogosto srčne in žilne bolezni.

• Sladkorna bolezen pogosto povzroča tudi okvare na očeh, ledvicah, živcih, stopalih ...