Simon Baron-Cohen discusses ASD vs. ASC

Posnetek me je najprej opomnil na to da ni vse avtizem. Po navadi smo različnim vrstam avtizma rekli kar skupno avtizem, nikoli nismo ločevali ASD ali ASC oziroma ločevali motnja od stanja To pomeni, da avtizem vedno ne pomeni nujno motnjo in da obstajajo razlike. Različnost pa ne smemo jemati kot nekaj slabega oziroma kot drugačnost, saj iz razlik lahko izhaja možnost za napredek, razvoj, nove izzive.

Motnja VS stanje? Motnja pomeni pomanjkanje reda oziroma pomanjkanje kateregakoli razumljenega vzorca, kar pa pomeni, da je nekaj zlomljeno oziroma ne funkcionira in takih izrazov ne želimo. Sama ta izraz jemljem kot nekaj, kar osebam ne daje možnosti da bi se razvijali oziroma pokazali svoja močna področja, na katerih je pomembno delati. Na drugi strani beseda stanje oziroma condition pomeni stanje oziroma biti, ki ne namiguje na neke »napake«. Motnja namiguje na neko »bolezen, na neke pomanjkljivosti«, na kar bi se tukaj navezala tudi na samo objektivistično epistemologijo, ki pravi da človeku moramo dati diagnozo, da je pacient in da so stvari črno bele. Gre torej za stigmatizacijo izraza motnja in razlikovanje teh izrazov se mi zdi ključno tudi za ta socialni pogled, kako okolje, družba gledajo na osebe z avtističnem spektrom. Na ta način ko govorimo o ASC dajemo osebam možnost, že takoj na njih gledamo kot na posameznike, ki nekaj zmorejo, jih družba podpira. Sama tudi nikoli ne bi rekla avtizmu motnja oziroma bolezen, saj avtizma ni mogoče ozdraviti, torej je to trajno stanje.

Ravno o omenjeni diagnostiki, je govoril tudi S. Baron-Cohan, da je pač »nujno« podati neko diagnozo in tako predalčat ljudi. Zanimivo mi je bilo, da ljudi ne dobijo zavarovanja, če »bolezen« ni definirana. Na tak način iz medicinskega vidika so ljudje stigmatizirani in zakaj je bilo potrebno zamenjati izraze, ki niso direktno napeljevali na neke negativne stvari kot je motnja?

Zanimiva mi je bila tudi primerjava, da imajo ljudje z avtizmom manjšo amigdalo, ki je odgovorna za spomin in čustva in manjši corpus vallosum, ki povezuje naši dve hemisferi, kar pa po študijah ne pomeni, da je nekaj narobe. Gre samo za razliko, ki nam ne pokaže nič, gre za to, da se možgani razvijajo drugače. Dokazali so le, da so avtisti bolj občutljivi na zvok, da so bolj občutljivi na neznane zvoke. Zanimivo mi je bilo tudi gledanje avtorja na stvari kot so npr. otrok z avtizmom ne gleda v oči ampak se posveča drugim stvarem in da to mi razumemo kot nekaj »nenaravnega«, torej je tukaj vloga družbe pomembnega značaja. Zanimivo je, da ljudje, ki se bolj posvečajo sistemom, sistematiki so označeni za motene oziroma imajo motnjo avtističnega spektra, kar je smešno, saj večina nas ne razume stvari, ki jih avtisti razumejo, mi pa razumemo in komuniciramo z ljudmi, kar oni ne znajo in mi nismo označeni za ljudje z motnjo sami pa so in zanima mi je ta terminologija ljudi ki znajo neke stvari, ki jih mi »normalni« ljudje ne znamo. In tukaj sem spoznala oziroma začela gledati na avtizem drugače.

Najbolj zanimiva se mi je zdela tudi primerjava na Nizozemskem, da je število otrok z avtizmom večje v tistem mestu, kjer so starši teh otrok talentirani in razumejo sisteme oziroma zahtevno delo inženiringa. Pomembno se mi zdi, da je avtizem zahtevna stvar, ki pa vpliva na ljudi različno.