Ko zdrava prehrana in telesno gibanje ne zadostujeta več, je treba v zdravljenju sladkorne bolezni uvesti zdravila. S tem telesu zagotovimo dovolj inzulina in njegovo zadostno delovanje. Pri sladkorni bolezni tipa 1, kjer gre za absolutno pomanjkanje inzulina, ga je takoj treba začeti nadomeščati. Pri sladkorni bolezni tipa 2 nadomestni inzulin največkrat ni takoj potreben, zato lahko raven glukoze v krvi prehodno vzdržujemo s tabletami.

Nekatere tablete spodbujajo trebušno slinavko k večjemu izločanju inzulina, druge pa zmanjšujejo nastajanje glukoze v jetrih, vsrkavanje ogljikovih hidratov iz prebavil ali odpornost celic na inzulin.

Ker je sladkorna bolezen kronična in je z leti izločanje inzulina vse manjše, je v nekem trenutku tudi v zdravljenju sladkorne bolezni tipa 2 potrebno uvesti inzulin.

Inzulin dajemo v podkožje, v nujnih primerih pa tudi v žilo. Danes so na voljo peresniki z majhnimi rezervoarji, v katerih je inzulin. Poznamo več pripravkov, ki omogočajo različno hitrost sproščanja inzulina. Tako si po obrokih hrane želimo čim hitrejše in kratko delovanje inzulina, da bi bil porast ravni glukoze v krvi ravno pravšnji. Za dobro urejenost sladkorne bolezni si je treba včasih inzulin dati tudi petkrat dnevno ali pogosteje.

Na voljo so ostali pripomočki za zdravljenje sladkorne bolezni:

Inzulinska črpalka je medicinski pripomoček, ki posnema naravno delovanje trebušne slinavke in s tem imitira naravno dovajanje hormona inzulina. Uporablja se pri zdravljenju sladkorne bolezni tipa I. Deluje na sistemu neprekinjenega dovajanja inzulina v telo preko infuzijskega seta, ki je vstavljen v podkožje. Inzulinska črpalka pomaga k boljši urejenosti sladkorne bolezni in zagotavlja večjo kakovost življenja sladkornim bolnikom.

Najnovejša možnost zdravljenja sladkorne bolezni tipa 2 so zdravila, ki delujejo na tako imenovani inkretinski sistem. Inkretini so hormoni, ki se izločajo iz celic v črevesju in se vključujejo v uravnavanje glikemije.

 

 

 

Samokontrola sladkorne bolezni

Dobro urejena sladkorna bolezen je prvi pogoj za preprečevanje ali odložitev razvoja kroničnih zapletov sladkorne bolezni in srčno-žilnih bolezni, ki so najpogostejši vzroki za zbolevnost in umrljivost sladkornih bolnikov. Sodobni tehnični pripomočki (glukometri) ponujajo sladkornemu bolniku veliko svobode in uspeha pri obvladovanju svoje bolezni. Samokontrola pomeni določanje glukoze v krvi, ki jo izvaja sladkorni bolnik sam s pomočjo sodobnih merilnikov. Za samokontrolo niso absolutno potrebni glukometri, pomagamo si lahko tudi s testnimi lističi (senzorji) za določanje glukoze v krvi ali urinu. Ti dve metodi sta manj natančni, zgolj orientacijski in ne zadostujeta za dobro ureditev sladkorne bolezni. Za zdravljenje sladkorne bolezni samokontrola ni absolutno potrebna, vendar je brez nje zdravljenje manj točno in manj uspešno. Pravi cilj samokontrole je samovodenje sladkorne bolezni, kar pomeni, da na podlagi dobljenih rezultatov o koncentraciji sladkorja v krvi določamo odmerek inzulina. Samokontrolo moramo izvajati smiselno. Glukozo v krvi kontroliramo takrat, ko ta podatek potrebujemo za spreminjanje odmerka zdravila ali za potrditev hipoglikemije. O izvajanju samokontrole je treba voditi dnevnik, vanj je potrebno vpisati izmerjene vrednosti glukoze, čas meritev, pod opombe pa zabeležimo morebitne napore, praznovanja, bolezni, prekrške... Zapisani podatki služijo bolniku za pridobivanje izkušenj, da bo v prihodnosti v podobnem položaju pravilno ukrepal, hkrati pa postal samostojen in samozavesten. Ob kontrolah v diabetološki ambulanti pacientov dnevnik ponuja vpogled v urejenost sladkorne bolezni skozi daljše obdobje. Na podlagi rezultatov lahko zdravnik ustrezno spremeni način zdravljenja. Enkratno določanje glukoze v krvi ob kontroli v diabetološki ambulanti ne zadostuje. Pomembna je tudi samokontrola krvnega tlaka in če je možnost vsaj enkrat letno določamo tudi maščobe v krvi. Te podatke vpisujemo v dnevnik samokontrole, prav tako zdravila, ki jih jemljemo in njihov odmerek. Pomembno je, da vpišemo vsa zdravila in tudi druge zdravilne pripravke, ki jih uporabljamo. Veliko zdravil namreč vpliva na sladkorno bolezen in diabetolog mora imeti vpogled v predpisano terapijo, da bi s tem lažje nadzoroval potek zdravljenja in odmerke inzulina. Priporočljivo je, da sladkorni bolnik dnevnik samokontrole vedno nosi s seboj in ne samo na kontrolo v diabetološko ambulanto.