Ljudje sami določamo, čemu bomo dali prednost, čemu bomo namenili svoj denar, čas, pozornost. Za hrano smo navajeni porabiti čim manj. K tej odločitvi nam pritrjujejo oglasi, v katerih trgovci tekmujejo, kdo bo še bolj znižal cene hrane. Veliko bolj kot kaj bomo dali vase (hrana), se nam zdi pomembno, kaj bomo dali nase (obleko) ali s čim se bomo vozili. Ali smo, kar jemo, ali pa smo, kar vozimo? Če imate svoj vrt, veste, koliko truda je treba vložiti, da pridelek uspe. V želji po industrijski pridelavi, s katero nikoli ne bi zmanjkalo hrane in bi bila hkrati poceni, so v 50-ih letih prejšnjega stoletja začeli uporabljati pesticide. Hoteli so pridelati ogromne količine hrane, ki je nikoli ne bi zmanjkalo in ki bi bila poceni. Ne gre tako. Rezultat je draga proizvodnja, ki jo je treba podpirati z državnimi subvencijami, proizvodnja, ki uničuje okolje in zastruplja ljudi. Le-ti potem zbolijo in jih je treba zdraviti - kar pa spet stane, toda okoljski in zdravstveni stroški v tej hrani niso všteti. Eko živila so dražja, ker njihova pridelava še ni množična, ker so donosi nižji in stroški dela večji. Pridelava teh živil je pod strogim nadzorom nadzornih služb.

Na žalost pa nas šele hude bolezni prisilijo k razmišljanju o pomenu zdrave prehrane.

Kupimo lahko veliko različne hrane, sami pa se odločamo, ali bomo jedli zdravo ali nezdravo.